PREDGOVOR

Pravzaprav je ideja za to knjigo, ki bo, dragi moji bralci, nastajala pred vašimi očmi, vzklila nekega pomladnega dne leta 2010. Sedela sem na domačem vrtu, polnem živopisnih tulipanov. Imela sem strto srce, ampak saj pravijo, da se najboljše  - ali najbolj čudne? (to zna biti povezano) - misli utrnejo ravno takrat, ko duša boli. Ko bi človek kar jokal, pa ne more, ker mu je zmanjkalo solz. Včasih, če imaš res srečo, se v takšnem trenutku zgodi nekaj čarobnega: vse slabo, kar se je v urah, dnevih, tednih, morda celo mesecih ali letih, nabiralo v tebi, se pretvori - v dobro. In tistega pomladnega dne, ko sem sedela med tistimi tulipani, se je zgodilo natančno to. Le da se tega takrat še nisem zavedala.

Takrat namreč na pot, na katero se danes podajam, nisem bila pripravljena. Ne še. A srce je že vedelo, kar glava še ni hotela verjeti. "Enkrat, oh enkrat, bom napisala knjigo," sem si obljubila in se na stari leseni klopci zvila v klobčič. Na robu obupa sem solzam pustila prosto pot, mislim pa, da odletijo tja daleč, daleč pod nebo. "Mami, videla boš: enkrat bom napisala knjigo," sem ponovila. Njena smrt, ki se je zgodila dobro leto pred tem, me je takrat vznemirjala še na čisto drugačen način. Takrat sem jo potiho še vedno pričakovala, še sem čakala njen glas, njen objem. Njeno potrditev, da me je slišala.

Danes je glava dovolj ohlajena, srce dovolj pomirjeno in noge so dovolj močne. Zato se odpravljam na pot, ki se je veselim kot kakšen majhen otrok. Nimam pojma, kakšne prepreke me čakajo na njej - vem le to, da me zagotovo čakajo. Tudi bojim se jih, lagala bi, če bi to zanikala. A želja je enako goreča, kot je bila pred dobrimi štirimi leti. Le da sta se glava in srce zdaj končno uspela pogoditi - danes namreč oba verjameta, da je to mogoče. Da je mogoče vse.

Naslov knjige bo takšen, kot sem ga določila že tisto pomlad. Hiša iz kart. Ideja zanj je nastala spontano, a ni bila naključna. Še zdaleč ne. Točno tako sem se namreč počutila. Tako sama in tako ranljiva sem bila, pred mano pa kup razmetanih kart. Hiša se je sesula in jaz nisem vedela, kje naj jo začnem sestavljati nazaj. Zgodba bo drugačna, kot če bi nastajala takrat. Tako se mi zdi tudi prav. A lotila se je bom na enak način. Karto za karto, poglavje za poglavjem. Na koncu bom v 52 tednih zložila vseh 52 kart. In vse bodo spet na svojem mestu.

Tudi ime glavne junakinje je bil izbrano že zdavnaj. Neli. Tako so ljubkovalno klicali mojo mami.

In prav tebi, draga mami, bo posvečena vsaka vrstica v teh stotih korakih, ki jih bom, enega za drugim, prehodila v letu 2015, v letu, v katerega sem tako pogumno zakorakala. Ker ... Enkrat, oh enkrat, bom napisala knjigo!

Že vnaprej hvala vsem, ki boste z mano pri tej novi življenjski prelomnici. Rada vas imam.