sreda, 11. marec 2015

SRČEVA DVE: IZ GORIČKEGA V PIRAN

Pred nekaj minutami sem naredila piko pri prvem poglavju knjige, ki jo pišem, knjige, ki bo na neki način, dragi bralci, nastajala pred vašimi očmi. Občutek: božanski. Srčeva 2 je razkrita, glavna junakinja Neli pa je že povedala nekaj o sebi. Da je precej zdolgočasena punca v poznih dvajsetih. Pa da ima razcepljene lase. Ja, resno. Kaj globljega o njej danes še ne bom povedala, ona pa je že. A njene misli so (še) pri meni na varnem. V posebni mapi, ki sem jo poimenovala Ni vstopa!!!. Medtem ko je moj dragi igral x-box (ne vem točno, kaj to je, nekaj na televiziji pač), sem tipkala kot za stavo. Dobro mi je steklo in samo želim si lahko, da bo tako tudi pri naslednjih 51 kartah, toliko jih namreč še razmetanih leži na mizi. »A te moti, če si dam malo glasbe?« sem ga vprašala. »A-a,« se ni dal motiti.

Vlada Kreslina imam rada. Všeč so mi besedila njegovih pesmi. Rada ga je imela tudi moja mami. In to tako zelo, da ko smo jo klicali njeni najdražji – ati, brat, sestrici in jaz –, ji je zazvonil njegov Z Goričkega v Piran. »Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,« je cingljalo. Refren, ob katerem me še danes zaskelijo oči. Po njeni smrti sva z atijem imela precej težaven odnos. Težko sem sprejela nekatere njegove odločitve, on pa je težko sprejel mojo reakcijo nanje. Tako sva se lovila kar nekaj časa, preden sva zbrala dovolj energije, da sva se končno dobila na kavi. »Pravzaprav bova šla kar na večerjo,« se je odločil in me peljal na školjke iz krušne peči, ki so bile mamičina najljubša jed. Takšne in drugačne morske hrane do tistikrat nisem hotela niti poizkusiti. A že ko sem naredila prvi grižljaj, sem ugotovila, kaj vse sem zamujala. Školjke – hišno specialiteto iz ene od picerij v bližini mojega domačega Kamnika – imam danes zelo zelo rada.

Za moj naslednji rojstni dan je bil najin odnos že toliko boljši, da sem ga povabila na Kreslinov koncert v Litijo. Bil je topel večer ob koncu poletja, rojstni dan praznujem 26. avgusta, in trg prikupnega mesteca je bil čudovito prizorišče za najino druženje. Seveda je Vlado zaigral tudi svojo uspešnico. Že ob prvih taktih sva se spogledala, obema so se orosile oči. »Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,« je pel s svojim rezkim glasom, midva pa sva si končno priznala, da sva vsemu navkljub še vedno oče in hči. Oče in njegov otrok, ki se bosta vedno imela rada. Ki se bosta vedno po malem pogrešala. In potem me je ob znani melodiji stisnil k sebi in jaz sem čutila, da je mami z nama. 

Nič čudnega torej, da ima Kreslina rada tudi moja Neli. 


♥♠♦♣ 
 
 »Nekaj o smislu pa o minljivosti in o tem, da sem si sam največji problem …« Prvič po dolgem času ji je zatrepetalo srce.
 

Ni komentarjev:

Objavite komentar