SRČEV KRALJ: ALFIE

Alfie je naslov filma, ki je sicer star že nekaj let, a se ravno zadnje dni spet svaljka po domačem TV-sporedu. Na enega od deževnih popoldnevov, ko sem imela očitno preveč časa zase, sem se zleknila na kavč in si ga znova ogledala. Ne morem reči, da je to moj najljubši film, je pa zagotovo vreden ogleda. Predvsem za dve vrsti občinstva: za dekleta, ki smo bila kdaj razočarana nad svojim princem, za katerega se je izkazalo, da je v resnici konj (torej za celotno žensko populacijo), in za fante, ki so bili v nekem obdobju (ali vsaj trenutku) svojega življenja prepričani, da lahko v posteljo spravijo, kogar koli hočejo (torej za celotno moško populacijo). 

Zadnjič, ko sem s starimi starši pila jutranjo kavico, je moja zlata stara mama na mizo prinesla fascikel, v katerem ima shranjene vse moje dozdajšnje kolumne, vsaka je lično pospravljena v svojo mapico. Nekaj več kot 60 se jih je nabralo in že je lepo listati med njimi in brati, kako sem razmišljala v nekem obdobju. Moje kolumne so svojevrsten dnevnik, so iskrene, kar je dobro, a hkrati je prav zaradi tega v kateri od njih zaznati, da so čustva še preveč sveža, da bi o njih lahko objektivno pisala. 

In tako sem, ko sem brala za sabo, ugotovila, da sem še nedavno imela opravka z Alfiejem. Vase zagledanim tipom, ki me je s svojo pojavo tako očaral, da sem se mu pustila zmanipulirati. Pravzaprav mu tega ne zamerim (več), bolj sem jezna nase, da sem to dopustila. Vedno sem se imela za precej pametno punco, a pri srčnih stvareh možgani hočeš nočeš odpovejo. Punca, zatrapana do ušes, si vsak SMS razlaga po svoje, prijazno besedo razume kot skorajšnjo snubitev, grdo in sebično ravnanje pa opravičuje z vsemi možnimi izgovori: »Revček, bivša ga je tako prizadela, da zdaj potrebuje nekaj časa, da si prizna, kako me ima rad.« Ali: »Po tridesetem so moški že toliko samosvoji, da se težko komur koli prilagajajo.« Ali: »Vikend s prijatelji namesto z mano? Nič nimam proti. Lepo je, da ima svoj krog prijateljev, ki jim nameni dovolj časa!«

Seveda obstajajo izjeme, a te le potrjujejo pravilo: nekdo, ki te ima zares rad, svojih frustracij ne bo izživljal na tebi. Nekdo, ki te ima zares rad, se ti bo prilagodil, ne da bi sploh imel občutek, da je to storil. In nekdo, ki te ima zares rad, bo komaj čakal, da vsak prosti trenutek preživi s tabo. Pika. 

Ob koncu filma sem svojega dragega vprašala, ali je bil tudi on za katero punco Alfie. Nekaj je mencal, kar sem razumela kot pritrditev. »Pa kaj ima moški od tega?« sem ga iskreno vprašala, on mi je še bolj iskreno odgovoril: »V tistem trenutku še ne ve, da – popolnoma nič!« 

♥♠♦♣ 

Naj kar vržem karte na mizo? Okej. Tukaj sem, ker sem izgubil stavo.

SRČEVA DAMA: PUF, PUF

Sestavki o tem, kdo in kakšne smo ženske, me blazno zabavajo. Vsak ima svoj pogled na to, a vsi se bržkone strinjamo, da smo bolj zapletene od moških. Pika. In četudi sem naklonjena svojemu spolu in načeloma zagovarjam žensko enakopravnost v družbi, priznavam, da smo marsikdaj naporne. Še najbolj – same sebi. 

Pravijo, da če bi ženske vladale svetu, ne bi bilo vojn. Samo kup ljubosumnih držav, ki se ne bi pogovarjale med seboj. Če pomislim, kako je bilo minuli nedeljski večer pri naju doma, bi se morala strinjati. Ne vem, ali je bila kriva luna (včasih vsak izgovor pride prav) ali pa je bilo kaj drugega v zraku, da sem bila tako nadležna in tečna. 

Gledala sva televizijo in se stiskala na kavču. Vse lepo in prav. In potem sem se – sredi oddaje, kakopak – namrdnila, da bi se rada pogovarjala. Še sama več ne vem, o čem točno. »A zdajle? A ne bi pogledala tega do konca?« je čisto nedolžno vprašal. Sploh mu nisem odgovorila, samo protestno sem se mu zvila iz objema in mu pokazala hrbet. »Pa kaj je zdaj, no?« je vprašal. Nič. »A je kaj narobe?« Nič. »Pa daj no, Maja. Nehaj.« Še vedno nič. 

In potem ko se je (če zdaj pomislim, povsem razumljivo) nehal ukvarjati z mano, sem padla ven. Da se že tako čez teden nič ne vidiva, ker sva oba po cele dneve v službah, zdaj pa še takrat, ko sva skupaj, le buljiva v ekran, namesto da bi se ukvarjala drug z drugim. Revežu ni bilo jasno, kaj je spet zamočil, saj sem vendar sama predlagala, da si pogledava oddajo. In čeprav je imel v rokavu še tako prepričljive argumente, da nimam prav, se nisem dala. Svoj veleumni govor sem takole zaključila: »Zdaj si pa predstavljal, da bi jutri izpuhtela! Puf, puf. Pa me ni! No ... No, a ti ne bi bilo žal, ha? Da si zadnji večer, ki sva ga imela, raje gledal Avdića kot mene?!« 

Moj bog! Še zdajle, ko sama za sabo berem, kaj sem govorila, se držim za glavo. Naslednji dan sem o svojem izpadu razlagala prijateljicama. Seveda sta se mi narežali, jaz pa sem le žalostno pripomnila: »Ne vem, kaj mi je včasih. Sama sebe slišim, kako sem tečna, pa si ne morem pomagati!« Potem sta me potolažili, da sami nista kaj dosti drugačni. 

Zdaj samo upam, da je tistemu, ki prizna, res že pol odpuščenega. Za drugo polovico pa, upam, dobim odpust. Ali vsaj popust. V obliki kepice njegovega najljubšega sladoleda, recimo. 

♥♠♦♣ 

Marilyn Monroe pravi, da pametna ženska poljubi, ampak ne ljubi, posluša, a ne verjame, in zapusti, preden je zapuščena. Naj se gre solit. Jaz tega ne znam.

 

SRČEV FANT: PUJS LOVRO

Pri pisanju knjige Hiša iz kart, ki nastaja v sklopu te kolumne, sem prišla do prve posebne karte. Srčevega fanta. Predstavlja ga Jernej. Takšnega imena za enega od štirih glavnih junakov v svojem romanu nisem izbrala po naključju. Tako bi namreč bilo ime moji najmlajši sestrici Moniki. Če bi bila fant, seveda. 

V posebnih kartah (fant, dama, kralj, as) se bodo liki iz knjige soočali s tem, kar se jim je zgodilo v preteklem obdobju (v navadnih kartah, od 2 do 10). Jernej, s katerim sem se ukvarjala ta teden, bo denimo ugotovil, kako težko je včasih odpustiti. Uf, ja. Zelo težko! 

Včeraj, recimo, sem blazno zamerila svojemu ljubljenčku Lovru. Da ne bo nesporazuma: moj kavalirček je zagotovo najlepši kuža na svetu in imam ga neskončno rada. Res. Zapišem lahko celo, da dokler nisem spoznala njega, nisem vedela, koliko ljubezni lahko človek čuti do svoje živali. In kako ti lahko en takšen smrček spremeni življenje. Na bolje. 

Ampak! Včeraj sem bila tako jezna nanj, da mi je šlo od togote na jok. Peljala sem ga na sprehod okoli Gradiškega jezera. Voda v njem je precej umazana, in ker Lovro obožuje kopanje, sem ga ves čas imela na povodcu. No, skoraj ves čas. Na predelu, kjer sem ocenila, da je dostop do jezera dovolj oddaljen, da kosmatinca kopanje ne bo zamikalo, sem ga izpustila. Napaka. Huda napaka! 

Samo pol minute – in čisto nič več! – je potreboval, da se je povaljal v najbolj smrdeči kopeli, kar sem jih kdaj videla. No, vonjala. Nisem vedela, da pasja dlaka v kombinaciji z mrhovino lahko tako zelo smrdi. Zunaj je še nekako šlo, a ko sem ga spravila v avto, mi je postalo slabo. Tistih par kilometrov do doma je bila najbolj mučna vožnja mojega življenja. 

»Pujs si, da veš,« sem bentila, ko sem v banji spravljala sluz z njegovega kožuščka. Šele po tretjem šamponiranju me je jeza počasi začela minevati. Pol ure pozneje, ko me je ovit v brisačo nedolžno gledal iz svojega kotička, pa sem se mu celo opravičila. »Enkrat sem nekje prebrala, da zmerjanje s pujsom sploh ni zmerjanje. Pujsi so baje zelo inteligentne živali, veš,« sem mu razlagala. 

Danes zjutraj, ko sem mu na teraso prinesla brikete in je pri tem veselo mahal z repom, je bilo spet vse po starem. Tega, da sem ga prehitro spustila s povodca, v resnici nisem odpustila njemu. Ampak sebi. 

Ko bi le šlo tako hitro tudi pri drugačnih zamerah. Tistih, ki jih je v moje srce zarezal človek. Te so globlje in veliko bolj bolijo. 

♥♠♦♣ 

Moral se bom soočiti s tem. Vem, da se bom moral. A zdajle se ne morem. Ne še.

 

SRČEVA DESET: SREČA(NJE)

S sošolko iz gimnazije sva sedeli na klopci pred vhodom in čakali nekega tipa, da bo prišel tam mimo. »Veš, pred kratkim se je vpisal v popoldansko šolo,« je zaljubljeno povedala. Ure in ure sem poslušala o tem, kako popoln moški je. Sicer pa sem si tudi sama želela, da čim prej pride mimo, a le zato, da midve potem lahko greva. V kafič nasproti šole, kjer je bila moja takratna simpatija, o popolnosti katere sem ure in ure razpredala jaz. 

Spomnim se ga. »Živijo,« je bilo vse, kar je rekel. A sošolki se je to zdelo blazno fino. »A si ga videla, a si ga videla? A ni hud, no?!« je vzhičeno spraševala. »Mhm, mhm,« sem zdolgočaseno odvrnila. Pač neki starejši tip, dokaj čeden, a nič posebnega, sem si mislila, pa ji nisem hotela kvariti veselja ob razmišljanju, da se je zaljubila v najlepšega samca na planetu. »Res je hud,« sem ji pritrdila. In potem sva šli v kafič in tam opazovali popolnega moškega po mojem izboru. Pritrjevala mi je, da je res lep (takoj za njeno simpatijo, seveda!), a jo imam na sumu, da si je v resnici mislila enako kot jaz o njenem – nič posebnega, torej. 

Leta so tekla in obe sva na srednješolski simpatiji pozabili. Že zdavnaj. Še vedno sva prijateljici, a zdaj si svoja mnenja deliva bolj iskreno. Tudi o moških. »Uf, bila je nora noč,« sem se ji nasmehnila, ko sva sedeli ob jutranji kavi. Bilo je pred nekaj meseci. V trenutku je vedela, da gre za novega fanta. Po več kot desetih letih prijateljstva besede mnogokrat niso več potrebne.

In potem sem ji razložila vse detajle o tisti noči. Kako je on po službi prišel na pivo s prijateljem, jaz pa sem se v istem lokalčku z Lidijo in Saško dobila na kavi. No, na štok-koli. Najprej je bila ena, potem dve, naprej nisem več štela. 

Na videz sva se poznala že od prej in tako je naneslo, da sva se zapletla v pogovor. »Veš, kdo si ti?!« sem mu rekla. »Amm ... Mitja.« »Ja, Mitja. Fant, ki sem ga pred leti čakala, da je prišel mimo tiste klopce pred gimnazijo,« sem mu razložila. »In veš kaj? Nisi se mi zdel čisto nič posebnega!« sem mu pametovala. On se mene seveda ni spomnil. Čez nekaj minut, ko sva se srečala na tistih stopnicah, me je potegnil k sebi in me poljubil. Izkazalo se je, da je bil to usodni poljub. 

Danes mislim, da je sreča to, da sva se srečala. Po vseh dolgih letih, po številnih (ljubezenskih) razočaranjih, po vsem tavanju in iskanju samih sebe. Ker na koncu koncev se je izkazalo, da on je popoln moški – zame! 

♥♠♦♣ 

»Mislim, da si aroganten in precej zaljubljen sam vase,« se je namrščila. »Mislim, da imaš prav,« ji je prikimal, nato pa jo navihano pogledal: »In mislim tudi, da ti je to všeč!«