Več razlogov je, da sem se na tem mestu odločila, da potegnem črto.
Eden, najbrž pomembnejši, je ta, da imam danes rojstni dan. S Kobainom,
Hendrixom, Winehousovo in preostalo legendarno druščino nisem pristala v
zloglasnem klubu Za vedno 27. Dopolnila sem jih 28 in še vedno sem tu. Z
vsemi svojimi plusi in minusi. Od lanskega do letošnjega 26. avgusta se
jih je nabralo kar nekaj.
Promet v dobro:
+ Ljudi, ki me niso znali ceniti, sem pustila za seboj.
+ Pretečenih 21 kilometrov na Ljubljanskem maratonu.
+ Povabilo na kavo, ki ga nisem mogla zavrniti.
+ Novi hišni ljubljenček, ki je več kot samo to.
+ Fantova družina, ki postaja tudi moja.
+ Božični pohod na Veliko Planino.
+ Sprehodi z mojo Lidijo.
+ Nedeljske kave s puncami.
+ Pogovori, ki so me spravljali v smeh.
+ Pogovori, ki so me spravljali v jok. Od teh sem se naučila največ.
+ Nov tatu na nartu, ki simbolizira večno prijateljstvo petih deklet.
+ In ta ista dekleta, na katera se vedno, ampak res vedno, lahko zanesem.
+ Prvo morje v družbi mojih dveh fantov.
+ Velike in male pozornosti, ki sem jih deležna vsak dan.
+ Migajoči repek mojega Lovra, ko pridem iz službe.
+ Objemi stare mame in njen: »Oh, Maja, rada te imam.«
+ Objemi starega ata in njegove močne, prave turške kave.
+ Nagajivi sestrici.
+ Trenutki, ko začutim mamičin objem. Čeprav se to zgodi samo takrat, ko zaprem oči, je moj angel, ko jo najbolj potrebujem.
+ Torta presenečenja za atijev 55. rojstni dan.
+ Najbolj ljubek nečak na svetu. In novica, da kmalu dobim še enega.
+ Noro hudi seksi čevlji, ki sem jih ogledovala v Portorožu in sem jih
čez nekaj dni dobila kot predčasno rojstnodnevno darilo. Od oseb, ki mi
največ pomenijo.
Promet v breme:
– Ljudje, ki sem jih s svojimi dejanji tako prizadela, da mi (še vedno) ne morejo odpustiti.
– Ljudje, ki o meni govorijo grde stvari samo zato, da bi me prizadeli.
– Ljudje, ki o meni govorijo grde stvari, čeprav me sploh ne poznajo.
– Preveč energije, ki jo še vedno potrošim za takšne ljudi.
– Premalo časa, ki ga posvetim družini in tistim, ki si to res zaslužijo.
Bilanca stanja: pozitivna. Ker samo to šteje.
♥♠♦♣
Na koncu koncev ni pomembno, kaj si je o tebi mislila ona. Ali kdor koli. Pomembno je samo to, kaj o sebi misliš ti.
Še živo se spomnim pogovora s prijateljico izpred nekaj poletij. »Imam
večen problem, ker si vedno izbiram napačne tipe. Takšne, ki so
samosvoji in neukrotljivi. Ki hočejo svobodo in se ne znajo ustaliti.
Vem, da to ni okej. Ker potem vedno naletim – na ženskarja!« sem
objokana ugotavljala po, kakopak, še eni ljubezenski polomiji. »Ampak,«
sem v solzah dodala, »ne morem si pomagati. Pridni fantki me nikakor ne
privlačijo. Nikoli me niso. Potrebujem moškega, malo upornika in s
tistim čudnim žarom v očeh. Samo to v meni vzbudi reakcijo, brez kemije
pa tako ali tako ni nič.«
V takšnem prepričanju sem živela še nekaj let. Da sem pač ena tistih
deklet, ki ljubijo barabe. Da romantika ni zame, ker me preveč
pozornosti odbija. Kot vrtavka sem se vrtela v začaranem krogu. Obrazi
so se spreminjali, zgodbe so bile različne, a vse so imele rdečo nit. In
isti konec – moje zlomljeno srce.
Čustveni invalidi, kot sem jih z leti poimenovala, so se lepili name,
jaz pa sem krivila usodo in boga in vesolje, da mi vedno znova naklonijo
moškega, ki do mene ni sposoben razviti kakršnega koli globljega
čustva.
Potem sem spoznala njega. Na prvi zmenek je prišel z vrtnico. Na rojstni
dan moje pokojne mami je prinesel tortico in svečko. Ko sem imela slab
dan, me je na postelji čakala odejica, zložena v obliki srčka. Po
celodnevnem garanju v službi je domačo kopalnico spremenil v spa center,
navadno banjo pa v džakuzi. Skuhal je kosilo in pomil posodo. »Zakaj?«
sem ga vprašala. »Samo zato, ker te imam rad.«
Na začetku mu nisem verjela. Ne zato, ker bi mi dal kakšen razlog za
nezaupanje, ampak zaradi vseh mojih katastrof iz preteklosti. Ne preveč
ponosno priznam, da sem skorajda na dnevni bazi preverjala njegov
dnevnik klicev in SMS-nabiralnik. In vedno znova odkrila – nič. Nobenih
skrivalnic, nobenih zaklenjenih map s sporočili, nobenih čudnih imen v
imeniku. Telefona nikoli ni imel utišanega in vedno na dosegu roke. Kako
čudno, kajne?
Pa me vseeno privlači. Noro privlači. Njegov nagajivi nasmeh, ko vidi,
da me razjezi, in njegove navihane oči, ko prižge cigareto v spalnici,
čeprav ve, kako me to moti. Njegov poželjivi pogled, ki v meni takoj
vzbudi kemijsko reakcijo, in njegove roke, ki se me dotikajo vedno in
povsod, tudi na zelo nespodobnih krajih in mestih.
Je nepopoln, samosvoj in neukrotljiv. Je baraba pri vsakdanjih stvareh
in priden fant, ko ga zares potrebujem. Popolna kombinacija, če vprašate
mene.
♥♠♦♣
Sita sem laži in skrivalnic. Razumeš? Sita!
Pred kratkim je prijateljica Ana praznovala rojstni dan. Vseh osem babnic je zbobnala na kup, dobile smo se na vikendu njenega fanta,
nekje v logaških gozdovih. Prikupna hišica sredi jase, naokoli pa
ničesar, samo veliko bujne narave, je bil idealen prostor za
preživljanje sproščenega popoldneva. In za razvijanje bolj ali manj
sproščenih debat.
»Zadnjič smo imeli v sklopu službe team-building,« je razlagala Petra.
»Ena od delavnic mi je res odprla oči. Naučila sem se, da ljudje preveč
obsojamo.« Vse lepo in prav, dokler ... »Vodja delavnice nam je to
pokazal na primeru življenjske zgodbe nekega terorista, ki je od mladih
nog odraščal med skrajneži. Ko je nekega dne postrelil več ljudi, ga je
obsojal cel svet, nihče pa se ni vprašal, kdo sploh je on, kakšno je
njegovo življenje in ali je bil v takšno dejanje prisiljen.« Dekleta so
se večinoma strinjala z njo, jaz pa sem pogoltnila slino. »Oprosti,
ampak te vaše empatije do terorista ne razumem. Nekdo lahko doživi
strašne stvari, a to še ni opravičilo za grozodejstva, ki jih potem
povzroči drugim. Verjamem v to, da ima vsak človek notranji čut, ki mu
pove, kaj je prav in kaj ne. Vedno imaš izbiro in vzeti življenje
nedolžnim ljudem ... Ne, tega pač ne bi smel storiti nihče,« sem glasno
protestirala.
Potem so mi razložile, da dejanje tega terorista tudi one obsojajo,
ampak ga hkrati razumejo. »No, jaz potrebe po tem razumevanju nimam,«
sem vzvišeno zaključila. »Obsojati, a razumeti. V čem je sploh razlika?«
Odgovor sem dobila čez nekaj dni, ko me je bivša simpatija povabila na
zabavo. Resno sem razmišljala, da bi šla. Ne zato, ker bi z njim hotela
še kaj imeti, ampak preprosto zato, ker bi bilo lepo spet videti staro
družbo. Natipkala sem že odgovor, da pridem, a v trenutku, ko sem hotela
pritisniti tipko Pošlji, sem pomislila, kaj bi občutila, če bi kaj
takšnega storil moj fant.
Lahko si predstavljam, kako bi kuhala mulo. Več dni. Obsojala bi ga, da
mu je vseeno za moja čustva. A sčasoma bi bržkone ugotovila, da ga na
neki način lahko razumem. Na koncu koncev sem sama (skoraj) naredila
isto. Zato bi mu, ko bi umirila srce in streznila glavo, tudi odpustila.
Življenje terorista je skrajno, zato je njegova dejanja veliko težje
razumeti. A pod črto se strinjam z obojim. Prvič, ljudje preveč
obsojamo. In drugič, šele takrat, ko nekoga in neko dejanje razumemo,
lahko odpustimo. Prej je to nemogoče.
♥♠♦♣
Mi bo kdaj odpustila, da sem jo tako zavajal?
Poletje je poseben čas, mi je zadnjič rekla znanka. »V dolgih jesenskih
in zimskih večerih, se mi zdi, človek res pogreša bližino, poletne noči
pa so nekaj povsem drugega. Okoli tebe je več ljudi, vseskozi se nekaj
dogaja, zato je julija in avgusta lažje biti samski kot preostali del
leta,« je veselo razpredala.
Ko se spomnim lanskega poletja, ji moram dati prav. Težave, ki so
spomladi povsem razdejale moje ljubezensko življenje, so za dva meseca
kar nekam poniknile. Zanimalo me je samo to, kje je dobra zabava, kje se
lahko dobro naplešem. A jeseni, ko so dnevi postali krajši in noči
hladnejše, me je zadelo še toliko bolj. Vse, kar se je v mojem srcu
kopičilo že prej, je še z dodatnim bremenom butnilo vame. Bilo je vse
prej kot prijetno.
Vem, da v resnici ni bilo krivo poletje. Kriva sem bila sama. Ker težav
nisem reševala sproti in sem jih, da se mi z njimi ne bi bilo treba
soočiti, neodgovorno prelagala na kasneje. Ta kasneje je seveda prišel,
vedno pride. Čas je pokazal, kaj je res in kaj ne. Dolgovi so se morali
poplačati. Moji in njegovi.
V letošnje poletje sem vstopila bolj premišljeno. Predvsem pa – bolj
srečno. Življenje mi je, če sem si to zaslužila ali ne, naklonilo novo
ljubezen. Drugačno. Veliko bolj umirjeno in stabilno. Se sliši
dolgočasno? Pa ni.
Ta vikend sem bila spet na morju. To je bil že drugi konec tedna v tem
poletju, ki sem ga preživela na obali brez fanta, samo s prijateljicami,
in celo meni, ki ne prenesem, da me kdo omejuje, se to zdi veliko.
Hvala bogu mi zaupa in zato tudi ni delal težav. »Tako ali tako bom vse
dneve v službi, seveda pojdi,« mi je rekel, ko sem mu omenila svoje
načrte.
Bilo je super, kot vedno. Poležavale smo na plaži, jedle sladoled, se
pogovarjale in smejale. V soboto zvečer smo se lepo oblekle in se
odpravile v priljubljeni lokalček na plaži. Štiri blondinke na kupu so
seveda vzbujale pozornost, tudi ali predvsem moške družbe. Čeprav ta od
nas ni iztržila več kot nekaj nedolžnega čveka, mojemu dragemu, ko je po
telefonu slišal moške glasove, seveda to ni bilo niti malo všeč.
V nedeljo zvečer, ko sem prišla domov, me je brez besed še močneje
stisnil k sebi. In jaz sem se še toliko raje privila k njemu. V tistem
trenutku sem se zavedla, da tega občutka nočem zamenjati za nič na
svetu.
Vsako poletje ima svojo zgodbo. Nekatere so bolj nore od drugih, a
najboljše so tiste, ki jih ne odpihne že prvi jesenski veter.
♥♠♦♣
Od vseh čustev, ki so jo preplavila v njegovem objemu, ji je šlo na jok.
