Zadnje dni mi gre vse narobe. Pred nekaj sekundami, recimo, sem napisala
kolumno, in ko sem jo hotela shraniti, sem jo po nesreči – izbrisala.
Klicala sem informatike, kaj lahko storim, in čeprav ima program nekaj
varovalk za takšne primere, mi je tekst uspelo izbrisati tako, da ga je
nemogoče dobiti nazaj. Bravo jaz!
Grdo sem zaklela, šla ven na kavo in zdaj, ko sem se malo pomirila, jo pišem na novo. Sicer pa mi sporočila kolumne ne bo treba pretirano spremeniti. Zadnji pripetljaj je namreč le še eden v vrsti nezgod, ki se mi dogajajo zadnje dni.
Ne počutim se najbolje. V službi mi primanjkuje motivacije, doma me vsaka stvar vrže iz tira, glas povzdignem ob takšnih malenkostih, da še sama sebe spravljam ob pamet. Hvalabogu so ob meni ljudje, ki me imajo zares radi in zato vse to kolikor toliko potrpežljivo prenašajo. Da je samo obdobje in da bo minilo, mi prigovarjajo, in ko besede ne pomagajo več – mi prinesejo češnje.
Obožujem češnje. Kot deklica sem lahko ure in ure preživela v krošnji drevesa na vrtu mojega starega ata in se sladkala s sočnimi rdečimi sadeži. Mama mi rada pripoveduje o tem, kako me je komaj priklicala za kosilo, v hišo pa sem vselej prišla okrašena z dvema paroma češenj za ušesi. To so bili najljubši uhani mojega otroštva.
Najbrž me prav zaradi teh lepih spominov vsak začetek junija, ko pretkani trgovci na police oddelka sadja in zelenjave postavijo pregrešno drage češnje, zamika, da bi si jih kupila. Niso tako sladke kot tiste z atovega drevesa, pa tudi cena je pretirana, a po navadi jih vseeno vržem v nakupovalni voziček.
No, letos jih še nisem. Zadnje čase se izogibam trgovinam, evre raje mečem v svojega vijoličnega pujsa, ki požrešno golta kovance za dopust. A kateri je moj najljubši sadež, vedo moji najdražji. »Pridi ven na teraso, imam nekaj zate,« me je pred nekaj dnevi poklical bodoči tast Jože. Z Ireno mi rada polepšata dan, pri njunih drobnih pozornostih pa imam najrajši to, da jih poklanjata kar tako, brez posebnega razloga.
In ko sem se tako prvič letos sladkala z njunimi češnjami v prijetni senci domače terase, sem razmišljala, kako malo je včasih treba, da razveseliš nekoga, ki ga imaš rad. Nič velikih besed, nič vrtoglavo dragih daril.
Hvala, Jože in Irena. Za češnje. Ki zdravijo žalost, jezo, včasih tudi samo sitnobo. In ker sta mi pokazala, da ljubezen v resnici ni velika, ampak milijon majhnih stvari.
Grdo sem zaklela, šla ven na kavo in zdaj, ko sem se malo pomirila, jo pišem na novo. Sicer pa mi sporočila kolumne ne bo treba pretirano spremeniti. Zadnji pripetljaj je namreč le še eden v vrsti nezgod, ki se mi dogajajo zadnje dni.
Ne počutim se najbolje. V službi mi primanjkuje motivacije, doma me vsaka stvar vrže iz tira, glas povzdignem ob takšnih malenkostih, da še sama sebe spravljam ob pamet. Hvalabogu so ob meni ljudje, ki me imajo zares radi in zato vse to kolikor toliko potrpežljivo prenašajo. Da je samo obdobje in da bo minilo, mi prigovarjajo, in ko besede ne pomagajo več – mi prinesejo češnje.
Obožujem češnje. Kot deklica sem lahko ure in ure preživela v krošnji drevesa na vrtu mojega starega ata in se sladkala s sočnimi rdečimi sadeži. Mama mi rada pripoveduje o tem, kako me je komaj priklicala za kosilo, v hišo pa sem vselej prišla okrašena z dvema paroma češenj za ušesi. To so bili najljubši uhani mojega otroštva.
Najbrž me prav zaradi teh lepih spominov vsak začetek junija, ko pretkani trgovci na police oddelka sadja in zelenjave postavijo pregrešno drage češnje, zamika, da bi si jih kupila. Niso tako sladke kot tiste z atovega drevesa, pa tudi cena je pretirana, a po navadi jih vseeno vržem v nakupovalni voziček.
No, letos jih še nisem. Zadnje čase se izogibam trgovinam, evre raje mečem v svojega vijoličnega pujsa, ki požrešno golta kovance za dopust. A kateri je moj najljubši sadež, vedo moji najdražji. »Pridi ven na teraso, imam nekaj zate,« me je pred nekaj dnevi poklical bodoči tast Jože. Z Ireno mi rada polepšata dan, pri njunih drobnih pozornostih pa imam najrajši to, da jih poklanjata kar tako, brez posebnega razloga.
In ko sem se tako prvič letos sladkala z njunimi češnjami v prijetni senci domače terase, sem razmišljala, kako malo je včasih treba, da razveseliš nekoga, ki ga imaš rad. Nič velikih besed, nič vrtoglavo dragih daril.
Hvala, Jože in Irena. Za češnje. Ki zdravijo žalost, jezo, včasih tudi samo sitnobo. In ker sta mi pokazala, da ljubezen v resnici ni velika, ampak milijon majhnih stvari.
♥♠♦♣
Izgledala je tako utrujena in žalostna, da jo je zabolelo srce. »Rada te imam,« je rekla in jo močno stisnila k sebi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar