PIKOVA ŠTIRI: PRAZNA BATERIJA

»Sranje, koliko je že ura,« sem bentila minulo jutro, ko sem bila (spet) pozna za v službo. Zgrabila sem torbico, stekla na parkirišče pred domačim blokom in se usedla v avto ... »Ch-ch-ch-ch,« je zatarnal in izdihnil. »No, kaj pa je zdaj to?!« sem začudeno opazovala rdečo lučko na armaturni plošči. V naivnem upanju, da bo težava izginila, če jo bom preprosto ignorirala, sem še enkrat zavrtela ključ. A le ch-ch-ch-ch je še enkrat pojamralo iz motorja, nato je vse utihnilo. Zaklela sem.

Poklicala sem svojega dragega, češ, bo že on rešil zadevo, čeprav je bil v tistem trenutku že kakšni dve uri pridno na delovnem mestu. Glede avta in z njim povezanih težav sem tipična ženska: vse, kar znam narediti okoli tega, je zganjanje panike. »Kakšna je lučka?« me je vprašal. »Čudna.« »Maja, bodi resna. Opiši jo.« »Pravokotnik, ki ima notri dva znakca. Plus in minus mogoče?« »Aha. Akumulator imaš prazen. Si včeraj mogoče pozabila ugasniti radio, ko si prišla domov?« »Ne vem. Kaj me zdaj to sprašuješ?!« »Čakaj. Bom poklical moja dva, te bosta prišla porinit.«

Čez kakšno minuto so se izza vogala res prikazali njegovi starši. Irena in Jože sta s seboj pripeljala še sosedo (njenega imena si nisem zapomnila, se ji pa ob tej priliki javno zahvaljujem) in tako me je sivolasi trio rešil iz zagate. Jože si je, ko sem ob vžigu avtomobila prav štorasto preveč stopila na plin, pridelal še potolčena kolena. »Takšnega tasta, ki bi za tabo po kolenih lazil, ne boš več našla,« se je pohecal naslednji dan, ko sem mu v zahvalo (in v opravičilo) prinesla doma spečeni češnjev zavitek. 

Čeprav sem upala, da je za vse skupaj res krivo to, da sem prejšnje popoldne pozabila ugasniti radio, se je popoldne, ko so me, da sem sploh lahko šla iz službe, spet morali porivati, izkazalo, da je akumulator fuč. Da je oddelal svoje in ga bo treba zamenjati. »Bemti, s tem avtom so samo stroški,« sem se jezila, ko sem izvedela, da bom ob novih 70 evrov. »To je že za en izlet na morje,« sem rekla in potem še mazohistično pomislila, kako bi si za ta denar lahko privoščila ribjo ploščo v romantični konobi na plaži. 

Podučili so me, da tako pač je, da je akumulator na nekaj let pač treba zamenjati, ker se iztroši. Pomislila sem, da to na neki način lahko razumem. Kaj nismo tudi ljudje točno takšni? Nekateri odnosi v naših življenjih se nam zdijo samoumevni – vse dokler se kaj ne zalomi. Ko se iztroši prijateljstvo, ko se izpoje ljubezen. Kot pri avtomobilskem akumulatorju samo vrtenje ključa ne reši težave, tudi beseda oprosti ali rad te imam včasih ne zadošča (več). Takrat je treba narediti čistko, takrat je treba začeti na novo. 

Ni lahko, boli. In to še precej bolj, kot če je treba potegniti 70 evrov iz denarnice. A na koncu se izplača. Ker življenje je pot, in brez akumulatorja, to so ljudje, ki nas ženejo naprej, hočeš nočeš ne gre. 

♥♠♦♣ 

Bila je povsem brez moči, niti besede ni več spravila iz sebe. Nižje ne bi mogla pristati.

 

PIKOVA TRI: KLINČEVI KLINI

Prejšnji petek smo šli na morje. Jaz, moj dragi in najin kuža Lovro. Bil je samo podaljšani vikend, a treh dni v bližnji Istri sem se veselila skoraj enako, kot če bi me kdo peljal za en mesec na Maldive. Morda zato, ker je bil to naš prvi skupni dopust. Ali ker so bili zadnji dnevi v službi zelo napeti in sem oddih nujno potrebovala. Ali pa preprosto zato, ker ljubim morje. 

A če preveč pričakuješ, si lahko hitro razočaran. Začelo se je že, ko smo se usedli v avto. Prejšnji dan sem porabila kakšne tri ure za to, da sem na USB-ključek posnela najino najljubšo glasbo. Saj veste, poletno, lahkotno, takšno, ki ti požene kri po žilah. »Oh, ljubi, to sem čakala,« sem cmoknila svojega dragega, ki se je kavalirsko javil za šoferja, jaz pa sem si lahko odprla pločevinko mrzlega piva. »Samo še glasba manjka,« sem se zasmejala in ključek, osvežen s poletnimi hiti, vstavila v predvajalnik. A namesto da bi zaslišala tisto o gajbi, polni piva, se je na avtomobilskem računalniku izpisalo samo No disc. 

»Kaj je zdaj to?« sem se začudila, ključek iztaknila iz vtičnika in nato še enkrat poizkusila srečo. »Ne mi reči, da sem več ur snemala glasbo na ključek – ki ne dela!« sem postajala vse bolj nervozna. A ključek se ni dal. Predvajalnik ga preprosto ni hotel zaznati in ni nama preostalo drugega, kot da si pot do morja krajšava s playlisto, ki so jo za naju izbrali zdolgočaseni radijski uredniki.

Razočaranje je bilo, hvalabogu, hitro pozabljeno. Ko smo zagledali morje, kako čarobno se lesketa v soncu, je bila glasba v avtu že povsem nepomembna. Parkirali smo v kampu, takrat pa se je še enkrat zapletlo. 

»Ali lahko pogledaš, ali so klini padli iz borše, tukaj jih ni,« mi je naročil dragi, ko je začel postavljati šotor. Pregledala sva prtljažnik, preobrnila sedeže, še v predalčke v vratih sem pogledala ... Klinov nikjer! Jaz sem se samo zasmejala, češ, kaj se sekiraš, bomo pač spali v hotelu modro nebo. A pri fantu to ni šlo tako gladko skozi. V glavi se mu je zrisalo kup grozljivih scenarijev. Kako nas bo sredi noči ujel tornado (čeprav na nebu ni bilo niti oblačka) ali kako bo najinega Lovra požrla pošast iz gozda (čeprav je bilo v celem kampu le nekaj borovcev). 

No, na koncu sva si kline sposodila, mojo spontanost pa sva nahranila z nočnim kopanjem v dvoje. Brez kopalk, seveda. In dopust se je, ko se je petek že prevesil v soboto, vendarle lahko začel. 

♥♠♦♣ 

»Ali ne razumeš, da čustva niso na ukaz? Včasih se ustrašim, da bom srečal samega sebe, tako natempirano življenje imam,« je naenkrat eksplodiralo iz njega.

 

PIKOVA DVE: ČEŠNJE

Zadnje dni mi gre vse narobe. Pred nekaj sekundami, recimo, sem napisala kolumno, in ko sem jo hotela shraniti, sem jo po nesreči – izbrisala. Klicala sem informatike, kaj lahko storim, in čeprav ima program nekaj varovalk za takšne primere, mi je tekst uspelo izbrisati tako, da ga je nemogoče dobiti nazaj. Bravo jaz! 

Grdo sem zaklela, šla ven na kavo in zdaj, ko sem se malo pomirila, jo pišem na novo. Sicer pa mi sporočila kolumne ne bo treba pretirano spremeniti. Zadnji pripetljaj je namreč le še eden v vrsti nezgod, ki se mi dogajajo zadnje dni.
Ne počutim se najbolje. V službi mi primanjkuje motivacije, doma me vsaka stvar vrže iz tira, glas povzdignem ob takšnih malenkostih, da še sama sebe spravljam ob pamet. Hvalabogu so ob meni ljudje, ki me imajo zares radi in zato vse to kolikor toliko potrpežljivo prenašajo. Da je samo obdobje in da bo minilo, mi prigovarjajo, in ko besede ne pomagajo več – mi prinesejo češnje.
Obožujem češnje. Kot deklica sem lahko ure in ure preživela v krošnji drevesa na vrtu mojega starega ata in se sladkala s sočnimi rdečimi sadeži. Mama mi rada pripoveduje o tem, kako me je komaj priklicala za kosilo, v hišo pa sem vselej prišla okrašena z dvema paroma češenj za ušesi. To so bili najljubši uhani mojega otroštva. 

Najbrž me prav zaradi teh lepih spominov vsak začetek junija, ko pretkani trgovci na police oddelka sadja in zelenjave postavijo pregrešno drage češnje, zamika, da bi si jih kupila. Niso tako sladke kot tiste z atovega drevesa, pa tudi cena je pretirana, a po navadi jih vseeno vržem v nakupovalni voziček. 

No, letos jih še nisem. Zadnje čase se izogibam trgovinam, evre raje mečem v svojega vijoličnega pujsa, ki požrešno golta kovance za dopust. A kateri je moj najljubši sadež, vedo moji najdražji. »Pridi ven na teraso, imam nekaj zate,« me je pred nekaj dnevi poklical bodoči tast Jože. Z Ireno mi rada polepšata dan, pri njunih drobnih pozornostih pa imam najrajši to, da jih poklanjata kar tako, brez posebnega razloga. 

In ko sem se tako prvič letos sladkala z njunimi češnjami v prijetni senci domače terase, sem razmišljala, kako malo je včasih treba, da razveseliš nekoga, ki ga imaš rad. Nič velikih besed, nič vrtoglavo dragih daril. 

Hvala, Jože in Irena. Za češnje. Ki zdravijo žalost, jezo, včasih tudi samo sitnobo. In ker sta mi pokazala, da ljubezen v resnici ni velika, ampak milijon majhnih stvari. 

♥♠♦♣ 

Izgledala je tako utrujena in žalostna, da jo je zabolelo srce. »Rada te imam,« je rekla in jo močno stisnila k sebi.

 

SRČEV AS: MOJA TERAPIJA

Ko sem delala zasnovo knjige Hiša iz kart, ki nastaja v sklopu te kolumne, sem precej časa razmišljala, kateremu liku naj naklonim asa, ki v večini iger predstavlja najmočnejšo karto. Ne, nista ga dobila niti Neli niti Oskar, sicer glavna junaka moje zgodbe, pač pa je pripadla – Oskarjevemu psihoterapevtu. To je presenetilo celo mene. 

Še najbolj zato, ker v psihoterapijo sploh ne verjamem. Ko sem pred leti prebolevala smrt moje mami, ki je bila že sama po sebi zelo težka izkušnja, za sabo pa je potegnila še kup drugih bolečih dogodkov, se je zgodilo, da mi je kdo svetoval, naj obiščem psihologa. »Dobro je, da svojo zgodbo poveš komu, ki čustveno ni vpleten v tvoje življenje,« so mi polagali na dušo. 

Pa sem šla. Izgubiti tako ali tako nimam kaj, sem si mislila. A že po prvem obisku, ki je bil hkrati tudi moj zadnji, sem obupala. Mislim, da za to sploh ni bila kriva psihologinja (sicer zelo prijazna gospa srednjih let), ampak to, da sem že vnaprej dvomila o njeni učinkovitosti. Čeprav ne morem reči, da nisem hotela sodelovati z njo. Odgovorila sem, kar me je vprašala. Še več: ko je podrezala tja, kjer je najbolj bolelo, se je z mene seveda vsulo. Veliko besed in veliko solz. A ko sva po slabi uri končali seanso, nisem razumela, v čem je smisel. Nisem se počutila nič bolje. Bila sem celo bolj podrta kot prej. Ko sem jo vprašala, kaj moram narediti, da mi bo bolje, pa je odgovorila le: »Rešitev je nekje v tebi, Maja.« Stavek, ki čustveni razvalini, kakršna sem takrat bila, res ni kaj dosti koristil. 

Nič nimam proti ljudem, ki obiskujejo psihologe, bioenergetike ali katere druge podobne terapevte. Tudi verjamem, da lahko pomagajo. Morda komu, ki se nima s kom pogovoriti ali pa se blazno težko izpove in vse stvari raje drži v sebi. A jaz nisem takšna. Zgodilo se je že, da sem se zjokala celo popolnemu neznancu. 

Priznam pa, da sem sčasoma ugotovila, da je imela moja psihologinja na neki način prav. Rešitev je res bila v meni. Zdaj si, ko pride slab dan, obujem tekaške copate, grem na polje ali pa zagrizem v bližnji hrib. Če je res hudo, pokličem prijateljico in se zjokam na njeni rami. Predvsem pa se vsakič znova opomnim, da vse mine. Vključno s slabimi dnevi. Treba jih je preprosto sprejeti in prebroditi. Drugega nam niti ne preostane. 

Pod črto: čas, narava in potrpljenje so trije največji zdravniki. To je rešitev, ki mi je ni ponudil noben psiholog, poiskala sem jo sama. In to popolnoma zastonj.

♥♠♦♣ 

Če bi si upal, bi mu povedal, da tudi njegov terapevt potrebuje terapevta.