Še živo se spomnim pogovora s prijateljico izpred nekaj poletij. »Imam
večen problem, ker si vedno izbiram napačne tipe. Takšne, ki so
samosvoji in neukrotljivi. Ki hočejo svobodo in se ne znajo ustaliti.
Vem, da to ni okej. Ker potem vedno naletim – na ženskarja!« sem
objokana ugotavljala po, kakopak, še eni ljubezenski polomiji. »Ampak,«
sem v solzah dodala, »ne morem si pomagati. Pridni fantki me nikakor ne
privlačijo. Nikoli me niso. Potrebujem moškega, malo upornika in s
tistim čudnim žarom v očeh. Samo to v meni vzbudi reakcijo, brez kemije
pa tako ali tako ni nič.«
V takšnem prepričanju sem živela še nekaj let. Da sem pač ena tistih deklet, ki ljubijo barabe. Da romantika ni zame, ker me preveč pozornosti odbija. Kot vrtavka sem se vrtela v začaranem krogu. Obrazi so se spreminjali, zgodbe so bile različne, a vse so imele rdečo nit. In isti konec – moje zlomljeno srce.
Čustveni invalidi, kot sem jih z leti poimenovala, so se lepili name, jaz pa sem krivila usodo in boga in vesolje, da mi vedno znova naklonijo moškega, ki do mene ni sposoben razviti kakršnega koli globljega čustva.
Potem sem spoznala njega. Na prvi zmenek je prišel z vrtnico. Na rojstni dan moje pokojne mami je prinesel tortico in svečko. Ko sem imela slab dan, me je na postelji čakala odejica, zložena v obliki srčka. Po celodnevnem garanju v službi je domačo kopalnico spremenil v spa center, navadno banjo pa v džakuzi. Skuhal je kosilo in pomil posodo. »Zakaj?« sem ga vprašala. »Samo zato, ker te imam rad.«
Na začetku mu nisem verjela. Ne zato, ker bi mi dal kakšen razlog za nezaupanje, ampak zaradi vseh mojih katastrof iz preteklosti. Ne preveč ponosno priznam, da sem skorajda na dnevni bazi preverjala njegov dnevnik klicev in SMS-nabiralnik. In vedno znova odkrila – nič. Nobenih skrivalnic, nobenih zaklenjenih map s sporočili, nobenih čudnih imen v imeniku. Telefona nikoli ni imel utišanega in vedno na dosegu roke. Kako čudno, kajne?
Pa me vseeno privlači. Noro privlači. Njegov nagajivi nasmeh, ko vidi, da me razjezi, in njegove navihane oči, ko prižge cigareto v spalnici, čeprav ve, kako me to moti. Njegov poželjivi pogled, ki v meni takoj vzbudi kemijsko reakcijo, in njegove roke, ki se me dotikajo vedno in povsod, tudi na zelo nespodobnih krajih in mestih.
Je nepopoln, samosvoj in neukrotljiv. Je baraba pri vsakdanjih stvareh in priden fant, ko ga zares potrebujem. Popolna kombinacija, če vprašate mene.
V takšnem prepričanju sem živela še nekaj let. Da sem pač ena tistih deklet, ki ljubijo barabe. Da romantika ni zame, ker me preveč pozornosti odbija. Kot vrtavka sem se vrtela v začaranem krogu. Obrazi so se spreminjali, zgodbe so bile različne, a vse so imele rdečo nit. In isti konec – moje zlomljeno srce.
Čustveni invalidi, kot sem jih z leti poimenovala, so se lepili name, jaz pa sem krivila usodo in boga in vesolje, da mi vedno znova naklonijo moškega, ki do mene ni sposoben razviti kakršnega koli globljega čustva.
Potem sem spoznala njega. Na prvi zmenek je prišel z vrtnico. Na rojstni dan moje pokojne mami je prinesel tortico in svečko. Ko sem imela slab dan, me je na postelji čakala odejica, zložena v obliki srčka. Po celodnevnem garanju v službi je domačo kopalnico spremenil v spa center, navadno banjo pa v džakuzi. Skuhal je kosilo in pomil posodo. »Zakaj?« sem ga vprašala. »Samo zato, ker te imam rad.«
Na začetku mu nisem verjela. Ne zato, ker bi mi dal kakšen razlog za nezaupanje, ampak zaradi vseh mojih katastrof iz preteklosti. Ne preveč ponosno priznam, da sem skorajda na dnevni bazi preverjala njegov dnevnik klicev in SMS-nabiralnik. In vedno znova odkrila – nič. Nobenih skrivalnic, nobenih zaklenjenih map s sporočili, nobenih čudnih imen v imeniku. Telefona nikoli ni imel utišanega in vedno na dosegu roke. Kako čudno, kajne?
Pa me vseeno privlači. Noro privlači. Njegov nagajivi nasmeh, ko vidi, da me razjezi, in njegove navihane oči, ko prižge cigareto v spalnici, čeprav ve, kako me to moti. Njegov poželjivi pogled, ki v meni takoj vzbudi kemijsko reakcijo, in njegove roke, ki se me dotikajo vedno in povsod, tudi na zelo nespodobnih krajih in mestih.
Je nepopoln, samosvoj in neukrotljiv. Je baraba pri vsakdanjih stvareh in priden fant, ko ga zares potrebujem. Popolna kombinacija, če vprašate mene.
♥♠♦♣
Sita sem laži in skrivalnic. Razumeš? Sita!
Ste se že pofočkali v novi nagradni igri, ki poteka na moji facebook strani?
Več podrobnosti izveš tukaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar