PIKOVA DEVET: KO OSTANEŠ SAM

Prvič sem se zares zaljubila, ko sem bila stara 19 let. Takrat še nisem vedela, da je bila to prva, ne pa tudi zadnja ljubezen, ki sem jo doživela v svojem življenju. A da sem se s tem sprijaznila, je trajalo več let. Konec tiste zveze me ni bolel le zato, ker je bil on prvi, ki je v meni vzbudil takšna čustva, ampak še bolj ali predvsem zato, ker sem tisto leto, ko sem bila z njim, naredila usodno napako – živela sem samo zanj. 

Izkušnja me je veliko stala. Tistega deževnega oktobra namreč nisem ostala samo brez njega, ampak tudi brez vseh njegovih prijateljev, brez družabnega življenja. Ko sva bila skupaj, se mi ni več dalo sami hoditi na kavice, petke in svetke sem raje preživela z njim in njegovimi. Nisem znala uživati, če njega ni bilo zraven. To je bila moja, in ne njegova napaka. 

Zdaj mislim, da me je to pri vsem skupaj še najbolj bolelo. Da sem ostala popolnoma sama. Jaz pa sem človek, ki potrebuje ljudi okoli sebe, moj živahni značaj je navajen pestrega in doživljajskega vsakdana, a ta – zdaj vem! – ni kar sam po sebi umeven. Za prave prijatelje, s katerimi deliš najbolj nore spomine in ki ti ponudijo ramo, ko jo najbolj potrebuješ, je treba garati. Kot v vsak odnos je tudi v prijateljstvo treba vlagati. Pa ne denarja in dragih daril, prava valuta so čas, energija, potrpežljivost, ljubezen. 

Tisto jesen sem si prisegla, da takšne napake ne naredim nikoli več. In je tudi nisem. Če sem bila v zvezi ali ne, vedno sem si vzela čas za svoje prijateljice. Celo prevečkrat, se je kdaj pa kdaj pritožil kakšen fant. Tudi doma so mi vsake toliko položili na srce, da ne morem kar sama hoditi naokoli, da to pa res nikamor ne paše. A se nisem dala. »Čeprav imam fanta, moram imeti čas samo zase in za svojo družbo,« sem odgovorila vsakič, ko so mi med vrsticami želeli očitati, da sem premalo predana. 

Morda sem bila res. Morda sem svoje družabno življenje včasih res celo precenila. Morda bi kdaj kakšno vabilo lahko zavrnila. Morda. 

Sčasoma sem se naučila loviti ravnotežje. Med predanostjo partnerju, ki je za uspešno zvezo seveda potrebna, in trenutki, ki jih še vedno posvetim samo sebi in svojim prijateljicam. Naučila sem se, da moram – pa čeprav to včasih izpade sebično – delati selekcijo. Da svojega časa, ki je dragocen, ne posvečam (več) kar vsakomur, ki bi se vsake toliko pojavil v mojem življenju, ampak samo tistim, ki si to zaslužijo. 

Ni jih veliko, a v to, da jih imam, sem vložila več let. Zato pa jih še toliko bolj cenim. 

♥♠♦♣ 

Odgovorila mu je le nema tišina in šele tisti hip se je zavedel, kako zelo je v resnici sam.
 

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj.

PIKOVA OSEM: KAR VEŠ, TO BOLI

Na facebooku visim preveč časa. Sem že povedala, vem. Ampak tokrat je poudarek na besedici preveč. Veliko preveč. 

»To je odličen vir informacij. Nekdo nekaj objavi in potem grem lahko preverit, kaj, če sploh kaj, je na stvari,« sem se pred kratkim širokoustila prijateljicam, ki me od časa do časa postrani gledajo, ker svoj telefon vse prevečkrat valjam po rokah, namesto da bi uživala v trenutku z njimi. »Ko bomo stare in betežne, mi boste pa hvaležne, da imamo vsaj kakšno sliko iz mladih let,« sem se zadnjič izgovarjala na Ratitovcu, ko sem jih bobnala na kup, da posnamemo skupinsko fotografijo. Ker me imajo rade in ker vedo, da mi novinarska žilica niti v prostem času ne pusti pohajkovati naokoli brez pisala, zvežčiča in (mobilnega) fotoaparata, so to mojo poklicno deformacijo pač sprejele. Ala jim vera! 

A zadnje čase s tem fejstbukom postajam nadležna celo sama sebi. Mirno nedeljsko popoldne je tako zmotila objava fantove bivše. Ne da bi ji želela namenjati posebno pozornost, niti med prijatelji je nimam, pa se mi njene slike vsake toliko vseeno prikažejo na časovnici. Družabno omrežje je namreč zasnovano tako, da ti na pladnju servira tudi fotografije tistih, ki jih sploh nimaš (in jih tudi nočeš imeti) med svojimi virtualni prijatelji, a so jih povšečkali tisti, ki jih imaš. Dokler je to neki Bogdan iz Kobarida mi je čisto vseeno, a ko pride do nekdanje punce mojega fanta ... No, takrat lahko nastane problem. 

Nisem preveč ponosna na to, a se je vseeno zgodilo. Ko sem jo videla vso nasmejano in lepo, kako se namaka v bazenu, sem postala milo rečeno zoprna. Sploh ne znam razložiti, kaj me je zmotilo, a zagotovo je trajalo vsaj eno uro, da sem si tisto podobo zbila iz glave. Najbrž ni preveč elegantno, da zdaj o tem še na veliko razlagam širni Sloveniji, in če bo tale zapis prišel do nje, si mislim, da bom pokasirala najmanj privoščljivi nasmešek. Jebat ga. Naj prva vrže kamen (ali zlobni komentar) vame tista, ki še nikoli ni prečekirala bivše punce svojega zdajšnjega fanta. Ali nove ljubezni svojega bivšega. Ženske smo firbčne, to je hudič. 

Proti večeru, ko se je vse umirilo, sem sama sebe oštela, ker se mučim in sekiram za stvari, ki niso niti malo pomembne. Ko mi je kakšne dve uri prej to poskušal dopovedati moj dragi, ni pomagalo. Še vedno se lahko izgovarjam, da je kriva vročina. Ker na 38 stopinjah Celzija se ti možgani res lahko skisajo.

♥♠♦♣

»Najbolj me boli, da mi je to prikrivala ves ta čas!«

»Si prepričana? Si prepričana, da si res hotela izvedeti resnico?«

 

Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj.

PIKOVA SEDEM: SITNI PONEDELJKI

Prejšnjo nedeljo, ko smo se vozile domov po babjem vikendu na morju, je prijateljica Petra na koncu vsakega drugega stavka, ki ga je povedala, pristavila: »Pa sitna sem.« To je povedala s takšnim tonom glasu, da smo se ji seveda morale narežati, a v resnici je samo izustila, kako smo se tisti hip počutile vse. Prekletstvo (pre)kratkih oddihov na morju je v tem, da ko ravno začneš uživati in se privadiš vsega lepega, kar ti življenje lahko ponudi, moraš spakirati kufre in se vrniti v sivo realnost. 

Nič drugače ni bilo to nedeljo zvečer. Konec tedna smo spet preživele na obali, le da so nas tokrat spremljale tudi naše slabše polovice. Ko me je Petra prosila, ali lahko prestavim pesem na radiu, ker jo živcira, sem ji odgovorila: »Lahko. Pa sitna sem.« Kislo sva se nasmehnili druga drugi.

Sitnobe se nisem otresla še ves ponedeljek. Že zjutraj sem se blazno težko spravila iz postelje. Bila sem utrujena in tečna, kot da bi ves vikend garala v kamnolomu, ne pa se sončila na plaži. V službi mi nič ni šlo od rok, za piko na i je crknil še kavomat. »Kako naj človek dela v takšnem vremenu, za povrhu pa še brez kave?!« sem glasno bentila. Hvalabogu je bila redakcija napol prazna – čas dopustov je seveda že v polnem teku –, a to me je le še bolj spravljalo ob živce. Doma jih je, nič kriv, nič dolžan, spet pokasiral moj fant. Ker v delanju drame, če to hočem, sem pa mojstrica. Prepir znam narediti iz takšne malenkosti, da se potem sama sebi čudim, kako. 

Ko sem v torek zjutraj odprla oči, sem se iz navade privila k njemu. »Nisi več huda name?« me je začudeno pogledal. »Saj res! Jezna sem,« sem se mu brž izvila iz objema. Potem sem začela tuhtati, zakaj že se držim nanj. In se nisem mogla spomniti! Na vse pretege sem poskušala priklicati v spomin, kaj me je prejšnji večer tako spravilo iz tira. A mi nikakor ni uspelo. Zato sem šla raje skuhat kavo in sem mu jo prinesla v posteljo. »Oprosti, ker sem včasih tako grozna,« sem mu rekla in ga poljubila na lice. Takoj se je omehčal. 

Vem, da ga lahko razorožim samo z enim nežnim pogledom. Vem, ker tudi on mene lahko. Vem, ker je to ljubezen. Samo upam lahko, da bo tako tudi ostalo. Vsem mojim muham navkljub.

Sklenila sem, da bom zavestno poskušala vzljubiti tudi ponedeljke, ki jemljejo slovo po bombastičnih vikendih na morju. Konec koncev niso oni krivi, da so tako sitni.

♥♠♦♣

Sloves nikoli ni maral. Zdela so se mu prenaporna za njegov ležerni značaj.

PIKOVA ŠEST: KOKOŠI NA BEGU

Nikoli nisem padala na mišičnjake. Ne da imam kaj proti njim, a že od nekdaj so me na moških bolj kot bicepsi in tricepsi privlačili lep obraz, karizma in intelekt. Stvar okusa pač.

Kljub temu sem se prejšnji četrtek s svojimi puncami odpravila v kino, kjer smo si ogledale premiero filma Vroči Mike, v katerem mrgoli testosterona, mišic in moškega striptiza, sama zgodba pa je seveda v ozadju oziroma je skorajda ni. Sorazmerno s tem so bile plehke tudi naše debate na koktajlčku po filmu, kjer smo več kot uro razpredale o tem, kateri fant s filmskega platna je bil najbolj seksi. Seveda se nikakor nismo mogle zediniti.

Ampak, veste kaj? Včasih paše. Biti plavolasa kokoš, ki ve vse o novi maskari na trgu, istočasno pa New York išče na zemljevidu Evrope. Tako ali tako živim v prepričanju, da je življenje lepše, če si včasih dovoliš, da si malo neumen. Če so možgani vedno 100-odstotno na preži, vse skupaj postane preklemansko naporno. 

Obisk kina je bil pravzaprav le uvertura v babji vikend na morju, kamor smo se odpravile naslednji dan. Da imam najboljšega fanta na svetu, se je izkazalo, ko mi je – namesto da bi imel ljubosumne izpade – za s sabo spakiral liter domačega jegra, steklenico pa je krasila nalepka z napisom Kokoši na begu ter našimi imeni. 

Potrebovala sem takšen vikend. Ne le ker mi morska klima blazno dobro dene in ker je na vsake toliko nujno treba zamenjati okolje ter se odmakniti od vsakodnevnega sveta. Potrebovala sem tri dni izključno z mojimi puncami. Ker sem ob njih lahko to, kar sem. Dovolijo mi, da sem pametna in razgledana, dovolijo mi, da sem plehka in blond. Tako se je zgodilo, da smo v soboto zjutraj debatirale o grški krizi in o Merklovi in njeni politiki zategovanja pasu, uro zatem pa smo na plaži listale žensko revijo (brezplačen izvod, ki smo ga dobile ob nakupu vstopnice za ogled filma Vroči Mike) in se na vsa usta režale kopalkam, ki so bolj kot na oblačilo za plažo spominjale na zavese, ki jih ima moja babica v kuhinji. 

Zagorela in nasmejana sem se v nedeljo zvečer vrnila v objem svojega najdražjega. »Baterija napolnjena,« sem mu rekla in se stisnila k njemu.
Babji vikend na morju ima namreč še en odličen stranski učinek: ravno toliko sva se začela pogrešati, da je bila noč v fantovem objemu še toliko slajša. 

♥♠♦♣ 

Čeprav se ji je zunaj podiral svet, se je v naročju svoje najboljše prijateljice vsaj za hip počutila popolnoma varno.

 

PIKOVA PET: DOMINE

Prejšnji teden, ko sem pisala o tem, da mi je crknil avtomobilski akumulator, nisem vedela, da je to le prvi v nizu dogodkov, ki so se mi zgodili v zadnjih dneh in bi jih lahko naslovila Ko ima hudič mlade, jih ima res veliko. 

Sobotni piknik s prijatelji je terjal svoj dolg. Na kraju zločina sem pozabila torbico, kar bi bila še dokaj nedolžna stvar, če ne bi v nedeljo, ko sem jo prišla iskat, ugotovila, da v njej ni mojega telefona. Histerično sem začela brskati po zamegljenem spominu. »Baterija je bila tako prazna, da ga sploh nisem nič uporabljala. Nikogar nisem klicala, nič nisem fotografirala, še na facebooku nisem visela,« sem prepričevala svojega dragega, ko me je spraševal, kdaj sem imela mobitel nazadnje v rokah. »Potem ga mogoče sploh nisi nesla iz avta,« je logično sklepal. Stekla sva na parkirišče, preobrnila vse sedeže in preproge, še v predale sva pogledala. Ko sem vsa obupana odprla celo senčnik, kjer hranim prometno dovoljenje, mi je postalo jasno, da telefona v avtu ne bom našla.

V akcijo se je vrgel tudi Matevž, pri katerem smo imeli piknik. »Si ga našla?« me je prijazno ogovoril, ko sva se naslednjič srečala. »Ne.« »Pri meni ga ni. Res ne. Celo kanto za smeti sem prebrskal. Vsako vrečko sem pretipal.« Ko sem si ga predstavljala, kako se pred domačo hišo plazi po smetnjaku, sem se morala nasmehniti. Matevž, ko prideš z morja, dobiš za pivo, obljubim! 

Nekaj dni sem še upala, da se bo telefon čudežno kje pojavil. Čeprav se sliši skoraj nemogoče, sem zdržala brez njega, z najbližjimi sem komunicirala prek vseh možnih (spletnih) orodij. Facebook, gmail in viber so tako postali moji najboljši prijatelji. Če je bilo nujno, sem si telefon sposodila. In še pri tem (skoraj) povzročila katastrofo. Ko sem sodelavki Ajdi vračala njenega blackberryja, mi je ta – zletel iz rok. »Joj, oprosti, oprosti,« sem zacvilila, ob pogledu na počeno steklo pa mi je šlo že na jok. »Ah, ne sekiraj se, to imam že od prej,« mi je prijazno rekla, nato pa prasnila v smeh: »Čeprav ti, draga moja, glede na dogodke v zadnjih dneh svoje tehnologije raje ne bom več zaupala.«

Tista o hudiču in njegovih ta mladih kar drži. Stvari se mi kvarijo, izgubljajo in podirajo kot domine. In zdaj jih bom morala postaviti nazaj. Drugo za drugo, drugače ne gre.

C'est la vie.

 ♥♠♦♣

Šele tedaj je opazil, kako mu celo telo drhti. »Sem le sanjal?« je vprašal. A bled mrliški obraz je še vedno strmel vanj.