Ko sem danes zjutraj pila kavo, sem osvežila svojo časovnico na
facebooku. Izvedela sem marsikaj (ne)pomembnega: da ima prijateljica
Mimi novega psa in da se je v Kamniku zgodila prometna nesreča, zaradi
katere nastajajo zastoji. Dejstvo je, da so družabna omrežja iz
dneva v dan bolj popularna. Hkrati pa – kako ironično! – je vse bolj
popularno tudi stokanje po dobrih, starih časih, ko smo se s prijatelji
družili še na pravih, ne pa virtualnih igriščih. Koliko je to naše tarnanje iskreno, pa je že druga zgodba.
Zadnjič sem se, denimo, zalotila, kako prijateljici tožim svojega fanta, ki je bivši punci namenil všeček pod neko njeno fotografijo. Roko na srce, slika z rajske plaže, ki je v iztekajočih se zimskih dneh naredila še toliko večji efekt, je bila čisto simpatična. Tudi nasmeh punce na njej (pa če je še tako boleče za moj ego) je bil prav nalezljiv in ni dvakrat za reči, da bi to isto fotografijo povšečkala tudi sama – če seveda ne bi vedela, da je bilo to dekle nekoč v objemu nekoga, ki ga imam zdaj jaz tako zelo rada.
»Saj vem, saj je samo facebook, delam preveliko dramo,« sem opravičevala svoje nelagodje ob tako banalni stvari, kot je ena fotografija na facebooku. »In potem mu še težiti nočem, ker imam občutek, da je to, da zapenjam zaradi take stvari, čisto mimo,« sem javknila. »Te čisto razumem, sama sem ista,« je priznala.
Na koncu sva sklenili, da so družabna omrežja neke novodobne preizkušnje, prek katerih se med drugim preverja tudi to, kako močno je zaupanje med dvema človekoma. Prej se s tem sprijaznimo, bolje je. Zgodba zaključena.
Žalostijo pa me ljudje, ki ta ista družabna omrežja uporabljajo kot orodje za razsipavanje svojega negativizma. Bodisi za reševanje osebnih konfliktov bodisi za polivanje gnojnice po stvareh (in ljudeh), ki se jih ne tičejo. Ne razumem, kje nekateri najdejo toliko časa. Preprosto ne razumem. Sama namreč komaj utegnem pomesti pred svojim pragom, včasih mi še za to zmanjka časa (zaradi nekaj neodgovorjenih mailov me že pošteno grize slaba vest, danes spet nisem šla teč, kot sem si obljubila, pozabila sem poklicati zavarovalničarja, že celo večnost tudi govorim, da bom generalno pospravila kopalnico ...).
Moji dnevi so včasih nasmejani in srečni, spet drugič so burni, naporni in stresni. Vsi ti moji vzponi in padci so seveda utrujajoči, a me hkrati toliko zaposlujejo, da nimam niti časa niti volje, da bi živela življenje kogar koli drugega – razen svojega!
Zadnjič sem se, denimo, zalotila, kako prijateljici tožim svojega fanta, ki je bivši punci namenil všeček pod neko njeno fotografijo. Roko na srce, slika z rajske plaže, ki je v iztekajočih se zimskih dneh naredila še toliko večji efekt, je bila čisto simpatična. Tudi nasmeh punce na njej (pa če je še tako boleče za moj ego) je bil prav nalezljiv in ni dvakrat za reči, da bi to isto fotografijo povšečkala tudi sama – če seveda ne bi vedela, da je bilo to dekle nekoč v objemu nekoga, ki ga imam zdaj jaz tako zelo rada.
»Saj vem, saj je samo facebook, delam preveliko dramo,« sem opravičevala svoje nelagodje ob tako banalni stvari, kot je ena fotografija na facebooku. »In potem mu še težiti nočem, ker imam občutek, da je to, da zapenjam zaradi take stvari, čisto mimo,« sem javknila. »Te čisto razumem, sama sem ista,« je priznala.
Na koncu sva sklenili, da so družabna omrežja neke novodobne preizkušnje, prek katerih se med drugim preverja tudi to, kako močno je zaupanje med dvema človekoma. Prej se s tem sprijaznimo, bolje je. Zgodba zaključena.
Žalostijo pa me ljudje, ki ta ista družabna omrežja uporabljajo kot orodje za razsipavanje svojega negativizma. Bodisi za reševanje osebnih konfliktov bodisi za polivanje gnojnice po stvareh (in ljudeh), ki se jih ne tičejo. Ne razumem, kje nekateri najdejo toliko časa. Preprosto ne razumem. Sama namreč komaj utegnem pomesti pred svojim pragom, včasih mi še za to zmanjka časa (zaradi nekaj neodgovorjenih mailov me že pošteno grize slaba vest, danes spet nisem šla teč, kot sem si obljubila, pozabila sem poklicati zavarovalničarja, že celo večnost tudi govorim, da bom generalno pospravila kopalnico ...).
Moji dnevi so včasih nasmejani in srečni, spet drugič so burni, naporni in stresni. Vsi ti moji vzponi in padci so seveda utrujajoči, a me hkrati toliko zaposlujejo, da nimam niti časa niti volje, da bi živela življenje kogar koli drugega – razen svojega!
♥♠♦♣
»S kar nekom se mi pač ne da ukvarjati,« je zamrmrala, čeprav to ni
bilo čisto res. Bila je tako zdolgočasena, da bi ji pogovor tudi z
neznancem v tistem trenutku ustrezal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar