»Sranje, koliko je že ura,« sem bentila minulo jutro, ko sem bila (spet)
pozna za v službo. Zgrabila sem torbico, stekla na parkirišče pred
domačim blokom in se usedla v avto ... »Ch-ch-ch-ch,« je zatarnal in
izdihnil. »No, kaj pa je zdaj to?!« sem začudeno opazovala rdečo lučko
na armaturni plošči. V naivnem upanju, da bo težava izginila, če jo bom
preprosto ignorirala, sem še enkrat zavrtela ključ. A le ch-ch-ch-ch je
še enkrat pojamralo iz motorja, nato je vse utihnilo. Zaklela sem.
Poklicala sem svojega dragega, češ, bo že on rešil zadevo, čeprav je bil v tistem trenutku že kakšni dve uri pridno na delovnem mestu. Glede avta in z njim povezanih težav sem tipična ženska: vse, kar znam narediti okoli tega, je zganjanje panike. »Kakšna je lučka?« me je vprašal. »Čudna.« »Maja, bodi resna. Opiši jo.« »Pravokotnik, ki ima notri dva znakca. Plus in minus mogoče?« »Aha. Akumulator imaš prazen. Si včeraj mogoče pozabila ugasniti radio, ko si prišla domov?« »Ne vem. Kaj me zdaj to sprašuješ?!« »Čakaj. Bom poklical moja dva, te bosta prišla porinit.«
Čez kakšno minuto so se izza vogala res prikazali njegovi starši. Irena in Jože sta s seboj pripeljala še sosedo (njenega imena si nisem zapomnila, se ji pa ob tej priliki javno zahvaljujem) in tako me je sivolasi trio rešil iz zagate. Jože si je, ko sem ob vžigu avtomobila prav štorasto preveč stopila na plin, pridelal še potolčena kolena. »Takšnega tasta, ki bi za tabo po kolenih lazil, ne boš več našla,« se je pohecal naslednji dan, ko sem mu v zahvalo (in v opravičilo) prinesla doma spečeni češnjev zavitek.
Čeprav sem upala, da je za vse skupaj res krivo to, da sem prejšnje popoldne pozabila ugasniti radio, se je popoldne, ko so me, da sem sploh lahko šla iz službe, spet morali porivati, izkazalo, da je akumulator fuč. Da je oddelal svoje in ga bo treba zamenjati. »Bemti, s tem avtom so samo stroški,« sem se jezila, ko sem izvedela, da bom ob novih 70 evrov. »To je že za en izlet na morje,« sem rekla in potem še mazohistično pomislila, kako bi si za ta denar lahko privoščila ribjo ploščo v romantični konobi na plaži.
Podučili so me, da tako pač je, da je akumulator na nekaj let pač treba zamenjati, ker se iztroši. Pomislila sem, da to na neki način lahko razumem. Kaj nismo tudi ljudje točno takšni? Nekateri odnosi v naših življenjih se nam zdijo samoumevni – vse dokler se kaj ne zalomi. Ko se iztroši prijateljstvo, ko se izpoje ljubezen. Kot pri avtomobilskem akumulatorju samo vrtenje ključa ne reši težave, tudi beseda oprosti ali rad te imam včasih ne zadošča (več). Takrat je treba narediti čistko, takrat je treba začeti na novo.
Ni lahko, boli. In to še precej bolj, kot če je treba potegniti 70 evrov iz denarnice. A na koncu se izplača. Ker življenje je pot, in brez akumulatorja, to so ljudje, ki nas ženejo naprej, hočeš nočeš ne gre.
Poklicala sem svojega dragega, češ, bo že on rešil zadevo, čeprav je bil v tistem trenutku že kakšni dve uri pridno na delovnem mestu. Glede avta in z njim povezanih težav sem tipična ženska: vse, kar znam narediti okoli tega, je zganjanje panike. »Kakšna je lučka?« me je vprašal. »Čudna.« »Maja, bodi resna. Opiši jo.« »Pravokotnik, ki ima notri dva znakca. Plus in minus mogoče?« »Aha. Akumulator imaš prazen. Si včeraj mogoče pozabila ugasniti radio, ko si prišla domov?« »Ne vem. Kaj me zdaj to sprašuješ?!« »Čakaj. Bom poklical moja dva, te bosta prišla porinit.«
Čez kakšno minuto so se izza vogala res prikazali njegovi starši. Irena in Jože sta s seboj pripeljala še sosedo (njenega imena si nisem zapomnila, se ji pa ob tej priliki javno zahvaljujem) in tako me je sivolasi trio rešil iz zagate. Jože si je, ko sem ob vžigu avtomobila prav štorasto preveč stopila na plin, pridelal še potolčena kolena. »Takšnega tasta, ki bi za tabo po kolenih lazil, ne boš več našla,« se je pohecal naslednji dan, ko sem mu v zahvalo (in v opravičilo) prinesla doma spečeni češnjev zavitek.
Čeprav sem upala, da je za vse skupaj res krivo to, da sem prejšnje popoldne pozabila ugasniti radio, se je popoldne, ko so me, da sem sploh lahko šla iz službe, spet morali porivati, izkazalo, da je akumulator fuč. Da je oddelal svoje in ga bo treba zamenjati. »Bemti, s tem avtom so samo stroški,« sem se jezila, ko sem izvedela, da bom ob novih 70 evrov. »To je že za en izlet na morje,« sem rekla in potem še mazohistično pomislila, kako bi si za ta denar lahko privoščila ribjo ploščo v romantični konobi na plaži.
Podučili so me, da tako pač je, da je akumulator na nekaj let pač treba zamenjati, ker se iztroši. Pomislila sem, da to na neki način lahko razumem. Kaj nismo tudi ljudje točno takšni? Nekateri odnosi v naših življenjih se nam zdijo samoumevni – vse dokler se kaj ne zalomi. Ko se iztroši prijateljstvo, ko se izpoje ljubezen. Kot pri avtomobilskem akumulatorju samo vrtenje ključa ne reši težave, tudi beseda oprosti ali rad te imam včasih ne zadošča (več). Takrat je treba narediti čistko, takrat je treba začeti na novo.
Ni lahko, boli. In to še precej bolj, kot če je treba potegniti 70 evrov iz denarnice. A na koncu se izplača. Ker življenje je pot, in brez akumulatorja, to so ljudje, ki nas ženejo naprej, hočeš nočeš ne gre.
♥♠♦♣
Bila je povsem brez moči, niti besede ni več spravila iz sebe. Nižje ne bi mogla pristati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar