Ta zapis je začel nastajati, medtem ko sem čakala, da se na računalnik
naloži film Dnevnik nimfomanke. Gre za erotično dramo, menda dobro, vsaj
tako so se razpisali na nekem forumu. Zakaj to razlagam? Ker je najbrž
ne bi šla gledat, vsaj ne v teh dneh, če ne bi pisala te kolumne.
Drugo poglavje moje knjige, ki je nastajalo v tem tednu, je namreč nabito tudi z nekaj erotike, nekaj seksa. Pisati o tem, priznam, (še) nisem navajena. »Daj mi opiši, kakšno svojo vročo izkušnjo. Rabim za knjigo,« sem prejle rekla dragemu. Je že skoraj začel, ko sem ga prekinila: »Ne, ne, raje ne. Potem si bom pa to vizualizirala in ne bo okej,« sem še pravočasno ugotovila. »Najbolje, da si pogledaš kakšen pornič,« se mi je zasmejal. »Hm, imaš prav,« sem resno odgovorila, on pa mi je dal tisti a-se-ti-zafrkavaš pogled. Omenjeni film ni pornič, je drama, ki vsebuje nekaj erotičnih prizorov. Če fantje ne razumete razlike, punce, verjemite, jo. »V imenu znanosti je tole,« sem se mu nasmehnila, ko sem pritisnila gumb prenesi. »No, v imenu iskanja navdiha. Za roman,« sem se popravila. Prijetno s koristnim, pač.
No, na koncu sem ugotovila, da si s filmom ne bom mogla prav veliko pomagati, njegova zgodba je bila namreč postavljena v povsem drugačno okolje, kot bo moja knjiga. In tako mi ni preostalo drugega, kot da sem pobrskala po svojih spominih.
Bom čisto iskrena: z natakaricami nimam najboljših izkušenj. In ne, za to nikakor niso krive one, ampak fantje, ki so se istočasno vrteli okoli njih in – okoli mene. Zdelo se mi je, da ni pošteno, ker ne morem tekmovati z njimi. One v okolju, kjer so domače, oni pa sproščeni, medtem ko jaz sedim za računalnikom in čakam, da se mi v življenju končno začne kaj dogajati.
V resnici mi je popolnoma jasno, da jim še zdaleč ni postlano z rožicami in da je med njimi celo veliko takih, ki bi točilni pult takoj zamenjale za pisalno mizo. A ena zadnjih izkušenj z njimi res ni bila prijetna. Ona v miniki in z globokim dekoltejem, jaz v navadnih kavbojkah in puloverju. No, a je pošteno? Ni. Povrhu je imela še izgovor za svoj seksi videz, češ da je to njena službena uniforma, ker da imajo oktoberfest. Kako priročno! In potem se mu je usedla v naročje, kot da me ni zraven, kot da ne obstajam. Kar je sledilo, je šlo že v pozabo. Ker je bolje, da je šlo. A grenak priokus je ostal.
V resnici mi je popolnoma jasno še nekaj: da ko te ima fant zares rad, sploh ne rabiš tekmovati za njegovo srce. Ne z natakarico ne s katero koli drugo. Preprosto zato, ker si njegovo srce že osvojila. Ker je tvoje. Ker se je sam tako odločil!
Drugo poglavje moje knjige, ki je nastajalo v tem tednu, je namreč nabito tudi z nekaj erotike, nekaj seksa. Pisati o tem, priznam, (še) nisem navajena. »Daj mi opiši, kakšno svojo vročo izkušnjo. Rabim za knjigo,« sem prejle rekla dragemu. Je že skoraj začel, ko sem ga prekinila: »Ne, ne, raje ne. Potem si bom pa to vizualizirala in ne bo okej,« sem še pravočasno ugotovila. »Najbolje, da si pogledaš kakšen pornič,« se mi je zasmejal. »Hm, imaš prav,« sem resno odgovorila, on pa mi je dal tisti a-se-ti-zafrkavaš pogled. Omenjeni film ni pornič, je drama, ki vsebuje nekaj erotičnih prizorov. Če fantje ne razumete razlike, punce, verjemite, jo. »V imenu znanosti je tole,« sem se mu nasmehnila, ko sem pritisnila gumb prenesi. »No, v imenu iskanja navdiha. Za roman,« sem se popravila. Prijetno s koristnim, pač.
No, na koncu sem ugotovila, da si s filmom ne bom mogla prav veliko pomagati, njegova zgodba je bila namreč postavljena v povsem drugačno okolje, kot bo moja knjiga. In tako mi ni preostalo drugega, kot da sem pobrskala po svojih spominih.
Bom čisto iskrena: z natakaricami nimam najboljših izkušenj. In ne, za to nikakor niso krive one, ampak fantje, ki so se istočasno vrteli okoli njih in – okoli mene. Zdelo se mi je, da ni pošteno, ker ne morem tekmovati z njimi. One v okolju, kjer so domače, oni pa sproščeni, medtem ko jaz sedim za računalnikom in čakam, da se mi v življenju končno začne kaj dogajati.
V resnici mi je popolnoma jasno, da jim še zdaleč ni postlano z rožicami in da je med njimi celo veliko takih, ki bi točilni pult takoj zamenjale za pisalno mizo. A ena zadnjih izkušenj z njimi res ni bila prijetna. Ona v miniki in z globokim dekoltejem, jaz v navadnih kavbojkah in puloverju. No, a je pošteno? Ni. Povrhu je imela še izgovor za svoj seksi videz, češ da je to njena službena uniforma, ker da imajo oktoberfest. Kako priročno! In potem se mu je usedla v naročje, kot da me ni zraven, kot da ne obstajam. Kar je sledilo, je šlo že v pozabo. Ker je bolje, da je šlo. A grenak priokus je ostal.
V resnici mi je popolnoma jasno še nekaj: da ko te ima fant zares rad, sploh ne rabiš tekmovati za njegovo srce. Ne z natakarico ne s katero koli drugo. Preprosto zato, ker si njegovo srce že osvojila. Ker je tvoje. Ker se je sam tako odločil!
♥♠♦♣
Pogled mu je vse večkrat ušel na njena stegna in vedel je, da ona
nima nič proti. Ko se je stegnila, da bi pijančku, ki je sedel v kotu,
natočila še eno rundo travarice, se mu je zazdelo, da je pod črno
miniko, ki je komaj kaj pokrivala, opazil roza brazilke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar