S sošolko iz gimnazije sva sedeli na
klopci pred vhodom in čakali nekega tipa, da bo prišel tam mimo. »Veš,
pred kratkim se je vpisal v popoldansko šolo,« je zaljubljeno povedala.
Ure in ure sem poslušala o tem, kako popoln moški je. Sicer pa sem si
tudi sama želela, da čim prej pride mimo, a le zato, da midve potem
lahko greva. V kafič nasproti šole, kjer je bila moja takratna
simpatija, o popolnosti katere sem ure in ure razpredala jaz.
Spomnim se ga. »Živijo,« je bilo vse, kar je rekel. A sošolki se je to zdelo blazno fino. »A si ga videla, a si ga videla? A ni hud, no?!« je vzhičeno spraševala. »Mhm, mhm,« sem zdolgočaseno odvrnila. Pač neki starejši tip, dokaj čeden, a nič posebnega, sem si mislila, pa ji nisem hotela kvariti veselja ob razmišljanju, da se je zaljubila v najlepšega samca na planetu. »Res je hud,« sem ji pritrdila. In potem sva šli v kafič in tam opazovali popolnega moškega po mojem izboru. Pritrjevala mi je, da je res lep (takoj za njeno simpatijo, seveda!), a jo imam na sumu, da si je v resnici mislila enako kot jaz o njenem – nič posebnega, torej.
Leta so tekla in obe sva na srednješolski simpatiji pozabili. Že zdavnaj. Še vedno sva prijateljici, a zdaj si svoja mnenja deliva bolj iskreno. Tudi o moških. »Uf, bila je nora noč,« sem se ji nasmehnila, ko sva sedeli ob jutranji kavi. Bilo je pred nekaj meseci. V trenutku je vedela, da gre za novega fanta. Po več kot desetih letih prijateljstva besede mnogokrat niso več potrebne.
In potem sem ji razložila vse detajle o tisti noči. Kako je on po službi prišel na pivo s prijateljem, jaz pa sem se v istem lokalčku z Lidijo in Saško dobila na kavi. No, na štok-koli. Najprej je bila ena, potem dve, naprej nisem več štela.
Na videz sva se poznala že od prej in tako je naneslo, da sva se zapletla v pogovor. »Veš, kdo si ti?!« sem mu rekla. »Amm ... Mitja.« »Ja, Mitja. Fant, ki sem ga pred leti čakala, da je prišel mimo tiste klopce pred gimnazijo,« sem mu razložila. »In veš kaj? Nisi se mi zdel čisto nič posebnega!« sem mu pametovala. On se mene seveda ni spomnil. Čez nekaj minut, ko sva se srečala na tistih stopnicah, me je potegnil k sebi in me poljubil. Izkazalo se je, da je bil to usodni poljub.
Danes mislim, da je sreča to, da sva se srečala. Po vseh dolgih letih, po številnih (ljubezenskih) razočaranjih, po vsem tavanju in iskanju samih sebe. Ker na koncu koncev se je izkazalo, da on je popoln moški – zame!
Spomnim se ga. »Živijo,« je bilo vse, kar je rekel. A sošolki se je to zdelo blazno fino. »A si ga videla, a si ga videla? A ni hud, no?!« je vzhičeno spraševala. »Mhm, mhm,« sem zdolgočaseno odvrnila. Pač neki starejši tip, dokaj čeden, a nič posebnega, sem si mislila, pa ji nisem hotela kvariti veselja ob razmišljanju, da se je zaljubila v najlepšega samca na planetu. »Res je hud,« sem ji pritrdila. In potem sva šli v kafič in tam opazovali popolnega moškega po mojem izboru. Pritrjevala mi je, da je res lep (takoj za njeno simpatijo, seveda!), a jo imam na sumu, da si je v resnici mislila enako kot jaz o njenem – nič posebnega, torej.
Leta so tekla in obe sva na srednješolski simpatiji pozabili. Že zdavnaj. Še vedno sva prijateljici, a zdaj si svoja mnenja deliva bolj iskreno. Tudi o moških. »Uf, bila je nora noč,« sem se ji nasmehnila, ko sva sedeli ob jutranji kavi. Bilo je pred nekaj meseci. V trenutku je vedela, da gre za novega fanta. Po več kot desetih letih prijateljstva besede mnogokrat niso več potrebne.
In potem sem ji razložila vse detajle o tisti noči. Kako je on po službi prišel na pivo s prijateljem, jaz pa sem se v istem lokalčku z Lidijo in Saško dobila na kavi. No, na štok-koli. Najprej je bila ena, potem dve, naprej nisem več štela.
Na videz sva se poznala že od prej in tako je naneslo, da sva se zapletla v pogovor. »Veš, kdo si ti?!« sem mu rekla. »Amm ... Mitja.« »Ja, Mitja. Fant, ki sem ga pred leti čakala, da je prišel mimo tiste klopce pred gimnazijo,« sem mu razložila. »In veš kaj? Nisi se mi zdel čisto nič posebnega!« sem mu pametovala. On se mene seveda ni spomnil. Čez nekaj minut, ko sva se srečala na tistih stopnicah, me je potegnil k sebi in me poljubil. Izkazalo se je, da je bil to usodni poljub.
Danes mislim, da je sreča to, da sva se srečala. Po vseh dolgih letih, po številnih (ljubezenskih) razočaranjih, po vsem tavanju in iskanju samih sebe. Ker na koncu koncev se je izkazalo, da on je popoln moški – zame!
♥♠♦♣
»Mislim, da si aroganten in precej zaljubljen sam vase,« se je
namrščila. »Mislim, da imaš prav,« ji je prikimal, nato pa jo navihano
pogledal: »In mislim tudi, da ti je to všeč!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar