Pri pisanju knjige Hiša iz kart, ki nastaja v sklopu te kolumne, sem prišla do prve posebne karte.
Srčevega fanta. Predstavlja ga Jernej. Takšnega imena za enega od
štirih glavnih junakov v svojem romanu nisem izbrala po naključju. Tako
bi namreč bilo ime moji najmlajši sestrici Moniki. Če bi bila fant,
seveda.
V posebnih kartah (fant, dama, kralj, as) se bodo liki iz knjige soočali s tem, kar se jim je zgodilo v preteklem obdobju (v navadnih kartah, od 2 do 10). Jernej, s katerim sem se ukvarjala ta teden, bo denimo ugotovil, kako težko je včasih odpustiti. Uf, ja. Zelo težko!
Včeraj, recimo, sem blazno zamerila svojemu ljubljenčku Lovru. Da ne bo nesporazuma: moj kavalirček je zagotovo najlepši kuža na svetu in imam ga neskončno rada. Res. Zapišem lahko celo, da dokler nisem spoznala njega, nisem vedela, koliko ljubezni lahko človek čuti do svoje živali. In kako ti lahko en takšen smrček spremeni življenje. Na bolje.
Ampak! Včeraj sem bila tako jezna nanj, da mi je šlo od togote na jok. Peljala sem ga na sprehod okoli Gradiškega jezera. Voda v njem je precej umazana, in ker Lovro obožuje kopanje, sem ga ves čas imela na povodcu. No, skoraj ves čas. Na predelu, kjer sem ocenila, da je dostop do jezera dovolj oddaljen, da kosmatinca kopanje ne bo zamikalo, sem ga izpustila. Napaka. Huda napaka!
Samo pol minute – in čisto nič več! – je potreboval, da se je povaljal v najbolj smrdeči kopeli, kar sem jih kdaj videla. No, vonjala. Nisem vedela, da pasja dlaka v kombinaciji z mrhovino lahko tako zelo smrdi. Zunaj je še nekako šlo, a ko sem ga spravila v avto, mi je postalo slabo. Tistih par kilometrov do doma je bila najbolj mučna vožnja mojega življenja.
»Pujs si, da veš,« sem bentila, ko sem v banji spravljala sluz z njegovega kožuščka. Šele po tretjem šamponiranju me je jeza počasi začela minevati. Pol ure pozneje, ko me je ovit v brisačo nedolžno gledal iz svojega kotička, pa sem se mu celo opravičila. »Enkrat sem nekje prebrala, da zmerjanje s pujsom sploh ni zmerjanje. Pujsi so baje zelo inteligentne živali, veš,« sem mu razlagala.
Danes zjutraj, ko sem mu na teraso prinesla brikete in je pri tem veselo mahal z repom, je bilo spet vse po starem. Tega, da sem ga prehitro spustila s povodca, v resnici nisem odpustila njemu. Ampak sebi.
Ko bi le šlo tako hitro tudi pri drugačnih zamerah. Tistih, ki jih je v moje srce zarezal človek. Te so globlje in veliko bolj bolijo.
V posebnih kartah (fant, dama, kralj, as) se bodo liki iz knjige soočali s tem, kar se jim je zgodilo v preteklem obdobju (v navadnih kartah, od 2 do 10). Jernej, s katerim sem se ukvarjala ta teden, bo denimo ugotovil, kako težko je včasih odpustiti. Uf, ja. Zelo težko!
Včeraj, recimo, sem blazno zamerila svojemu ljubljenčku Lovru. Da ne bo nesporazuma: moj kavalirček je zagotovo najlepši kuža na svetu in imam ga neskončno rada. Res. Zapišem lahko celo, da dokler nisem spoznala njega, nisem vedela, koliko ljubezni lahko človek čuti do svoje živali. In kako ti lahko en takšen smrček spremeni življenje. Na bolje.
Ampak! Včeraj sem bila tako jezna nanj, da mi je šlo od togote na jok. Peljala sem ga na sprehod okoli Gradiškega jezera. Voda v njem je precej umazana, in ker Lovro obožuje kopanje, sem ga ves čas imela na povodcu. No, skoraj ves čas. Na predelu, kjer sem ocenila, da je dostop do jezera dovolj oddaljen, da kosmatinca kopanje ne bo zamikalo, sem ga izpustila. Napaka. Huda napaka!
Samo pol minute – in čisto nič več! – je potreboval, da se je povaljal v najbolj smrdeči kopeli, kar sem jih kdaj videla. No, vonjala. Nisem vedela, da pasja dlaka v kombinaciji z mrhovino lahko tako zelo smrdi. Zunaj je še nekako šlo, a ko sem ga spravila v avto, mi je postalo slabo. Tistih par kilometrov do doma je bila najbolj mučna vožnja mojega življenja.
»Pujs si, da veš,« sem bentila, ko sem v banji spravljala sluz z njegovega kožuščka. Šele po tretjem šamponiranju me je jeza počasi začela minevati. Pol ure pozneje, ko me je ovit v brisačo nedolžno gledal iz svojega kotička, pa sem se mu celo opravičila. »Enkrat sem nekje prebrala, da zmerjanje s pujsom sploh ni zmerjanje. Pujsi so baje zelo inteligentne živali, veš,« sem mu razlagala.
Danes zjutraj, ko sem mu na teraso prinesla brikete in je pri tem veselo mahal z repom, je bilo spet vse po starem. Tega, da sem ga prehitro spustila s povodca, v resnici nisem odpustila njemu. Ampak sebi.
Ko bi le šlo tako hitro tudi pri drugačnih zamerah. Tistih, ki jih je v moje srce zarezal človek. Te so globlje in veliko bolj bolijo.
♥♠♦♣
Moral se bom soočiti s tem. Vem, da se bom moral. A zdajle se ne morem. Ne še.
Ni komentarjev:
Objavite komentar