Življenje se mi samo po sebi ne zdi posebno romantično. V tej sivini in
mrazu te že zjutraj mine, da bi se sploh skobacal izpod odeje. A, hočeš
nočeš, službene obveznosti na koncu pretehtajo. Vstaneš, oddrajsaš v
kuhinjo, si umiješ zobe, zeksaš kavo in nato bentiš, ker prideš iz bloka
in si spet pozabil vzeti dežnik, zunaj pa lije kot iz škafa. Vrneš se v
stanovanje, spotoma pogledaš na uro in ugotoviš, da boš v službi spet
pet minut prepozno.
Na cesti je živ kaos. Ko se ti najbolj mudi, sredi naselja naletiš na tovornjak, ki pobira smeti. Čakajoč v koloni pogledaš na telefon, ki ti s tankim, zoprnim glasom javi, da imaš samo še pet odstotkov baterije. Polnilca seveda nimaš s seboj. Ko pripelješ na cilj, ne najdeš prostega parkirnega mesta. Avto zato prisloniš ob rob pločnika in upaš, da se danes redarju da delati toliko kot tebi – torej nič.
Poskušaš čim bolj neopazno priti v pisarno, a še v istem hipu, ko stopiš skozi vrata, pride nasproti šef. Moliš k bogu, da je debata, ki jo ima po mobitelu, toliko pomembna, da nima časa pogledati na uro. »Pozna si, punca, pozna,« reče, ti se le butasto nasmehneš. In rečeš bogu, naj se gre solit.
Nekje sredi dneva, ko opraviš milijonti klic, se vprašaš, ali je ta svet že res popolnoma zmešan. Na koncu se sprijazniš, da je ljudi, ki jih pritrkava polna luna (tudi takrat, ko je mlaj), iz dneva v dan več. In da proti temu nimaš kaj.
Na poti domov se ustaviš v trgovini. Čeprav bi le na hitro skočil po kruh, je pred tabo še vsaj polurni test živcev, saj te na hitri blagajni (poudarek na hitri!) pričaka mamica s polnim vozičkom, ki nima več kam zlagati stvari, medtem ko se ji triletni mulc dere, da bi rad on skeniral stvari. Fantič seveda doseže svoje in se zadovoljno reži, ti pa sam pri sebi zakolneš, da bo tvoja vzgoja drugačna. Če verjameš.
»Dovolj je tega dneva, vsega imam poln kufer,« godrnjam, ko stopim v stanovanje. Potem pa ... Iz kuhinje zadiši po špagetih s tistim njegovim prelivom, ki jih tako obožujem. »Čakaj, čakaj,« reče in me ustavi že na hodniku. »Kar samle,« pokaže proti kopalnici, kjer me čaka dišeča kopel. Zleknem se v banjo, on nastavi pomirjujočo glasbo in mi nalije kozarec ohlajenega vina. »Sprosti se in uživaj, jaz grem do konca skuhat,« se mi nasmehne in zapre vrata za sabo ...
Življenje samo po sebi morda res ni posebno romantično. A to še ne pomeni, da si takšnega ne moremo ustvariti. Kateri koli dan, vsak dan.
Na cesti je živ kaos. Ko se ti najbolj mudi, sredi naselja naletiš na tovornjak, ki pobira smeti. Čakajoč v koloni pogledaš na telefon, ki ti s tankim, zoprnim glasom javi, da imaš samo še pet odstotkov baterije. Polnilca seveda nimaš s seboj. Ko pripelješ na cilj, ne najdeš prostega parkirnega mesta. Avto zato prisloniš ob rob pločnika in upaš, da se danes redarju da delati toliko kot tebi – torej nič.
Poskušaš čim bolj neopazno priti v pisarno, a še v istem hipu, ko stopiš skozi vrata, pride nasproti šef. Moliš k bogu, da je debata, ki jo ima po mobitelu, toliko pomembna, da nima časa pogledati na uro. »Pozna si, punca, pozna,« reče, ti se le butasto nasmehneš. In rečeš bogu, naj se gre solit.
Nekje sredi dneva, ko opraviš milijonti klic, se vprašaš, ali je ta svet že res popolnoma zmešan. Na koncu se sprijazniš, da je ljudi, ki jih pritrkava polna luna (tudi takrat, ko je mlaj), iz dneva v dan več. In da proti temu nimaš kaj.
Na poti domov se ustaviš v trgovini. Čeprav bi le na hitro skočil po kruh, je pred tabo še vsaj polurni test živcev, saj te na hitri blagajni (poudarek na hitri!) pričaka mamica s polnim vozičkom, ki nima več kam zlagati stvari, medtem ko se ji triletni mulc dere, da bi rad on skeniral stvari. Fantič seveda doseže svoje in se zadovoljno reži, ti pa sam pri sebi zakolneš, da bo tvoja vzgoja drugačna. Če verjameš.
»Dovolj je tega dneva, vsega imam poln kufer,« godrnjam, ko stopim v stanovanje. Potem pa ... Iz kuhinje zadiši po špagetih s tistim njegovim prelivom, ki jih tako obožujem. »Čakaj, čakaj,« reče in me ustavi že na hodniku. »Kar samle,« pokaže proti kopalnici, kjer me čaka dišeča kopel. Zleknem se v banjo, on nastavi pomirjujočo glasbo in mi nalije kozarec ohlajenega vina. »Sprosti se in uživaj, jaz grem do konca skuhat,« se mi nasmehne in zapre vrata za sabo ...
Življenje samo po sebi morda res ni posebno romantično. A to še ne pomeni, da si takšnega ne moremo ustvariti. Kateri koli dan, vsak dan.
♥♠♦♣
Pritajena svetloba je le še podžgala njegove občutke, ko je začutil njeno roko na svojem kolenu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar