Moje ime je Maja Kepic in sem novinarka. Lahko bi rekla, da sem se v tem poklicu znašla po naključju, a to ni čisto res. Konec koncev sem se že v sedmem razredu osnovne šole, ko smo imeli organizirano prakso, za en dan prelevila v novinarko informativne oddaje 24 ur. Še živo se spomnim tiste navdušene 13-letnice, ki je (z danes znanim novinarjem Janezom Usenikom) pripravljala prispevek o energijskih nalepkah. Tema ni bila posebej pompozna, a meni se je zdelo blazno fino, da lahko v živo vidim studio in znane obraze s televizije. Četudi sem to izkušnjo v gimnazijskih letih postavila nekoliko na stranski tir - po končani srednji šoli sem se odločila za študij ekonomije -, je novinarska žilica v meni vseskozi utripala. Redno sem spremljala dogajanje na politični, športni, družabni sceni, v nasprotju z večino mojih vrstnikov se mi to nikoli niso zdele dolgočasne teme za pogovor. Ves čas sem v sebi nosila tudi veliko strast do pisanja. Kot otrok sem se velikokrat zamotila tako, da sem pisala pesmice, slovenščina je bila moj najljubši predmet v šoli, pisanje spisov mi je šlo vedno odlično od rok, od časa do časa sem pobrala celo kakšno nagrado. Predvsem pa me je pisanje pomirjalo. Ko mi je bilo težko, sem se usedla na vrt za hišo ali pa na kakšno travniško jaso. Potrebovala sem samo beležko in svinčnik in mir. Zato pa pravim, da ni ravno naključje, da me je življenje 3. avgusta 2010 pripeljalo v uredništvo Slovenskih novic.
Moja novinarska pot se počasi, a vztrajno vzpenja. Na začetku sem delala kot prevajalka tujih novic, danes pišem naslovne zgodbe za najbolj bran časopis v državi. Na to sem ponosna. Svoje delo imam rada, čeprav je včasih zelo stresno. A vendar sem si pred dobrim letom zaželela še nekaj več, nekaj, kar bi pisala čisto za sebe, za svojo dušo. Tako sem odprla blog 365 dni - 365 (nezamujenih) priložnosti za zdravo življenje. V sklopu tega dnevnika sem se vsakodnevno gibala, pisala sem o tem, pa tudi o vsem drugem, kar se mi je v tistem obdobju dogajalo. Kako sem, recimo, kupovala kolo in se ob tem zaletela v stelažo s športnimi majicami, kako sem doživela smrt svoje mami in kako se je končala zveza s takratnim fantom. Iskreno pisanje o vsem, kar sem doživljala in občutila, je pritegnilo širok krog bralcev, za vso podporo, tudi v obliki ogledov strani (v dobrih 12 mesecih se jih je nabralo več kot 270.000) sem (vam) resnično hvaležna.
Ko se je po enem letu projekt iztekel, sem se vsakodnevnega pisanja dnevnika že toliko navadila, da mi je to začelo manjkati. In ker sem ugotovila, da na ta način tudi osebnostno rastem, sem se odločila za nov korak. Napisala bom knjigo! To so moje sanje, več o tem si lahko preberete v Predgovoru. Tako je nastal ta dnevnik, blog Hiša iz kart, stran, na kateri se pravkar nahajate. Ob koncu projekta, ki bo trajal približno eno leto, bo v resnici izšla knjiga, ki jo pišem in ki se je veselim kot kakšen majhen otrok.
Oba bloga so podprli tudi uredniki na Slovenskih novicah, kjer zdaj že drugo leto zapored vsako sredo izhaja tedenska kolumna.
Vabljeni k spremljanju mojega dela in mojih dogodivščin. Vesela sem vsakega odziva, mnenja, komentarja. Najdete me na facebooku ali na e-naslovih kepicm@gmail.com oz. maja.kepic@delo.si.
Aja, da ne pozabim: pred kratkim je zaživel tudi blog mojega Lovra. Kdo je on? Izveste tukaj. ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar