KAROVA 9: SLABA VEST

Večernih posedanj na terasi s kozarcem piva na mizi je že nekaj časa konec. Hladni jesenski večeri so bolj primerni za stiskanje pod odejo ob branju dobrega romana ali gledanju razburljivega filma. Tako sem si pred nekaj večeri skuhala metin čaj, vanj dala žlico domačega medu, si stisnila limono. Z zdravilnim napitkom v roki in volnenimi nogavičkami na nogah sem se zakopala v kavč in zadovoljno zavzdihnila. A blaženi mir sem uživala le nekaj sekund.

»Mi-mi-mi,« je zoprno zapiskalo, izpod kavča me je gledalo dvoje svetlih očk. »Lovro, kaj ti je?« sem butasto vprašala svojega psa, čeprav sem točno vedela, za kaj gre. Popoldne sva bila le na hitrem sprehodu okoli bloka in bržkone tisti dan ni imel dovolj gibanja. A v tistem trenutku se mi niti približno ni dalo ven, zato sem preizkusila vse možne taktike, da bi ga nekako prepričala, da danes še enega izhoda ne potrebuje. Ko prijazno prigovarjanje ni obrodilo sadov, sem odromala do kuhinje, pograbila njegov najljubši priboljšek in ga z njim prebrisano zvabila pod odejo. Vžgalo je. Seveda me je po malem grizla slaba vest, a ko je kakšnih 15 minut pozneje veselo zadrnjohal na mojih nogah, sem to, da bi ga morala še enkrat peljati ven, zavestno odmislila.

Pa je prišlo za mano. Okoli četrte ure zjutraj. »Mi-mi-mi,« sem spet zaslišala, tokrat čisto zraven svoje glave. »Prosim, ne,« sem ga zaspano odrinila. Čudno, ampak delovalo je. Potuhnil se je stran, jaz sem se obrnila okoli in še v istem hipu zaspala nazaj. Dokler me ni zbudil neznosen smrad. Revež se mi je, ker mu drugega pač ni preostalo, podelal kar sredi dnevne sobe.

Seveda se nisem imela pravice jeziti nanj, za nesnago sem bila kriva sama. Postalo me je grozno sram. Čeprav je svoje naredil že v stanovanju, sem ga potem, ko sem pospravila za njim, za vsak slučaj še peljala ven. Sprehod ob pol petih zjutraj je bolj kot on potrebovala moja slaba vest. To je, kot sem ugotovila, nemogoče pretentati. Morda se jo da za nekaj časa utišati, a potem z vsem ropotom udari nazaj. Po navadi takrat, ko si to najmanj želiš.

In kazen v obliki nočnega čiščenja Lovrovih drekcev je pravzaprav še mila. 

♥♠♦♣ 

Lahko bi ji prikril, kar se je pravkar zgodilo. Njej že. A sebi ne.

KAROVA 8: UTIHNI, PROSIM!

Ko sem začela pisati to kolumno, sem vsaj stokrat zbrisala prvi stavek. In ko že nisem več vedela, kje in kako naj vendarle začnem, sem se odločila, da napišem tako, kot je. Torej – imam ustvarjalni mrk. In to je zelo nadležno. Še bolj kot za mene, se mi zdi, mora biti naporno za tiste, ki se tisti trenutek nič krivi, nič dolžni znajdejo v moji bližini. 

»Kaj pa je jedel včeraj?« me je nedolžno vprašal, ko sta se z Lovrom, najinim kavalirčkom, vrnila z jutranjega sprehoda. »Kar teklo je od njega,« je zaskrbljeno dodal. »Utihni, prosim!« sem zoprno odgovorila. »A ne vidiš, da pišem!« Slišala sem se, kako sem tečna, ampak si nisem mogla pomagati. On je le zavil z očmi in se umaknil v sosednji prostor. Ja, pozna me že. 

Če dobro pomislim, tega ne počnem le njemu, ampak tudi sebi. Prejšnji večer sem pospravljala stanovanje. Sama sem bila doma, in ko me je naenkrat prijelo, da bi začela glancati kuhinjska tla, sem to nemudoma storila. Takšni pospravljalni prebliski se mi namreč ne zgodijo prav pogosto, zato jih velja izkoristiti. Na ves glas sem navila glasbo, si med pometanjem požvižgavala znano melodijo in bila prav dobre volje. Potem sem še lavor napolnila z vodo in čistili.

Bila sem že pri koncu, ko mi je zapiskal telefon. Če bi vedela, da gre samo za reklamni SMS, bi ga pustila pri miru. A ko sem ga enkrat že imela v rokah, sem skorajda avtomatsko odjadrala še na facebook. Če mi je pa rdeča enka javljala, da imam novo obvestilo! »Poglej svoje spomine,« je pisalo, in ko sem kliknila, se mi je na zaslonu prikazala fotografija točno izpred enega leta. »A eno leto je že od tega?!« sem se na glas vprašala, ko sem se občudovala na sliki z dvema prijateljicama, kako se zabavamo v nekem ljubljanskem klubu. In potem so na plan privreli še vsi drugi spomini. Pomislila sem, kako sem bila (pravzaprav še pred kratkim!) bolj brezskrbna. Z več prostega časa. In več energije. 

Naenkrat me je zajela panika. Da se staram. Da sem vse najboljše v življenju že doživela. Da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Zloščena kuhinjska tla, na katera sem bila še pred minuto skorajda ponosna, so se mi naenkrat zdela kot žalostni odsev tega, kdo postajam. Ali, bolje rečeno, kdo nisem več. 

»Utihni, prosim!« sem ukazala. Tokrat sebi in svojim nadležnim mislim. Prepričevala sem se, da je impulzivno čiščenje tal del odraščanja in da sem otročja, ker zaradi tega delam paniko. Nato bi se, če bi se lahko, za nekaj minut umaknila v sosednji prostor, tako kot se je prej moj dragi. A hudič je, da pred sabo ne moreš pobegniti. 

♥♠♦♣ 

Dobila je občutek, da ji nekaj prikriva. Hotela ga je odmisliti, pa ni mogla.

 

KAROVA 7: EN OKTOBRSKI DAN

Življenje se mi samo po sebi ne zdi posebno romantično. V tej sivini in mrazu te že zjutraj mine, da bi se sploh skobacal izpod odeje. A, hočeš nočeš, službene obveznosti na koncu pretehtajo. Vstaneš, oddrajsaš v kuhinjo, si umiješ zobe, zeksaš kavo in nato bentiš, ker prideš iz bloka in si spet pozabil vzeti dežnik, zunaj pa lije kot iz škafa. Vrneš se v stanovanje, spotoma pogledaš na uro in ugotoviš, da boš v službi spet pet minut prepozno. 

Na cesti je živ kaos. Ko se ti najbolj mudi, sredi naselja naletiš na tovornjak, ki pobira smeti. Čakajoč v koloni pogledaš na telefon, ki ti s tankim, zoprnim glasom javi, da imaš samo še pet odstotkov baterije. Polnilca seveda nimaš s seboj. Ko pripelješ na cilj, ne najdeš prostega parkirnega mesta. Avto zato prisloniš ob rob pločnika in upaš, da se danes redarju da delati toliko kot tebi – torej nič. 

Poskušaš čim bolj neopazno priti v pisarno, a še v istem hipu, ko stopiš skozi vrata, pride nasproti šef. Moliš k bogu, da je debata, ki jo ima po mobitelu, toliko pomembna, da nima časa pogledati na uro. »Pozna si, punca, pozna,« reče, ti se le butasto nasmehneš. In rečeš bogu, naj se gre solit. 

Nekje sredi dneva, ko opraviš milijonti klic, se vprašaš, ali je ta svet že res popolnoma zmešan. Na koncu se sprijazniš, da je ljudi, ki jih pritrkava polna luna (tudi takrat, ko je mlaj), iz dneva v dan več. In da proti temu nimaš kaj.

