Ko sem delala zasnovo knjige Hiša iz kart,
ki nastaja v sklopu te kolumne, sem precej časa razmišljala, kateremu
liku naj naklonim asa, ki v večini iger predstavlja najmočnejšo karto.
Ne, nista ga dobila niti Neli niti Oskar, sicer glavna junaka moje
zgodbe, pač pa je pripadla – Oskarjevemu psihoterapevtu. To je
presenetilo celo mene.
Še najbolj zato, ker v psihoterapijo sploh ne verjamem. Ko sem pred leti prebolevala smrt moje mami, ki je bila že sama po sebi zelo težka izkušnja, za sabo pa je potegnila še kup drugih bolečih dogodkov, se je zgodilo, da mi je kdo svetoval, naj obiščem psihologa. »Dobro je, da svojo zgodbo poveš komu, ki čustveno ni vpleten v tvoje življenje,« so mi polagali na dušo.
Pa sem šla. Izgubiti tako ali tako nimam kaj, sem si mislila. A že po prvem obisku, ki je bil hkrati tudi moj zadnji, sem obupala. Mislim, da za to sploh ni bila kriva psihologinja (sicer zelo prijazna gospa srednjih let), ampak to, da sem že vnaprej dvomila o njeni učinkovitosti. Čeprav ne morem reči, da nisem hotela sodelovati z njo. Odgovorila sem, kar me je vprašala. Še več: ko je podrezala tja, kjer je najbolj bolelo, se je z mene seveda vsulo. Veliko besed in veliko solz. A ko sva po slabi uri končali seanso, nisem razumela, v čem je smisel. Nisem se počutila nič bolje. Bila sem celo bolj podrta kot prej. Ko sem jo vprašala, kaj moram narediti, da mi bo bolje, pa je odgovorila le: »Rešitev je nekje v tebi, Maja.« Stavek, ki čustveni razvalini, kakršna sem takrat bila, res ni kaj dosti koristil.
Nič nimam proti ljudem, ki obiskujejo psihologe, bioenergetike ali katere druge podobne terapevte. Tudi verjamem, da lahko pomagajo. Morda komu, ki se nima s kom pogovoriti ali pa se blazno težko izpove in vse stvari raje drži v sebi. A jaz nisem takšna. Zgodilo se je že, da sem se zjokala celo popolnemu neznancu.
Priznam pa, da sem sčasoma ugotovila, da je imela moja psihologinja na neki način prav. Rešitev je res bila v meni. Zdaj si, ko pride slab dan, obujem tekaške copate, grem na polje ali pa zagrizem v bližnji hrib. Če je res hudo, pokličem prijateljico in se zjokam na njeni rami. Predvsem pa se vsakič znova opomnim, da vse mine. Vključno s slabimi dnevi. Treba jih je preprosto sprejeti in prebroditi. Drugega nam niti ne preostane.
Pod črto: čas, narava in potrpljenje so trije največji zdravniki. To je rešitev, ki mi je ni ponudil noben psiholog, poiskala sem jo sama. In to popolnoma zastonj.
Še najbolj zato, ker v psihoterapijo sploh ne verjamem. Ko sem pred leti prebolevala smrt moje mami, ki je bila že sama po sebi zelo težka izkušnja, za sabo pa je potegnila še kup drugih bolečih dogodkov, se je zgodilo, da mi je kdo svetoval, naj obiščem psihologa. »Dobro je, da svojo zgodbo poveš komu, ki čustveno ni vpleten v tvoje življenje,« so mi polagali na dušo.
Pa sem šla. Izgubiti tako ali tako nimam kaj, sem si mislila. A že po prvem obisku, ki je bil hkrati tudi moj zadnji, sem obupala. Mislim, da za to sploh ni bila kriva psihologinja (sicer zelo prijazna gospa srednjih let), ampak to, da sem že vnaprej dvomila o njeni učinkovitosti. Čeprav ne morem reči, da nisem hotela sodelovati z njo. Odgovorila sem, kar me je vprašala. Še več: ko je podrezala tja, kjer je najbolj bolelo, se je z mene seveda vsulo. Veliko besed in veliko solz. A ko sva po slabi uri končali seanso, nisem razumela, v čem je smisel. Nisem se počutila nič bolje. Bila sem celo bolj podrta kot prej. Ko sem jo vprašala, kaj moram narediti, da mi bo bolje, pa je odgovorila le: »Rešitev je nekje v tebi, Maja.« Stavek, ki čustveni razvalini, kakršna sem takrat bila, res ni kaj dosti koristil.
Nič nimam proti ljudem, ki obiskujejo psihologe, bioenergetike ali katere druge podobne terapevte. Tudi verjamem, da lahko pomagajo. Morda komu, ki se nima s kom pogovoriti ali pa se blazno težko izpove in vse stvari raje drži v sebi. A jaz nisem takšna. Zgodilo se je že, da sem se zjokala celo popolnemu neznancu.
Priznam pa, da sem sčasoma ugotovila, da je imela moja psihologinja na neki način prav. Rešitev je res bila v meni. Zdaj si, ko pride slab dan, obujem tekaške copate, grem na polje ali pa zagrizem v bližnji hrib. Če je res hudo, pokličem prijateljico in se zjokam na njeni rami. Predvsem pa se vsakič znova opomnim, da vse mine. Vključno s slabimi dnevi. Treba jih je preprosto sprejeti in prebroditi. Drugega nam niti ne preostane.
Pod črto: čas, narava in potrpljenje so trije največji zdravniki. To je rešitev, ki mi je ni ponudil noben psiholog, poiskala sem jo sama. In to popolnoma zastonj.
♥♠♦♣
Če bi si upal, bi mu povedal, da tudi njegov terapevt potrebuje terapevta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar