SRČEVA ŠTIRI: ČAS, KI GA (N)IMAM

Ko sem danes zjutraj pila kavo, sem osvežila svojo časovnico na facebooku. Izvedela sem marsikaj (ne)pomembnega: da ima prijateljica Mimi novega psa in da se je v Kamniku zgodila prometna nesreča, zaradi katere nastajajo zastoji. Dejstvo je, da so družabna omrežja iz dneva v dan bolj popularna. Hkrati pa – kako ironično! – je vse bolj popularno tudi stokanje po dobrih, starih časih, ko smo se s prijatelji družili še na pravih, ne pa virtualnih igriščih. Koliko je to naše tarnanje iskreno, pa je že druga zgodba.

Zadnjič sem se, denimo, zalotila, kako prijateljici tožim svojega fanta, ki je bivši punci namenil všeček pod neko njeno fotografijo. Roko na srce, slika z rajske plaže, ki je v iztekajočih se zimskih dneh naredila še toliko večji efekt, je bila čisto simpatična. Tudi nasmeh punce na njej (pa če je še tako boleče za moj ego) je bil prav nalezljiv in ni dvakrat za reči, da bi to isto fotografijo povšečkala tudi sama – če seveda ne bi vedela, da je bilo to dekle nekoč v objemu nekoga, ki ga imam zdaj jaz tako zelo rada.

»Saj vem, saj je samo facebook, delam preveliko dramo,« sem opravičevala svoje nelagodje ob tako banalni stvari, kot je ena fotografija na facebooku. »In potem mu še težiti nočem, ker imam občutek, da je to, da zapenjam zaradi take stvari, čisto mimo,« sem javknila. »Te čisto razumem, sama sem ista,« je priznala.

Na koncu sva sklenili, da so družabna omrežja neke novodobne preizkušnje, prek katerih se med drugim preverja tudi to, kako močno je zaupanje med dvema človekoma. Prej se s tem sprijaznimo, bolje je. Zgodba zaključena.
Žalostijo pa me ljudje, ki ta ista družabna omrežja uporabljajo kot orodje za razsipavanje svojega negativizma. Bodisi za reševanje osebnih konfliktov bodisi za polivanje gnojnice po stvareh (in ljudeh), ki se jih ne tičejo. Ne razumem, kje nekateri najdejo toliko časa. Preprosto ne razumem. Sama namreč komaj utegnem pomesti pred svojim pragom, včasih mi še za to zmanjka časa (zaradi nekaj neodgovorjenih mailov me že pošteno grize slaba vest, danes spet nisem šla teč, kot sem si obljubila, pozabila sem poklicati zavarovalničarja, že celo večnost tudi govorim, da bom generalno pospravila kopalnico ...).

Moji dnevi so včasih nasmejani in srečni, spet drugič so burni, naporni in stresni. Vsi ti moji vzponi in padci so seveda utrujajoči, a me hkrati toliko zaposlujejo, da nimam niti časa niti volje, da bi živela življenje kogar koli drugega – razen svojega!

♥♠♦♣

 

»S kar nekom se mi pač ne da ukvarjati,« je zamrmrala, čeprav to ni bilo čisto res. Bila je tako zdolgočasena, da bi ji pogovor tudi z neznancem v tistem trenutku ustrezal.

 

SRČEVA TRI: XXX

Ta zapis je začel nastajati, medtem ko sem čakala, da se na računalnik naloži film Dnevnik nimfomanke. Gre za erotično dramo, menda dobro, vsaj tako so se razpisali na nekem forumu. Zakaj to razlagam? Ker je najbrž ne bi šla gledat, vsaj ne v teh dneh, če ne bi pisala te kolumne.

Drugo poglavje moje knjige, ki je nastajalo v tem tednu, je namreč nabito tudi z nekaj erotike, nekaj seksa. Pisati o tem, priznam, (še) nisem navajena. »Daj mi opiši, kakšno svojo vročo izkušnjo. Rabim za knjigo,« sem prejle rekla dragemu. Je že skoraj začel, ko sem ga prekinila: »Ne, ne, raje ne. Potem si bom pa to vizualizirala in ne bo okej,« sem še pravočasno ugotovila. »Najbolje, da si pogledaš kakšen pornič,« se mi je zasmejal. »Hm, imaš prav,« sem resno odgovorila, on pa mi je dal tisti a-se-ti-zafrkavaš pogled. Omenjeni film ni pornič, je drama, ki vsebuje nekaj erotičnih prizorov. Če fantje ne razumete razlike, punce, verjemite, jo. »V imenu znanosti je tole,« sem se mu nasmehnila, ko sem pritisnila gumb prenesi. »No, v imenu iskanja navdiha. Za roman,« sem se popravila. Prijetno s koristnim, pač.

No, na koncu sem ugotovila, da si s filmom ne bom mogla prav veliko pomagati, njegova zgodba je bila namreč postavljena v povsem drugačno okolje, kot bo moja knjiga. In tako mi ni preostalo drugega, kot da sem pobrskala po svojih spominih.

Bom čisto iskrena: z natakaricami nimam najboljših izkušenj. In ne, za to nikakor niso krive one, ampak fantje, ki so se istočasno vrteli okoli njih in – okoli mene. Zdelo se mi je, da ni pošteno, ker ne morem tekmovati z njimi. One v okolju, kjer so domače, oni pa sproščeni, medtem ko jaz sedim za računalnikom in čakam, da se mi v življenju končno začne kaj dogajati.

V resnici mi je popolnoma jasno, da jim še zdaleč ni postlano z rožicami in da je med njimi celo veliko takih, ki bi točilni pult takoj zamenjale za pisalno mizo. A ena zadnjih izkušenj z njimi res ni bila prijetna. Ona v miniki in z globokim dekoltejem, jaz v navadnih kavbojkah in puloverju. No, a je pošteno? Ni. Povrhu je imela še izgovor za svoj seksi videz, češ da je to njena službena uniforma, ker da imajo oktoberfest. Kako priročno! In potem se mu je usedla v naročje, kot da me ni zraven, kot da ne obstajam. Kar je sledilo, je šlo že v pozabo. Ker je bolje, da je šlo. A grenak priokus je ostal.

V resnici mi je popolnoma jasno še nekaj: da ko te ima fant zares rad, sploh ne rabiš tekmovati za njegovo srce. Ne z natakarico ne s katero koli drugo. Preprosto zato, ker si njegovo srce že osvojila. Ker je tvoje. Ker se je sam tako odločil!

♥♠♦♣ 

Pogled mu je vse večkrat ušel na njena stegna in vedel je, da ona nima nič proti. Ko se je stegnila, da bi pijančku, ki je sedel v kotu, natočila še eno rundo travarice, se mu je zazdelo, da je pod črno miniko, ki je komaj kaj pokrivala, opazil roza brazilke.

SRČEVA DVE: IZ GORIČKEGA V PIRAN

Pred nekaj minutami sem naredila piko pri prvem poglavju knjige, ki jo pišem, knjige, ki bo na neki način, dragi bralci, nastajala pred vašimi očmi. Občutek: božanski. Srčeva 2 je razkrita, glavna junakinja Neli pa je že povedala nekaj o sebi. Da je precej zdolgočasena punca v poznih dvajsetih. Pa da ima razcepljene lase. Ja, resno. Kaj globljega o njej danes še ne bom povedala, ona pa je že. A njene misli so (še) pri meni na varnem. V posebni mapi, ki sem jo poimenovala Ni vstopa!!!. Medtem ko je moj dragi igral x-box (ne vem točno, kaj to je, nekaj na televiziji pač), sem tipkala kot za stavo. Dobro mi je steklo in samo želim si lahko, da bo tako tudi pri naslednjih 51 kartah, toliko jih namreč še razmetanih leži na mizi. »A te moti, če si dam malo glasbe?« sem ga vprašala. »A-a,« se ni dal motiti.

Vlada Kreslina imam rada. Všeč so mi besedila njegovih pesmi. Rada ga je imela tudi moja mami. In to tako zelo, da ko smo jo klicali njeni najdražji – ati, brat, sestrici in jaz –, ji je zazvonil njegov Z Goričkega v Piran. »Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,« je cingljalo. Refren, ob katerem me še danes zaskelijo oči. Po njeni smrti sva z atijem imela precej težaven odnos. Težko sem sprejela nekatere njegove odločitve, on pa je težko sprejel mojo reakcijo nanje. Tako sva se lovila kar nekaj časa, preden sva zbrala dovolj energije, da sva se končno dobila na kavi. »Pravzaprav bova šla kar na večerjo,« se je odločil in me peljal na školjke iz krušne peči, ki so bile mamičina najljubša jed. Takšne in drugačne morske hrane do tistikrat nisem hotela niti poizkusiti. A že ko sem naredila prvi grižljaj, sem ugotovila, kaj vse sem zamujala. Školjke – hišno specialiteto iz ene od picerij v bližini mojega domačega Kamnika – imam danes zelo zelo rada.

Za moj naslednji rojstni dan je bil najin odnos že toliko boljši, da sem ga povabila na Kreslinov koncert v Litijo. Bil je topel večer ob koncu poletja, rojstni dan praznujem 26. avgusta, in trg prikupnega mesteca je bil čudovito prizorišče za najino druženje. Seveda je Vlado zaigral tudi svojo uspešnico. Že ob prvih taktih sva se spogledala, obema so se orosile oči. »Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,« je pel s svojim rezkim glasom, midva pa sva si končno priznala, da sva vsemu navkljub še vedno oče in hči. Oče in njegov otrok, ki se bosta vedno imela rada. Ki se bosta vedno po malem pogrešala. In potem me je ob znani melodiji stisnil k sebi in jaz sem čutila, da je mami z nama. 

Nič čudnega torej, da ima Kreslina rada tudi moja Neli. 

♥♠♦♣ 

 

 »Nekaj o smislu pa o minljivosti in o tem, da sem si sam največji problem …« Prvič po dolgem času ji je zatrepetalo srce.