Na poti domov se ustaviš v trgovini. Čeprav bi le na hitro skočil po kruh, je pred tabo še vsaj polurni test živcev, saj te na hitri blagajni (poudarek na hitri!) pričaka mamica s polnim vozičkom, ki nima več kam zlagati stvari, medtem ko se ji triletni mulc dere, da bi rad on skeniral stvari. Fantič seveda doseže svoje in se zadovoljno reži, ti pa sam pri sebi zakolneš, da bo tvoja vzgoja drugačna. Če verjameš. 

»Dovolj je tega dneva, vsega imam poln kufer,« godrnjam, ko stopim v stanovanje. Potem pa ... Iz kuhinje zadiši po špagetih s tistim njegovim prelivom, ki jih tako obožujem. »Čakaj, čakaj,« reče in me ustavi že na hodniku. »Kar samle,« pokaže proti kopalnici, kjer me čaka dišeča kopel. Zleknem se v banjo, on nastavi pomirjujočo glasbo in mi nalije kozarec ohlajenega vina. »Sprosti se in uživaj, jaz grem do konca skuhat,« se mi nasmehne in zapre vrata za sabo ... 

Življenje samo po sebi morda res ni posebno romantično. A to še ne pomeni, da si takšnega ne moremo ustvariti. Kateri koli dan, vsak dan. 

♥♠♦♣ 

Pritajena svetloba je le še podžgala njegove občutke, ko je začutil njeno roko na svojem kolenu.

KAROVA 6: VABILO NA ZMENEK

Tisti večer pred šestimi leti sem bila blazno nervozna. Počutila sem se, kot da se odpravljam na prvi zmenek z nekom, ki mi res veliko pomeni. No, v resnici je bil zmenek, ampak ne s kakšnim novim fantom, temveč – z očetom. Peljal me je na večerjo v restavracijo, kamor sta včasih rada hodila z mami, in naročila sva njeno najljubšo jed, školjke iz krušne peči. Po večerji sva šla še na koncert, ravno tisti petek je v kulturnem domu v mojem domačem kraju nastopala Tanja Žagar.

Roko na srce, energično pevko sem si bolj kot v dvorani kulturnega doma predstavljala na kakšni veselici. A me je s tistim koncertom presenetila. Brez divjega poplesavanja po mizah je na koncu vseeno požela bučen aplavz. »Danes je za naju poseben večer,« je Tanji po nastopu, ko smo se v mirnem vzdušju podružili v preddverju, razložil ati. Da se več mesecev nisva videla, sva ji povedala. A da sva ugotovila, da je življenje prekratko in da se imava preveč rada, da bi živela tako drug mimo drugega. Da bova vedno oče in hči in da je prav njena skladba Tiho, tiho čas beži – najina skladba. Tega večera, nabitega s čustvi, se bom bržkone spominjala do konca življenja.

Pred nekaj dnevi sem po službeni dolžnosti poklicala Tanjo, da bi naredili intervju ob desetletnici njene kariere. Seveda me ni prepoznala, tega niti nisem pričakovala. Spremenila sem se v teh šestih letih, poleg tega takrat sploh še nisem delala kot novinarka, bila sem študentka v neki računovodski službi. »Je kakšen trenutek v tvoji karieri, ki se ga še posebno spominjaš?« sem jo med drugim vprašala. »Veš, enkrat sta na moj koncert prišla oče in hči. Povedala sta mi, da je to za njiju poseben večer, saj se več mesecev nista videla ...« je začela razlagati. Začutila sem, kako se mi v očeh nabirajo solze, a se nisem hotela izdati. »Kje pa je bilo to?« sem jo s tresočim glasom vprašala, ko je zgodbo povedala do konca. »V Kamniku. Zakaj?« »No, ta hči sem jaz.«

Njene reakcije ne bom nikoli pozabila. Pa tudi tega ne, da sem v solze spravila eno najbolj znanih slovenskih pevk. Ob koncu intervjuja me je povabila na svoj koncert ob 10-letnici kariere, ki ga bo imela novembra v Hali Tivoli. »Dobiš dve karti. Ampak glej, da pripelješ očija!« mi je v smehu požugala.

Ati, očitno bova po šestih letih spet imela zmenek. Bom izkoristila priliko in te kar javno povabila. Prideš?

♥♠♦♣

 

»Vedno boš moja hčerka. Vedno!«