DODATNE KARTE

V tem razdelku boste našli moja razmišljanja, ki se mi utrnejo med vsakdanom.

En procent dobrih src?!

(14. maj 2015)

Tale zapis je začel nastajati, ko sem sedela v svoji najljubši picerji in čakala na margerito. Sama sem sedela za mizo in tako mi je bilo tudi najbolj prav. Naj izpade še tako čudno, a pride dan, ko preprosto potrebujem nekaj časa sama s seboj, da razmislim in se pogovorim o vsem, kar me teži.

Danes sem med drugim ugotovila, da se moram čimpreje znebiti nekaterih zamer, ki sem jih pridelala v zadnjih dneh. Še vedno sem, recimo, jezna na neko punco, ki me osebno sploh ne pozna in je moja "prijateljica" samo na facebooku, pa se je pred nekaj dnevi očitno čutila dolžno, da mi pove, kakšna sem. Da je o meni slišala to in ono, je veleumno zapisala pod neko mojo objavo, ki se nje sploh ni tikala. Itak. Najbolj ironično pa je to, da je včeraj na svoji časovnici objavila neki rek, kako smo ljudje preveč obsojajoči drug do drugega, da ni prav, kako se zmerjamo, saj nikoli ne vemo, kakšna zgodba se skriva za nekim človekom. Pa ravno ona!

Objava se takole poceni zaključi: "Deli, če si proti verbalnemu nasilju !!! Stavim, da vas 99 % tega ne bo storilo, mogoče pa spadaš med 1 % ljudi z dobrim srcem in boš to storil." Aha, tako torej: če deliš objavo imaš avtomatsko dobro srce, če ne, pa pač spadaš med 99 % grozodejnih bitij, ki ne premorejo niti malo emaptije?! Res bi bilo fino, če bi bila stvar tako preprosta. A žal ni! Prav imelo mi je, da bi ji napisala, da bi bil svet mnogo lepši, če bi ljudje takšno razmišljanje manj delili po svojih facebookih in se ga bolj držali v vsakdanjem življenju. Začenši pri sebi.

Da ne bo nesporazuma: nič nimam proti sporočilu objave, da ljudje preveč obsojamo in preveč zmerjamo drug drugega. Še več: s tem se popolnoma strinjam. Moti pa me, ker bi se nekateri radi bahali, kako dobro srce imajo, kako so oh in sploh pošteni, prijazni in sočutni, hkrati pa te iste osebe napadajo brez razloga in to stvari (in ljudi), ki jih niti ne poznajo in se jih neposredno sploh ne tičejo. Tega preprosto ne razumem.

Že marsikdaj sem priznala, da nisem popolna. Ni me sram povedati, da delam napake, velikokrat. Včasih imam predolg jezik in premalokrat razmišljam o posledicah besed in dejanj, s katerimi prizadanem svoje bližnje. Koga sem zaradi tega tudi izgubila in te stvari si po malem še vedno odpuščam. Vsak dan znova.

Dodajam pa, da se svojih napak zavedam. In da sem se tistim, ki sem jih prizadela, pripravljena opravičiti. Se jim nekako oddolžiti, jih prositi, da pozabijo. Čeprav je težko, se trudim. A le pri ljudeh in za ljudi, ki so tega vredni. In to nekdo, ki bi me pljuval po facebooku, pa čeprav v živo z mano še ni spregovoril niti ene same besede, zagotovo ni! 

Sicer pa človek najtežje od vseh odpusti - samemu sebi. Ravno, ko sem razmišljala, ali sem storila že preveč napak v življenju, da bi me imel še kdo zares rad, mi je natakarica prinesla margerito. V obliki srčka. "Iz kuhinje ti sporočajo, da je bila spečena z ljubeznijo," se mi je nasmehnila. Pa sem vendarle na pravi poti. Dovolj je, da jaz sama verjamem v to.

 

Za praznike bom okoli bloka

(28. april 2015)

Da so na sporedu praznični dnevi, sem se zavedla šele danes zjutraj, ko je bilo na cesti precej manj prometa kot običajno. Celo za tiste dva kilometra na odseku Mengeš-Trzin, kjer že mesece nekaj pacajo (še zdaj ne vem, kaj), sem porabila le eno uro in ne osmih, kolikor jih ponavadi (okej, malo pretiravam, ampak ne kaj dosti).

Meni se - razen, da na cesti morda potrošim kakšen živec manj - sicer nikjer ne pozna, da so počitnice. V službi imam dela kvečjemu več (nadomeščanje dopustov) in grozno me že peče vest, ker sem z ostalimi stvarmi, tudi z blogom, že krepko v zaostanku. Skoraj ni popoldneva, da si ne bi rekla: "Okej, Maja, zdaj pa ne greš od računalnika, dokler ne narediš vsega, kar moraš!" A potem se spomnim, da moram oprati cunje, peljati Lovra na sprehod, obiskati mamo ... (In pogledati še en del Igre prestolov - ta nadaljevanka me je popolnoma obsedla, priznam.) Dnevi minevajo, jaz pa si spet obljubim: Danes pa res!

No, pred nekaj minutami sem se končno usedla za računalnik. Odprla sem blog, a ker nisem vedela, o čem naj sploh pišem, sem kar tja v tri dni brskala po spletu. Bolj iz navade kot ne, sem pokukala tudi na facebook. In ob tem še enkrat več spoznala, da so družabna omrežja postala nekakšen odsev idealnega življenja vseh nas. Iluzija, ki v resnici ne obstaja. Za to smo konec koncev "krivi" vsi. Ker vsi radi delimo trenutke, ki so posebni, ki ujamejo trenutek naše sreče. Tiste, ko nas preganjajo skrbi ali osamljenost ali solze, pa seveda ostanejo za štirimi stenami.

Imam prijateljico, ki se je namenoma izpisala s facebooka, ker so jo fotografije srečnih parov, otrok, belih ograj in psov spravljale ob pamet. Po svoje jo razumem. Zadnje dni opažam, kako me stisne vsakič, ko zagledam objavo s (prvomajskih) dopustov. Morje ali toplice sanjam že nekaj mesecev skupaj, a od kar živim na svojem in gre lep del dohodka za najemnino, položnico, avto in hrano, si tega preprosto ne morem privoščiti (vsaj ne toliko, kot bi si želela). In potem sem tečna, svojo sitnobo pa stresam na druge.

"Očitno se je življenje odločilo, da me nauči nekaj skromnosti," sem se zadnjič kislo nasmehnila prijateljici, ko me je vprašala, kje bom med prazniki. In tako se učim, kako najti posebne trenutke in trenutke sreče doma in v bližnji okolici. Pa četudi je to samo moker pasji poljubček med sprehodom v dežju okoli domačega bloka.

Špela

(31. marec 2015)

Zgodbe, s katerimi se srečujem v svojem poklicnem življenju, so, roko na srce, po večini težke. Boleče. Morda celo škandalozne. Še tiste redke s pozitivnim sporočilom v ozadju skoraj vedno skrivajo nekaj tragičnega. Bolezen, revščino, izgubo, celo smrt.

Danes so na zadnjo pot pospremili Špelo Šipek. Novinarko, ki je postala urednica. Urednico, ki je postala vzor. Meni zagotovo.

Na youtubu sem naletela na neki njen posnetek, ki se me je resnično dotaknil. Ne samo zato, ker je na njem ona. Ampak predvsem zato, ker je res vreden ogleda. Ker je vedela, kaj je govorila. In ker je govorila, kar je vedela.

Zakaj mediji tako radi in tako pompozno poročamo o slabih novicah, dobre pa potiskamo na stran?

Kaj je bilo prej: bralec/poslušalec/gledalec, ki je hlepel po tem, ali novinar/urednik, ki je to postregel? Kura ali jajce?

Nalijmo si čistega vina. Strokovnjaki s področja psihologije so dokazali, da ljudje hrepenimo po slabih novicah in mediji smo naravnani k temu, da jih serviramo. Po možnosti še vroče. Tudi, če si pri tem kdaj opečemo jezik.

A to ima še precej hujše posledice, kot je samo vsesplošno (in marsikdaj hinavsko ter enolično) zgražanje javnosti, da smo vsega krivi mediji. Ker - tako, kot je rekla Špela - svet ni samo črn in bel. In takšna ni niti resnica. Na žalost.

 

Čas, ki ga (n)imam 

(23. marec 2015)
 

Veliko se dogaja zadnje dni, morda celo preveč. Nekatere stvari sem si na svoja pleča naložila sama, spet druge so prišle same od sebe. Življenje pač.

Tisti, ki me najbolj zvesto spremljate, ste bržkone opazili, da je blog pred nekaj dnevi dobil tudi najin Lovro. The Lovro. :) Pisanje dnevnika iz pasje perspektive (in vse ostalo okoli njega) mi je vzelo kar nekaj časa, tudi Lovro bo namreč kmalu dobil kolumno v znani reviji (kateri, izveste kmalu). ;) Hkrati pa me ta novi blog blazno zabava. Pravazaprav ne vem, kdaj nazadnje me je pisanje česar koli tako sproščalo. Teme so iskrive, ljubke in malce hecne, točno takšne torej, kot je ta najin kuža. In ob vsem razmišljanju, doživljanju ter opisovanju žalostnih in težkih zgodb, s katerimi se srečujem v sklopu službe, je to pravi balzam za dušo.

Se pa vedno (to vse pogosteje ugotavljam) najde kdo, ki bo v še tako nedolžni stvari našel dlako v jajcu. Tako sem med drugim naletela na opazko, da iz svojega psa delam maskoto. To se me je dotaknilo. Ker ne razumem, kje ljudje najdejo toliko časa, da razsajajo negativizem. Preprosto ne razumem. Sama namreč komaj utegnem pomesti pred svojim pragom, včasih mi še za to, priznam, zmanjka časa (pri knjigi, recimo, sem se zataknila pri sedmem poglavju, zaradi nekaj neodgovorjenih mailov in SMS-sporočil me že pošteno grize slaba vest, danes spet nisem šla teč, kot sem si obljubila, pozabila sem poklicati zavarovalničarja, že celo večnost tudi govorim, da bom generalno pospravila kopalnico itd. itd.).

Jasno mi je, da moje delo ne more biti všeč vsem. Jaz, recimo, nikoli ne bom marala lešnikovega sladoleda. Pač ni po mojem okusu. A zato ne nadiram vseh tistih, ki ga imajo radi. Naj ga imajo, to je njihova stvar.

Moji dnevi so včasih nasmejani in srečni, spet drugič so burni, naporni in stresni. Nikakor pa niso dolgočasni. Vsi ti moji vzponi in padci so seveda utrujajoči, a me hkrati toliko zaposlujejo, da nimam niti časa niti volje, da bi živela življenje kogar koli drugega - razen svojega!

 

Začimbe

(11. marec 2015)

Danes sem kuhala mineštro. Ker imam zdaj doma nekoga, ki se na kuhanje malo bolje spozna kot jaz, ga kdaj pa kdaj vprašam za nasvet. "Veš kaj," sem mu rekla zadnjič, "zdi se mi, da imajo vse moje jedi nekako podoben okus. Pa če kuham mineštro, bolonjsko omako ali rižoto." "To je zato, ker vedno uporabljaš iste začimbe in nimaš jajc, da bi poizkusila kaj novega," ni prav nič ovinkaril z besedami ali olepšaval svojega mnenja.

To je bilo dovolj, da sem se danes pred kuho oborožila z nekaj novimi sestavanimi. Namesto listov peteršilja sem uporabila korenino, namesto cvetače sem kupila gomolj zelene, namesto bazilke in origana pa sem v juho vrgla pastinjak in luštrek. "Kdo si ne upa, ha?!" sem se pogovarjala sama s sabo in med obračanjem po kuhinji občutila celo malce adrenalina.

Ko je zelenjava brbotala na štedilniku, me je kuhanje juhe spomnilo - name! Glavne sestavine so pač takšne, kot so, in tudi ne bi bilo prav, da spreminjam osnovo, ker to potem ne bi bila več jaz. A z drobnimi, skoraj nevidnimi začimbami, lahko vse postavim na glavo. Lahko sem pikantna in ostra, blaga ali aromatična. Dan za dnem se lahko spreminjam in samo v mojih rokah je, kakšnega okusa bo moja usoda.

Končni rezultat? Mineštra je bila seveda drugačna. A ker jo imava oba tako ali tako rada, težko rečem, da zdaj tista, ki sem jo skuhala prejšnjič, ni bila dobra. In v tem je pravzaprav največji čar - če imaš nekaj/nekoga rad, ga imaš tudi takrat, ko je malce bolj ali manj oster/pikanten/blag/aromatičen. Skratka, rad ga imaš, pa katere koli začimbe že tisti dan pridejo do izraza.

Redesign

(3. marec 2015)

Priznam, večer pred izidom nove kolumne Hiša iz kart (jutri vsi nujno po Slovenske novice!) :) imam kar malo treme. Tako je tudi prav, ker to pomeni, da mi ni vseeno. In mi ni, res ne. Se pa obenem tudi veselim. To je najbrž dober znak, ker končno (spet) verjamem v to, kar delam. Resda še ne vem, kam me vse skupaj pelje, a nekam me. In upam si trditi, da na boljše.

So bili pa zadnji dnevi precej naporni. Bolj psihično kot fizično. Moj dragi je (končno!) zbral pogum in si odprl nove možnosti na poklicni poti, zelo sem ponosna nanj. Da ne bo pomote, sem bila že prej, ampak tako lepo je videti in biti ob človeku, ki raste. Iz dneva v dan, iz uro v uro. To, da si tega oba želiva (vsak zase in drug za drugega), naju, se mi zdi, povezuje bolj kot karkoli drugega.

Seveda pa menjava službe za sabo potegne tudi precej stresa, tudi pri nama ga je. Za piko na i sem imela še sama nekaj preizkušenj na delovnem mestu (delati z ljudmi ni lahko - sem ugotovila še enkrat več) in izid nove kolumne zato še toliko bolj nestrpno pričakujem. Prav potrebovala sem neko osvežitev in tudi zato današnji blog berete v drugačni podobi. Všeč mi je nova barvna shema in lahko vam izdam, da bo v podobnih odtenkih tudi kolumna.

Ta teden sem na lastni koži spoznavala, da so vsakršne spremembe preklemansko naporne. Naj bo to nova služba, nova kolumna ali samo prva ura nove vadbe. Vsak začetek je težak. Ampak začeti se splača. Vedno. Ker najboljši projekt, na katerem lahko delaš - si ti sam!

Med ljubeznijo in sovraštvom

(24. februar 2015)

Po pravici povedano to, o čemer bom danes pisala, tiščim v sebi že nekaj dni. A se v soboto, ko sem bila vsa objokana, negotova, jezna in kar je še drugih podobnih čustev, namenoma nisem spravila za računalnik. Nastalo bi namreč eno samo veliko stokanje, kako hudo mi je.

Zdaj, par dni za tem, sem se že toliko umirila, da nimam več potrebe po tem, da še kakor koli javno razčiščujem nastalo situacijo. Vsaj ne v detajle. Sem se pa, toliko vam že lahko povem, prvič (ampak res prvič) v svoji novinarski karieri vprašala, ali je to res tisto, kar želim početi. "Zdaj boš pa zaradi ene takšne stvari kar klonila?" me je spraševal, medtem ko mi je brisal solze, jaz pa sem kot majhen otrok sedela na kopalniških tleh. "Maja, to je samo udarec, od katerega bo ostala modrica, pa še ta bo sčasoma izginila," je še dejal.

Tako kot že mnogokrat, se je tudi tokrat izkazalo, da so narava, čas in potrpljenje trije veliki zdravniki. Pa seveda - prijatelji. Pohod na Primoža v njihovi družbi je bil točno tisto, kar sem potrebovala, da sem očistila svojo dušo. Da sem se pomirila. In da sem potem, kolikor toliko ohlajena, šla prižgat svečko mami na grob. Šest let. ... Ah, ja. Že šest let.

"Vsi ti pritiski. Včasih je naporno. Kar malo preveč," sem v ponedeljek gnjavila sodelavko, po tem, ko sem še njo seznanila s tem, da sem se prvič, od kar delam na časopisu, vprašala, ali je to delo res zame. "Pa verjemi, da se nisi zadnjič," me je nemudoma postavila na realna tla. "Z leti boš dobila debelo kožo. Preveč imuna pa ne smeš postati. Potem tudi članki, ki jih boš pisala, ne bodo več tvoji. Če se te zgodba ne dotakne, je branje dolgočasno," mi je še položila na srce.

Zdaj se prihajajočih dni v službi spet veselim. V pripravi je nova kolumna, prva izide naslednjo sredo. Jutri me čaka fotografiranje, tega me je, priznam, kar malo strah. Poziranja pred objektivom se še nisem navadila. In tudi dvomim, da se ga kdaj bom. Pripravljam pa tudi nekaj za vas, dragi moji. Na moji facebook strani bom zelo kmalu razpisala nagrado igro in nagrada bo nekaj res, res posebnega. 

Vas že zanima, kaj to je? Stay tuned! :)

 

Čist' po moje

(16. februar 2015)

V soboto sem bila čudno razpoložena. Zadnje čase se mi ne zgodi prav pogosto, da se mi zdi grozen zločin, če kakšen petek ali soboto zvečer ostanem lepo doma, na toplem. V najstniških letih in še potem v zgodnjih dvajsetih sem imela s tem namreč precej težav. Vikend, ki ga nisem prežurala, se mi je zdel čisto brezvezen. A sem dala to čez. Zdaj imam prej obraten problem - kdaj se moram prav prisiliti, da se udeležim kakšne zabave, še na tisto pivo s sodelavkami nisem šla že celo večnost.

No, to soboto pa sem bila, kot rečeno, nenavadne volje. Že sredi popoldneva sem svojemu dragemu začela težiti, da danes doma pa ne bom. Da se mi žura in da me prav nič ne briga, če bi on večer brez problema lahko preživel na domačem kavču. "Kaj si si pa našel 10 let mlajšo?! Sam si si kriv," sem ga prav nespodobno zbadala.

Pa je popustil. Še isti hip sem odbrzela v trgovino, da bova nazdravila na to njegovo odločitev. "Kaj kupim? Nekaj ta kratkega, ha?" sem bila pametna. In sem se odločila - kar se je kasneje izkazalo za (preveč) pogumno dejanje - za domači sadjevec. Šla sem na tik-tak blagajno, odložila sem košaro na poličko, nato pa ... BUUUM! Steklenica žganja se je razletela po tleh, ves supermarket pa se je odel v "prekrasne" alkoholne vonjave. V sekundi sem postala rdeča kot paradajz. "Se-se opra-opravičujem," sem jecljala, čistilka, ki je z nekim gromozanskim sesalcem prišla pospravit za mano, se mi je samo smejala. "A kaj pomagam? Saj lahko pobrišem," sem se nekako skušala oddolžiti za svojo nerodnost. Ob tem sem raje gledala v tla, kakšnih znanih obrazov, ki so tisti hip nakupovali v isti trgovini, preprosto ne bi prenesla.

No, pa me še ni izučilo. "Saj ni prvič, da je kaj padlo dol, premajhne police imamo za te košare," me je mirila prodajalka, ki se ji za prijaznost tudi javno zahvaljujem (njenega imena ne vem, je pa to soboto popoldan delala na samopostrežni blagajni v kamniškem Mercatorju). Ko sva dorekli, da lahko vzamem drugo steklenico, prvo pa bodo pač dali na odpis, sem bila spet vsa "v luftu". "Joooooj, ko bi ti vedel, kaj se mi je zgodilo," sem rekla fantu, še preden sem dobro stopila v stanovanje. "Sploh mi ne praviti do konca," me je prekinil sredi stavka, ko sem bila ravno pri tistem delu, da sem odložila košaro na, kot sem poudarila, PREMAJHNO poličko. "Je šlo vse po tleh, a ne?" je kar vedel, kakšno bo nadaljevanje. "Čist' po tvoje," se je zarežal.

O nadaljevanju popoldneva/večera ne bi. Čeprav ne morem reči, da se nisem zabavala. Pa saj to, da sem morala naslednji dan skoraj natakniti sončna očala, če sem hotela odpreti hladilnik, vse pove, kajne? ;)

Tudi takšni dnevi/večeri morajo biti v življenju. Najbrž. Danes sem se končno spravila k sebi, tudi z dolgim sprehodom z mojo Lidijo. "Kako pa kaj knjiga?" me vselej vpraša. "Vikendu primerno. V upočasnjenem tempu torej," sem priznala. "Ta teden bom bolj pridna," sem še obljubila. Njej. Sebi. Vsem vam. Nov odlomek dobite vpogled do konca tedna, ki bo tokrat, si že upam napovedati, malce bolj umirjen. :)

Kje (ni)so meje?

(11. februar 2015)

V tem tednu sem se veliko ukvarjala z vprašanjem, kje so meje, če sploh so. Začelo se je pravzaprav precej banalno. V petek sva z dragim gledala svetovno prvenstvo v alpskem smučanju in seveda navijala za našo Tino Maze. Kako midva spremljava te prenose, bi moral nekdo posneti, filmček z youtuba pa bi bržkone pristal na kakšnem portalu, v rubriki Bizarno. Jaz s kavča kričim na televizijo, kar je še dokaj normalno. Pravim, dokaj. No, moj pa ... moj se postavi na sredino dnevne sobe, vmes momlja nekaj v smislu: 'Pumpaj, pumpaj!' in je pri tem postavljen - v smukaško prežo! Saj pravim, to bi moral nekdo posneti (morda ga kdaj celo bom). ;)

No, skratka ... Po njenem zmagoslavju sva vsa evforična ugotavljala, da bomo o Tininih uspehih govorili še leta. Kaj leta, desetletja! In da bodo tudi najini vnuki, čez, recimo, 50 let, bržkone vedeli, kdo je bila Mazejeva. Pa četudi bo takrat že zdavnaj upokojena. "Celo jaz vem, kdo je bila Mateja Svet, pa sem se takrat, ko je ona tekmovala, komaj rodila. Kaj potem ne bi poznali Tince! Itak, da jo bodo!" sem ga prepričevala o svojem prav.

Potem čez čas, ko je evforija malo popustila, in ko sva zmago proslavila že s kakšnim tretjim pivom, sva začela razmišljati, zakaj nas njeni uspehi pravzaprav tako ganejo. Roko na srce, kaj pa imamo neposredno od tega? "Morda je fora v tem, da se podzavestno hočemo poistovetiti z njo. Hočemo verjeti, da bomo za trdo delo nekoč nagrajeni. Da uspeh vselej pride, le potrpežljiv in marljiv moraš biti," sem razglabljala. "Mhm, mhm," se je strinjal in mi nalil še en kozarec.

Debata se je zavlekla tako rekoč do jutra. In Tina je bila vse manj pomembna, v ospredju sva bila midva. Kaj si želiva, k čemu strmiva, o čem sanjava. "A veš, včasih ne vem, kaj je prav ... Da sem ponosna na to, kar sem dosegla? Se mi zdi, da toliko govorim o svoji službi in o vsem ... Da se ponavljam. Da ti grem na živce. A ti grem na živce?" sem nakladala. "Ah ne, ne ..." je rekel. (Kaj drugega pa bi, a ne?) :) Čeprav sem mu v resnici verjela. Ker ga imam ravno zato tako rada. Ker v meni vidi potencial, ko ga niti sama ne. "Včasih, veš, ne vem, kje je meja: se mi zdi, da se kdaj prav moram pumpati s tem, da sem samozavestna, da sem lahko ponosna nase zaradi nekih dosežkov v svoji karieri, drugače čisto izgubim motivacijo. Po drugi strani pa nočem, da ljudje, ki ste mi blizu, mislite, da sem naduta. Saj pravim - kje je meja?" Bolj sva razmišljala o tem, manj sva vedela.

V resnici najin polnočni klepet ob pivu ni bil tako zelo brezvezen. V resnici se o tem velikokrat sprašujem sama pri sebi. Biti pesimist (nekateri bi najbrž rekli realist) ali optimist? Kaj je bolj prav? 

Je bolj prav biti zloben in reči: "Ah, kaj pa je ena Tina Maze! Konec koncev, koliko ljudi na svetu pa zares ve, kdo je ona? Smučanje je šport, ki je morda popularen v desetih državah, kaj pa v tistih več sto, kjer še nikoli niso slišali zanjo?" Ali pa je bolj prav evforično navijati zanjo, se veseliti njenih uspehov in skoraj zajokati od ponosa, ko sredi ZDA zaigra slovenska himna?

Jaz mislim, da je v življenju treba biti pozitiven (pa četudi to pomeni, da si kdaj pa kdaj nekoliko nerealen). Zato bom za Tino še vedno glasno navijala. Ker:

 

Stevo

(8. februar 2015)

Vremenoslovci in mediji smo v petek baje pošteno zajebali. Vsaj tako so mi rekli. Da so bili obrtniki ob več sto evrov, ker si ljudje (beri: stranke) zaradi napovedanega "snežnega meteža" niso upale nikamor. "Zato pa najbolje, da prideš kar danes," mi je rekel. "Imam časa na pretek."
 

Ker ob šestih zjutraj, ko sem šla od doma, še nisem vedela, da me preobrazba čaka tako hitro, sem k njemu prišla, kot bi me kdo potegnil iz kravje saj-vemo-kaj. "Mi je prav nerodno," sem se opravičevala. "Pa saj je fajn, da so lasje malce mastni, te vsaj ne bo peklo, ko te bomo razbarvali," se mi je prijazno nasmehnila njegova kolegica, ki je besedico malce najbrž uporabila zgolj iz vljudnosti. "Da te bomo iz rjavolaske preobrazili v blondinko, ni tako lahko, kot se morda zdi," mi je razložil. "Upam, da se ti nikamor ne mudi. V bistvu bo tole prava operacija na tvoji glavi," se je še nasmehnil. Kakšne štiri ure kasneje, kolikor sem jih preživela na njegovem stolu, sem mu dala prav.

Najprej me je bilo treba razbarvati, sicer bi se najbrž ponovila zgodba izpred nekaj let, ko sem se blanžiranja lotila kar v domači kopalnici. Rezultat? Narastek v barvi koruze, konice las pa so ostale skoraj enako temne kot pred posegom. Zato pa tisto, da "to ni tako lahko, kot se morda zdi" kar drži.

"Pa ne zdaj fotkat, ko imaš to grozno barvo," se je zasmejala njegova kolegica, ko sva se prvič sprali. Pa sem vseeno šklocnila. "Evo mene, piščančka," sem se ji zarežala. Potem smo določili barvo, ki smo jo želeli, in s končnim odtenkom, zaradi katerega se zdaj lahko ponašam, da sem blondinka, sem zelo zadovoljna.

Kar se tiče striženja, sem se mu povsem prepustila. Z vsemi priznanji, ki jih je pobral - tudi ali predvsem na tujih modnih brveh -, se mi je zdelo, da bi ga s kakršnim koli nezaupanjem lahko užalila. A me je presenetil tudi v tem smislu. Roko na srce, sem zaradi vseh njegovih uspehov pričakovala (vsaj malce) vase zagledanega ljubljanskega frizerja, dobila pa sem vse kaj drugega. Prizemljenega, preprostega, duhovitega in inteligentnega sogovornika, ki za povrhu vsega še odlično frizira. :)

Res me je navdušil. Videla sva se prvič - vsaj tako na štiri oči -, pa sva našla ogromno skupnih točk. "Mi je bilo simpatično, ko si tisto napisala," je rekel. "Ma, jaz uživam v tem, kar delam. Nočem biti samo ena, ki piše. Jaz hočem, da ljudje čutijo to. Da sem s srcem zraven," sem mu razložila. Pa mu v resnici ne bi bilo treba. Ker mu je jasno. Ker je tudi sam tak. Predan svoji službi in svojemu delu. Ne zaradi uspehov, lovorik, slave ali denarja. Preprosto zato, ker to je. Ne le eden od frizerjev, ampak Frizer. Namenoma pisan z veliko začetnico.

Hvala, Stevo. Za odlično preobrazbo. Predvsem pa za čudovito popoldne, preživeto v tvoji frizerski hiši. Se kmalu vidiva! :)

KONČNO!

(4. februar 2015)

Še dobro, da imam okoli sebe nekaj ljudi (med katere lahko štejem celo svoje šefe), ki me vsake toliko brcnejo v rit. Pa saj naredim vedno, zanesljivost je ena od vrednot, ki so mi v življenju zelo pomembne, ampak daleč najbolj učinkovita sem takrat, ko delam pod pritiskom. Takšna sem bila že v šoli - so vam noči z zvezki, knjigami in enormnimi količinami kave kaj znane? :) -, takšna sem še danes. Roke preprosto rabim. "Mene je treba imeti na kratko," sem danes smrtno resno priznala uredniku. In se je začel smejati. Kaj naj rečem, če je pa res!?

Saj pravim ... Še dobro, da imam okoli sebe takšne ljudi. Tako smo danes končno dorekli - s sredino kolumno v Slovenskih novicah, ki jo trenutno lahko spremljate še v sklopu prejšnjega projekta, bomo nadaljevali! Vesela, vesela, vesela. A ker je do izteka prejšnje in do izida nove le še dva tedna, se bo seveda mudilo. Oziroma se že. Treba je pripraviti novo grafično podobo, se dogovoriti okoli vsebine, priskrbeti novo fotografijo in druge podobne velike malenkosti. 

Ni mi težko, ker to rada počnem. Kolumna je moja najljubša novinarska zvrst in štejem si v čast, da jo lahko imam. Obenem je bil ta današnji dogovor doza motivacije, ki sem jo že nujno potrebovala. Tako sem si končno uredila spletno stran, ki je bila pošteno v razsulu. Po novem pa so vse vsebine na enem mestu, torej na majakepic.blogspot.com, kjer sta oba spletna dnevnika (novi in stari), tako kot sem si želela. Saj pravim ... KONČNO!

Še enkrat hvala vsem, ki ste z mano in me spodbujate. Kot sem vam že ničkolikokrat povedala in kot vam še ničkolikokrat bom - to mi res veliko pomeni. 

Šesto poglavje je že v mojih mislih. Prej se samo še pobarvam na blond, potem pa gremo v akcijo! ;)

Ključ

(26. januar 2015)

Zdolgočasena in sitna sem zabijala čas na facebooku, ko sem na zidu ene od mojih virtualnih prijateljic (hvala, soimenjakinja Maja, danes si mi - ne da bi vedela za to - vlila nekaj še kako potrebne motivacije!) opazila naslednjo misel: "Ni pomembno, kaj delajo ali govorijo drugi ljudje. Pomembno je le, kako se vi odzivate nanje in kakšno mnenje imate o sebi." Zelo se me je dotaknilo, najbrž zato, ker imam s tem zadnje čase - pa to verjetno (spet) ni najbolj pametno priznati naglas - kar nekaj težav.

Morda bi mi kdo svetoval, naj od življenja pričakujem manj, pa potem ne bom tokrat razočarana. A v resnici ne vem, če je to vedno prava reakcija na situacije, ki nam jih nakloni usoda. Prejle sem si - po dolgih, dolgih letih - ogledala film Življenje je lepo. Italijanska mojstrovina, ob kateri se vsakokrat zjočem. In kar je še bolj fascinantno: v tistih slabih dveh urah se zjočem od smeha in od žalosti. Ker je film res dobra komedija in res ganljiva tragedija. Vse v enem. Takšno kot je tudi življenje. 

Guido, kot je ime glavnemu junaku, verjame v to, da če si nekaj res želiš, se to uresniči. Če verjameš v sanje, te postanejo resničnost. In odločila sem se, da bom tokrat verjela. Njemu in njegovi filozofiji. In posledično - da bom verjela vase. Pa čeprav je to včasih, ko te z negativnostjo bombardirajo na vsakem koraku, preklemano težko.

Ker na koncu koncev je imel Guido prav: La vita e bella! Življenje je lepo!

O jetrcih in o sreči 

(15. januar 2015)

Zadnjič sem pripravljala jetrca. Najbrž se bo ob tem marsikdo spačil, ampak jaz jih imam rada. Recept zanje mi je dala stara mama. "Jaz imam raje suhe, ampak vidva z atom jih hočeta v omaki, zato delam takšne," mi je rekla, medtem ko sem si zapisovala postopek kuhanja. "Pa če je ravno v omaki keč. Zraven pa pire krompir, njami, njami," so se mi cedile sline.

Ko je moj dragi pokukal na recept, je ob nekaterih sestavinah nekaj zamomljal, češ me pa res zanima, kaj bo iz tega nastalo. Ko sem ga poklicala, da je kosilo nared, je bil ob pogledu na krožnik vidno razočaran. "A v omaki? Sem mislil, da bodo takšne ... Samo na čebuli," se je skremžil, kot bi mu ravnokar sporočila, da Božiček ne obstaja. "No, saj ... so užitne," se je zasmejal in s tem hotel omiliti kritiko, njegov pogled pa mi je povedal vse. Da mu pač niso všeč. In jaz sem morala to sprejeti. Okoli tega sva se potem bockala še nekaj dni, hvalabogu sva oba znala stvar obrniti na hec. Nekajkrat sem se sicer užaljeno našobila, pa še to sem bolj zaigrala kot ne, da sem izsilila kakšen poljub ali dva.

Se pa s kritikami, od kar sem se s pisanjem blogov na nek način javno izpostavila, kar redno soočam. In v dobrem letu je moja koža postala že precej debela. Sprejela sem, da moje pisanje ne more biti všeč vsem. Pa pika. Vendar - to delam za tiste, ki jim pač je. "Ah, knjigo ... Že vsak drugi napiše knjigo, kaj pa je to takšnega?!" mi je zadnjič prišlo na uho. Morda mi je za sekundo ali dve resda vzelo voljo, a ko sem premislila, sem si priznala, da komentar celo drži. Vendar - knjige ne pišem za ljudi, ki se že vnaprej odločijo, da sem le še ena, ki bi nekaj pisala. Preberi in argumentiraj. Prej pa se ne bom dala. Vsaj ne kar tako.

Delati to, kar te izpopolnjuje. To je recept za srečo. In tako kot jetrca v omaki tudi moje delo ne more biti všeč vsem. Kar pa še ne pomeni, da ni dobro. Vsak ima svoj okus. In tako je tudi prav.

Nekaj takšnega se bo v tretjem poglavju naučila tudi moja Neli.

Začetna kriza 

(5. januar 2015)

Slabe volje sem. In ne, nisem si mislila, da bo to prvi stavek prvega koraka do moje prve knjige. Je pa to čisto tipično zame. No, za življenje nasploh. Da nič ne gre tako, kot mislimo in planiramo, da bo šlo.

Slabe volje sicer nisem zaradi projekta, ki ga začenjam, ampak zaradi vrsto drugih - najbrž bom že jutri trdila - majhnih stvari. Prav danes, prav na dan, ki sem ga določila, da naredim prvi korak, me je zaradi spleta nekih dogodkov dohitela preteklost, pa me od nje (še vedno) malce boli srce, posledično od solz pa tudi glava. "A veš, kaj je res zoprno?" sem prejle rekla svojemu fantu, ko sem se z muko spravila za računalnik. "Da moraš narediti nekaj, v kar v tistem trenutku sploh ne verjameš," sem odgovorila bolj sebi kot njemu. "Kaj naj zdaj napišem?! Da imam krizo, še preden sem sploh dobro začela?!" "Ja, tako bi bilo najbolj po resnici," je bil iskren.

No, pa sem. Vam priznala, da me je strah. Da sploh ne vem, kam me tole pelje. Še dobro, da sem se organizirala že toliko prej in si naredila načrt, koliko in kaj približno moram napisati v enem tednu. Včasih mi pomaga, če imam črno na belem, tudi če se tega potem ne držim. Tako da zdaj le še nekaj "tehničnih" podrobnosti za vas, dragi bralci.

Vsak teden bom napisala eno poglavje, torej eno karto - zakaj tako, si lahko preberete tukaj. In ta teden, torej od danes do petka, je na vrsti srčeva dve. Karta, ki bo razkrila, kdo sploh je moja glavna junakinja, moja Neli. Toliko vam že lahko izdam, da v prvem prizoru njeno razpoloženje ne bo kaj dosti drugačno kot je moje zdajle, v trenutku, ko pišem te besede.

Oglasim se vam spet v petek, ko bo prvo poglavje napisano, ko bo prva od 52 kart dokončno razkrita. Srčeva dve torej. In takrat majhen odlomek iz knjige ekskluzivno dobite v predogled.

Stay tuned!