Pred kratkim je prijateljica Ana praznovala rojstni dan. Vseh osem babnic je zbobnala na kup, dobile smo se na vikendu njenega fanta,
nekje v logaških gozdovih. Prikupna hišica sredi jase, naokoli pa
ničesar, samo veliko bujne narave, je bil idealen prostor za
preživljanje sproščenega popoldneva. In za razvijanje bolj ali manj
sproščenih debat.
»Zadnjič smo imeli v sklopu službe team-building,« je razlagala Petra. »Ena od delavnic mi je res odprla oči. Naučila sem se, da ljudje preveč obsojamo.« Vse lepo in prav, dokler ... »Vodja delavnice nam je to pokazal na primeru življenjske zgodbe nekega terorista, ki je od mladih nog odraščal med skrajneži. Ko je nekega dne postrelil več ljudi, ga je obsojal cel svet, nihče pa se ni vprašal, kdo sploh je on, kakšno je njegovo življenje in ali je bil v takšno dejanje prisiljen.« Dekleta so se večinoma strinjala z njo, jaz pa sem pogoltnila slino. »Oprosti, ampak te vaše empatije do terorista ne razumem. Nekdo lahko doživi strašne stvari, a to še ni opravičilo za grozodejstva, ki jih potem povzroči drugim. Verjamem v to, da ima vsak človek notranji čut, ki mu pove, kaj je prav in kaj ne. Vedno imaš izbiro in vzeti življenje nedolžnim ljudem ... Ne, tega pač ne bi smel storiti nihče,« sem glasno protestirala.
Potem so mi razložile, da dejanje tega terorista tudi one obsojajo, ampak ga hkrati razumejo. »No, jaz potrebe po tem razumevanju nimam,« sem vzvišeno zaključila. »Obsojati, a razumeti. V čem je sploh razlika?«
Odgovor sem dobila čez nekaj dni, ko me je bivša simpatija povabila na zabavo. Resno sem razmišljala, da bi šla. Ne zato, ker bi z njim hotela še kaj imeti, ampak preprosto zato, ker bi bilo lepo spet videti staro družbo. Natipkala sem že odgovor, da pridem, a v trenutku, ko sem hotela pritisniti tipko Pošlji, sem pomislila, kaj bi občutila, če bi kaj takšnega storil moj fant.
Lahko si predstavljam, kako bi kuhala mulo. Več dni. Obsojala bi ga, da mu je vseeno za moja čustva. A sčasoma bi bržkone ugotovila, da ga na neki način lahko razumem. Na koncu koncev sem sama (skoraj) naredila isto. Zato bi mu, ko bi umirila srce in streznila glavo, tudi odpustila.
Življenje terorista je skrajno, zato je njegova dejanja veliko težje razumeti. A pod črto se strinjam z obojim. Prvič, ljudje preveč obsojamo. In drugič, šele takrat, ko nekoga in neko dejanje razumemo, lahko odpustimo. Prej je to nemogoče.
»Zadnjič smo imeli v sklopu službe team-building,« je razlagala Petra. »Ena od delavnic mi je res odprla oči. Naučila sem se, da ljudje preveč obsojamo.« Vse lepo in prav, dokler ... »Vodja delavnice nam je to pokazal na primeru življenjske zgodbe nekega terorista, ki je od mladih nog odraščal med skrajneži. Ko je nekega dne postrelil več ljudi, ga je obsojal cel svet, nihče pa se ni vprašal, kdo sploh je on, kakšno je njegovo življenje in ali je bil v takšno dejanje prisiljen.« Dekleta so se večinoma strinjala z njo, jaz pa sem pogoltnila slino. »Oprosti, ampak te vaše empatije do terorista ne razumem. Nekdo lahko doživi strašne stvari, a to še ni opravičilo za grozodejstva, ki jih potem povzroči drugim. Verjamem v to, da ima vsak človek notranji čut, ki mu pove, kaj je prav in kaj ne. Vedno imaš izbiro in vzeti življenje nedolžnim ljudem ... Ne, tega pač ne bi smel storiti nihče,« sem glasno protestirala.
Potem so mi razložile, da dejanje tega terorista tudi one obsojajo, ampak ga hkrati razumejo. »No, jaz potrebe po tem razumevanju nimam,« sem vzvišeno zaključila. »Obsojati, a razumeti. V čem je sploh razlika?«
Odgovor sem dobila čez nekaj dni, ko me je bivša simpatija povabila na zabavo. Resno sem razmišljala, da bi šla. Ne zato, ker bi z njim hotela še kaj imeti, ampak preprosto zato, ker bi bilo lepo spet videti staro družbo. Natipkala sem že odgovor, da pridem, a v trenutku, ko sem hotela pritisniti tipko Pošlji, sem pomislila, kaj bi občutila, če bi kaj takšnega storil moj fant.
Lahko si predstavljam, kako bi kuhala mulo. Več dni. Obsojala bi ga, da mu je vseeno za moja čustva. A sčasoma bi bržkone ugotovila, da ga na neki način lahko razumem. Na koncu koncev sem sama (skoraj) naredila isto. Zato bi mu, ko bi umirila srce in streznila glavo, tudi odpustila.
Življenje terorista je skrajno, zato je njegova dejanja veliko težje razumeti. A pod črto se strinjam z obojim. Prvič, ljudje preveč obsojamo. In drugič, šele takrat, ko nekoga in neko dejanje razumemo, lahko odpustimo. Prej je to nemogoče.
♥♠♦♣
Ni komentarjev:
Objavite komentar