Prejšnji petek smo šli na morje. Jaz, moj dragi in najin kuža Lovro. Bil
je samo podaljšani vikend, a treh dni v bližnji Istri sem se veselila
skoraj enako, kot če bi me kdo peljal za en mesec na Maldive. Morda
zato, ker je bil to naš prvi skupni dopust. Ali ker so bili zadnji dnevi
v službi zelo napeti in sem oddih nujno potrebovala. Ali pa preprosto
zato, ker ljubim morje.
A če preveč pričakuješ, si lahko hitro razočaran. Začelo se je že, ko smo se usedli v avto. Prejšnji dan sem porabila kakšne tri ure za to, da sem na USB-ključek posnela najino najljubšo glasbo. Saj veste, poletno, lahkotno, takšno, ki ti požene kri po žilah. »Oh, ljubi, to sem čakala,« sem cmoknila svojega dragega, ki se je kavalirsko javil za šoferja, jaz pa sem si lahko odprla pločevinko mrzlega piva. »Samo še glasba manjka,« sem se zasmejala in ključek, osvežen s poletnimi hiti, vstavila v predvajalnik. A namesto da bi zaslišala tisto o gajbi, polni piva, se je na avtomobilskem računalniku izpisalo samo No disc.
»Kaj je zdaj to?« sem se začudila, ključek iztaknila iz vtičnika in nato še enkrat poizkusila srečo. »Ne mi reči, da sem več ur snemala glasbo na ključek – ki ne dela!« sem postajala vse bolj nervozna. A ključek se ni dal. Predvajalnik ga preprosto ni hotel zaznati in ni nama preostalo drugega, kot da si pot do morja krajšava s playlisto, ki so jo za naju izbrali zdolgočaseni radijski uredniki.
Razočaranje je bilo, hvalabogu, hitro pozabljeno. Ko smo zagledali morje, kako čarobno se lesketa v soncu, je bila glasba v avtu že povsem nepomembna. Parkirali smo v kampu, takrat pa se je še enkrat zapletlo.
»Ali lahko pogledaš, ali so klini padli iz borše, tukaj jih ni,« mi je naročil dragi, ko je začel postavljati šotor. Pregledala sva prtljažnik, preobrnila sedeže, še v predalčke v vratih sem pogledala ... Klinov nikjer! Jaz sem se samo zasmejala, češ, kaj se sekiraš, bomo pač spali v hotelu modro nebo. A pri fantu to ni šlo tako gladko skozi. V glavi se mu je zrisalo kup grozljivih scenarijev. Kako nas bo sredi noči ujel tornado (čeprav na nebu ni bilo niti oblačka) ali kako bo najinega Lovra požrla pošast iz gozda (čeprav je bilo v celem kampu le nekaj borovcev).
No, na koncu sva si kline sposodila, mojo spontanost pa sva nahranila z nočnim kopanjem v dvoje. Brez kopalk, seveda. In dopust se je, ko se je petek že prevesil v soboto, vendarle lahko začel.
A če preveč pričakuješ, si lahko hitro razočaran. Začelo se je že, ko smo se usedli v avto. Prejšnji dan sem porabila kakšne tri ure za to, da sem na USB-ključek posnela najino najljubšo glasbo. Saj veste, poletno, lahkotno, takšno, ki ti požene kri po žilah. »Oh, ljubi, to sem čakala,« sem cmoknila svojega dragega, ki se je kavalirsko javil za šoferja, jaz pa sem si lahko odprla pločevinko mrzlega piva. »Samo še glasba manjka,« sem se zasmejala in ključek, osvežen s poletnimi hiti, vstavila v predvajalnik. A namesto da bi zaslišala tisto o gajbi, polni piva, se je na avtomobilskem računalniku izpisalo samo No disc.
»Kaj je zdaj to?« sem se začudila, ključek iztaknila iz vtičnika in nato še enkrat poizkusila srečo. »Ne mi reči, da sem več ur snemala glasbo na ključek – ki ne dela!« sem postajala vse bolj nervozna. A ključek se ni dal. Predvajalnik ga preprosto ni hotel zaznati in ni nama preostalo drugega, kot da si pot do morja krajšava s playlisto, ki so jo za naju izbrali zdolgočaseni radijski uredniki.
Razočaranje je bilo, hvalabogu, hitro pozabljeno. Ko smo zagledali morje, kako čarobno se lesketa v soncu, je bila glasba v avtu že povsem nepomembna. Parkirali smo v kampu, takrat pa se je še enkrat zapletlo.
»Ali lahko pogledaš, ali so klini padli iz borše, tukaj jih ni,« mi je naročil dragi, ko je začel postavljati šotor. Pregledala sva prtljažnik, preobrnila sedeže, še v predalčke v vratih sem pogledala ... Klinov nikjer! Jaz sem se samo zasmejala, češ, kaj se sekiraš, bomo pač spali v hotelu modro nebo. A pri fantu to ni šlo tako gladko skozi. V glavi se mu je zrisalo kup grozljivih scenarijev. Kako nas bo sredi noči ujel tornado (čeprav na nebu ni bilo niti oblačka) ali kako bo najinega Lovra požrla pošast iz gozda (čeprav je bilo v celem kampu le nekaj borovcev).
No, na koncu sva si kline sposodila, mojo spontanost pa sva nahranila z nočnim kopanjem v dvoje. Brez kopalk, seveda. In dopust se je, ko se je petek že prevesil v soboto, vendarle lahko začel.
♥♠♦♣
»Ali ne razumeš, da čustva niso na ukaz? Včasih se ustrašim, da bom
srečal samega sebe, tako natempirano življenje imam,« je naenkrat
eksplodiralo iz njega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar