Ko sem začela pisati to kolumno, sem vsaj stokrat zbrisala prvi stavek.
In ko že nisem več vedela, kje in kako naj vendarle začnem, sem se
odločila, da napišem tako, kot je. Torej – imam ustvarjalni mrk. In to
je zelo nadležno. Še bolj kot za mene, se mi zdi, mora biti naporno za
tiste, ki se tisti trenutek nič krivi, nič dolžni znajdejo v moji
bližini.
»Kaj pa je jedel včeraj?« me je nedolžno vprašal, ko sta se z Lovrom, najinim kavalirčkom, vrnila z jutranjega sprehoda. »Kar teklo je od njega,« je zaskrbljeno dodal. »Utihni, prosim!« sem zoprno odgovorila. »A ne vidiš, da pišem!« Slišala sem se, kako sem tečna, ampak si nisem mogla pomagati. On je le zavil z očmi in se umaknil v sosednji prostor. Ja, pozna me že.
Če dobro pomislim, tega ne počnem le njemu, ampak tudi sebi. Prejšnji večer sem pospravljala stanovanje. Sama sem bila doma, in ko me je naenkrat prijelo, da bi začela glancati kuhinjska tla, sem to nemudoma storila. Takšni pospravljalni prebliski se mi namreč ne zgodijo prav pogosto, zato jih velja izkoristiti. Na ves glas sem navila glasbo, si med pometanjem požvižgavala znano melodijo in bila prav dobre volje. Potem sem še lavor napolnila z vodo in čistili.
Bila sem že pri koncu, ko mi je zapiskal telefon. Če bi vedela, da gre samo za reklamni SMS, bi ga pustila pri miru. A ko sem ga enkrat že imela v rokah, sem skorajda avtomatsko odjadrala še na facebook. Če mi je pa rdeča enka javljala, da imam novo obvestilo! »Poglej svoje spomine,« je pisalo, in ko sem kliknila, se mi je na zaslonu prikazala fotografija točno izpred enega leta. »A eno leto je že od tega?!« sem se na glas vprašala, ko sem se občudovala na sliki z dvema prijateljicama, kako se zabavamo v nekem ljubljanskem klubu. In potem so na plan privreli še vsi drugi spomini. Pomislila sem, kako sem bila (pravzaprav še pred kratkim!) bolj brezskrbna. Z več prostega časa. In več energije.
Naenkrat me je zajela panika. Da se staram. Da sem vse najboljše v življenju že doživela. Da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Zloščena kuhinjska tla, na katera sem bila še pred minuto skorajda ponosna, so se mi naenkrat zdela kot žalostni odsev tega, kdo postajam. Ali, bolje rečeno, kdo nisem več.
»Utihni, prosim!« sem ukazala. Tokrat sebi in svojim nadležnim mislim. Prepričevala sem se, da je impulzivno čiščenje tal del odraščanja in da sem otročja, ker zaradi tega delam paniko. Nato bi se, če bi se lahko, za nekaj minut umaknila v sosednji prostor, tako kot se je prej moj dragi. A hudič je, da pred sabo ne moreš pobegniti.
»Kaj pa je jedel včeraj?« me je nedolžno vprašal, ko sta se z Lovrom, najinim kavalirčkom, vrnila z jutranjega sprehoda. »Kar teklo je od njega,« je zaskrbljeno dodal. »Utihni, prosim!« sem zoprno odgovorila. »A ne vidiš, da pišem!« Slišala sem se, kako sem tečna, ampak si nisem mogla pomagati. On je le zavil z očmi in se umaknil v sosednji prostor. Ja, pozna me že.
Če dobro pomislim, tega ne počnem le njemu, ampak tudi sebi. Prejšnji večer sem pospravljala stanovanje. Sama sem bila doma, in ko me je naenkrat prijelo, da bi začela glancati kuhinjska tla, sem to nemudoma storila. Takšni pospravljalni prebliski se mi namreč ne zgodijo prav pogosto, zato jih velja izkoristiti. Na ves glas sem navila glasbo, si med pometanjem požvižgavala znano melodijo in bila prav dobre volje. Potem sem še lavor napolnila z vodo in čistili.
Bila sem že pri koncu, ko mi je zapiskal telefon. Če bi vedela, da gre samo za reklamni SMS, bi ga pustila pri miru. A ko sem ga enkrat že imela v rokah, sem skorajda avtomatsko odjadrala še na facebook. Če mi je pa rdeča enka javljala, da imam novo obvestilo! »Poglej svoje spomine,« je pisalo, in ko sem kliknila, se mi je na zaslonu prikazala fotografija točno izpred enega leta. »A eno leto je že od tega?!« sem se na glas vprašala, ko sem se občudovala na sliki z dvema prijateljicama, kako se zabavamo v nekem ljubljanskem klubu. In potem so na plan privreli še vsi drugi spomini. Pomislila sem, kako sem bila (pravzaprav še pred kratkim!) bolj brezskrbna. Z več prostega časa. In več energije.
Naenkrat me je zajela panika. Da se staram. Da sem vse najboljše v življenju že doživela. Da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Zloščena kuhinjska tla, na katera sem bila še pred minuto skorajda ponosna, so se mi naenkrat zdela kot žalostni odsev tega, kdo postajam. Ali, bolje rečeno, kdo nisem več.
»Utihni, prosim!« sem ukazala. Tokrat sebi in svojim nadležnim mislim. Prepričevala sem se, da je impulzivno čiščenje tal del odraščanja in da sem otročja, ker zaradi tega delam paniko. Nato bi se, če bi se lahko, za nekaj minut umaknila v sosednji prostor, tako kot se je prej moj dragi. A hudič je, da pred sabo ne moreš pobegniti.
♥♠♦♣
Dobila je občutek, da ji nekaj prikriva. Hotela ga je odmisliti, pa ni mogla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar