Sestavki o tem, kdo in kakšne smo ženske, me blazno zabavajo. Vsak ima
svoj pogled na to, a vsi se bržkone strinjamo, da smo bolj zapletene od
moških. Pika. In četudi sem naklonjena svojemu spolu in načeloma
zagovarjam žensko enakopravnost v družbi, priznavam, da smo marsikdaj
naporne. Še najbolj – same sebi.
Pravijo, da če bi ženske vladale svetu, ne bi bilo vojn. Samo kup ljubosumnih držav, ki se ne bi pogovarjale med seboj. Če pomislim, kako je bilo minuli nedeljski večer pri naju doma, bi se morala strinjati. Ne vem, ali je bila kriva luna (včasih vsak izgovor pride prav) ali pa je bilo kaj drugega v zraku, da sem bila tako nadležna in tečna.
Gledala sva televizijo in se stiskala na kavču. Vse lepo in prav. In potem sem se – sredi oddaje, kakopak – namrdnila, da bi se rada pogovarjala. Še sama več ne vem, o čem točno. »A zdajle? A ne bi pogledala tega do konca?« je čisto nedolžno vprašal. Sploh mu nisem odgovorila, samo protestno sem se mu zvila iz objema in mu pokazala hrbet. »Pa kaj je zdaj, no?« je vprašal. Nič. »A je kaj narobe?« Nič. »Pa daj no, Maja. Nehaj.« Še vedno nič.
In potem ko se je (če zdaj pomislim, povsem razumljivo) nehal ukvarjati z mano, sem padla ven. Da se že tako čez teden nič ne vidiva, ker sva oba po cele dneve v službah, zdaj pa še takrat, ko sva skupaj, le buljiva v ekran, namesto da bi se ukvarjala drug z drugim. Revežu ni bilo jasno, kaj je spet zamočil, saj sem vendar sama predlagala, da si pogledava oddajo. In čeprav je imel v rokavu še tako prepričljive argumente, da nimam prav, se nisem dala. Svoj veleumni govor sem takole zaključila: »Zdaj si pa predstavljal, da bi jutri izpuhtela! Puf, puf. Pa me ni! No ... No, a ti ne bi bilo žal, ha? Da si zadnji večer, ki sva ga imela, raje gledal Avdića kot mene?!«
Moj bog! Še zdajle, ko sama za sabo berem, kaj sem govorila, se držim za glavo. Naslednji dan sem o svojem izpadu razlagala prijateljicama. Seveda sta se mi narežali, jaz pa sem le žalostno pripomnila: »Ne vem, kaj mi je včasih. Sama sebe slišim, kako sem tečna, pa si ne morem pomagati!« Potem sta me potolažili, da sami nista kaj dosti drugačni.
Zdaj samo upam, da je tistemu, ki prizna, res že pol odpuščenega. Za drugo polovico pa, upam, dobim odpust. Ali vsaj popust. V obliki kepice njegovega najljubšega sladoleda, recimo.
Pravijo, da če bi ženske vladale svetu, ne bi bilo vojn. Samo kup ljubosumnih držav, ki se ne bi pogovarjale med seboj. Če pomislim, kako je bilo minuli nedeljski večer pri naju doma, bi se morala strinjati. Ne vem, ali je bila kriva luna (včasih vsak izgovor pride prav) ali pa je bilo kaj drugega v zraku, da sem bila tako nadležna in tečna.
Gledala sva televizijo in se stiskala na kavču. Vse lepo in prav. In potem sem se – sredi oddaje, kakopak – namrdnila, da bi se rada pogovarjala. Še sama več ne vem, o čem točno. »A zdajle? A ne bi pogledala tega do konca?« je čisto nedolžno vprašal. Sploh mu nisem odgovorila, samo protestno sem se mu zvila iz objema in mu pokazala hrbet. »Pa kaj je zdaj, no?« je vprašal. Nič. »A je kaj narobe?« Nič. »Pa daj no, Maja. Nehaj.« Še vedno nič.
In potem ko se je (če zdaj pomislim, povsem razumljivo) nehal ukvarjati z mano, sem padla ven. Da se že tako čez teden nič ne vidiva, ker sva oba po cele dneve v službah, zdaj pa še takrat, ko sva skupaj, le buljiva v ekran, namesto da bi se ukvarjala drug z drugim. Revežu ni bilo jasno, kaj je spet zamočil, saj sem vendar sama predlagala, da si pogledava oddajo. In čeprav je imel v rokavu še tako prepričljive argumente, da nimam prav, se nisem dala. Svoj veleumni govor sem takole zaključila: »Zdaj si pa predstavljal, da bi jutri izpuhtela! Puf, puf. Pa me ni! No ... No, a ti ne bi bilo žal, ha? Da si zadnji večer, ki sva ga imela, raje gledal Avdića kot mene?!«
Moj bog! Še zdajle, ko sama za sabo berem, kaj sem govorila, se držim za glavo. Naslednji dan sem o svojem izpadu razlagala prijateljicama. Seveda sta se mi narežali, jaz pa sem le žalostno pripomnila: »Ne vem, kaj mi je včasih. Sama sebe slišim, kako sem tečna, pa si ne morem pomagati!« Potem sta me potolažili, da sami nista kaj dosti drugačni.
Zdaj samo upam, da je tistemu, ki prizna, res že pol odpuščenega. Za drugo polovico pa, upam, dobim odpust. Ali vsaj popust. V obliki kepice njegovega najljubšega sladoleda, recimo.
♥♠♦♣
Marilyn Monroe pravi, da pametna ženska poljubi, ampak ne ljubi,
posluša, a ne verjame, in zapusti, preden je zapuščena. Naj se gre
solit. Jaz tega ne znam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar