Večernih posedanj na terasi s kozarcem piva na mizi je že nekaj časa
konec. Hladni jesenski večeri so bolj primerni za stiskanje pod odejo ob
branju dobrega romana ali gledanju razburljivega filma. Tako sem si
pred nekaj večeri skuhala metin čaj, vanj dala žlico domačega medu, si
stisnila limono. Z zdravilnim napitkom v roki in volnenimi nogavičkami
na nogah sem se zakopala v kavč in zadovoljno zavzdihnila. A blaženi mir
sem uživala le nekaj sekund.
»Mi-mi-mi,« je zoprno zapiskalo, izpod kavča me je gledalo dvoje svetlih očk. »Lovro, kaj ti je?« sem butasto vprašala svojega psa, čeprav sem točno vedela, za kaj gre. Popoldne sva bila le na hitrem sprehodu okoli bloka in bržkone tisti dan ni imel dovolj gibanja. A v tistem trenutku se mi niti približno ni dalo ven, zato sem preizkusila vse možne taktike, da bi ga nekako prepričala, da danes še enega izhoda ne potrebuje. Ko prijazno prigovarjanje ni obrodilo sadov, sem odromala do kuhinje, pograbila njegov najljubši priboljšek in ga z njim prebrisano zvabila pod odejo. Vžgalo je. Seveda me je po malem grizla slaba vest, a ko je kakšnih 15 minut pozneje veselo zadrnjohal na mojih nogah, sem to, da bi ga morala še enkrat peljati ven, zavestno odmislila.
Pa je prišlo za mano. Okoli četrte ure zjutraj. »Mi-mi-mi,« sem spet zaslišala, tokrat čisto zraven svoje glave. »Prosim, ne,« sem ga zaspano odrinila. Čudno, ampak delovalo je. Potuhnil se je stran, jaz sem se obrnila okoli in še v istem hipu zaspala nazaj. Dokler me ni zbudil neznosen smrad. Revež se mi je, ker mu drugega pač ni preostalo, podelal kar sredi dnevne sobe.
Seveda se nisem imela pravice jeziti nanj, za nesnago sem bila kriva sama. Postalo me je grozno sram. Čeprav je svoje naredil že v stanovanju, sem ga potem, ko sem pospravila za njim, za vsak slučaj še peljala ven. Sprehod ob pol petih zjutraj je bolj kot on potrebovala moja slaba vest. To je, kot sem ugotovila, nemogoče pretentati. Morda se jo da za nekaj časa utišati, a potem z vsem ropotom udari nazaj. Po navadi takrat, ko si to najmanj želiš.
In kazen v obliki nočnega čiščenja Lovrovih drekcev je pravzaprav še mila.
»Mi-mi-mi,« je zoprno zapiskalo, izpod kavča me je gledalo dvoje svetlih očk. »Lovro, kaj ti je?« sem butasto vprašala svojega psa, čeprav sem točno vedela, za kaj gre. Popoldne sva bila le na hitrem sprehodu okoli bloka in bržkone tisti dan ni imel dovolj gibanja. A v tistem trenutku se mi niti približno ni dalo ven, zato sem preizkusila vse možne taktike, da bi ga nekako prepričala, da danes še enega izhoda ne potrebuje. Ko prijazno prigovarjanje ni obrodilo sadov, sem odromala do kuhinje, pograbila njegov najljubši priboljšek in ga z njim prebrisano zvabila pod odejo. Vžgalo je. Seveda me je po malem grizla slaba vest, a ko je kakšnih 15 minut pozneje veselo zadrnjohal na mojih nogah, sem to, da bi ga morala še enkrat peljati ven, zavestno odmislila.
Pa je prišlo za mano. Okoli četrte ure zjutraj. »Mi-mi-mi,« sem spet zaslišala, tokrat čisto zraven svoje glave. »Prosim, ne,« sem ga zaspano odrinila. Čudno, ampak delovalo je. Potuhnil se je stran, jaz sem se obrnila okoli in še v istem hipu zaspala nazaj. Dokler me ni zbudil neznosen smrad. Revež se mi je, ker mu drugega pač ni preostalo, podelal kar sredi dnevne sobe.
Seveda se nisem imela pravice jeziti nanj, za nesnago sem bila kriva sama. Postalo me je grozno sram. Čeprav je svoje naredil že v stanovanju, sem ga potem, ko sem pospravila za njim, za vsak slučaj še peljala ven. Sprehod ob pol petih zjutraj je bolj kot on potrebovala moja slaba vest. To je, kot sem ugotovila, nemogoče pretentati. Morda se jo da za nekaj časa utišati, a potem z vsem ropotom udari nazaj. Po navadi takrat, ko si to najmanj želiš.
In kazen v obliki nočnega čiščenja Lovrovih drekcev je pravzaprav še mila.
♥♠♦♣
Lahko bi ji prikril, kar se je pravkar zgodilo. Njej že. A sebi ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar