KAROV KRALJ: OGLAS: IŠČEM DOM

Z najinim stanovanjcem, čeprav je (pre)majhno, sem zadovoljna. Ker je najino. Ker me nanj vežejo lepi spomini. In ker ima čudovito teraso. 

Zato me novica o tem, da se bova morala seliti, ni posebno navdušila. Pravzaprav sem se je ustrašila. Saj je res, da že močno pogrešam spalnico (spiva namreč kar na raztegljivem kavču v dnevni sobi), pa vendar ... Selitev vedno pomeni stres. In stresa imam že tako ali tako dovolj. 

Moj dragi se je problema lotil drugače. Z valom navdušenja, ki ga nisem mogla razumeti, se je po cele popoldneve zadrževal na nepremičninskih portalih in si ogledoval razno razne ponudbe. Ob šlampastih oglasih brez fotografij je glasno bentil, da ti se pa res ne znajo iti, ob oderuških cenah se je posmehoval ponudnikom, da za takšno luknjo pa že ne bo plačeval toliko denarja, ob luksuznih stanovanjih, ki so seveda nedosegljiva za najin budžet, pa je le z velikimi očmi strmel v zaslon. Po nekaj dneh sem tako že po izrazu na njegovem obrazu znala razbrati, kaj je novega (oziroma česa ni) na nepremičninskem trgu. 

Jaz, kot rečeno, nisem pokazala toliko navdušenja. Predvsem zato, ker me je zares strah. Vem, da so v življenju edina stalnica spremembe, a iskanje novega doma je zame ogromen zalogaj. Morda zato, ker sem ga v zadnjih nekaj letih menjala že kar nekajkrat. In ker je bila vsakokratna selitev povezana z velikim čustvenim pretresom. Smrt mami. Konec ljubezenske zveze. Kaj bo tokrat? 

Tokrat bo drugače. Tokrat se seliva zato, da nama bo lepše in udobneje. Zato, da bova lahko načrtovala in ustvarjala prihodnost. Tokrat gre zares. Tokrat bova tam, kamor greva, tudi ostala. 

In ko sem začela razmišljati na ta način, se je v meni nekaj premaknilo. Selitve sem se končno začela veseliti. Fanta nisem več le pogledovala izza računalnika, ampak sem se mu pri tem pridružila. In zdaj tudi sama po cele popoldneve bentim ali se posmehujem ali le zasanjano strmim v zaslon. 

Sanjam velike sanje. A vendar – samo enkrat se živi. In dovolj sem stara, da se neham pomilovati in da v takšnih izzivih ne vidim (samo) težav, ampak tudi zmage. 

Danes ob petih imava prvi ogled. In veste, kaj? Ta ima spalnico in čudovito teraso. Fotografije so obetavne. Držite pesti. 

♥♠♦♣ 

Priložnost za srečo sem imel na dosegu roke, pa sem pustil, da mi je ušla.

KAROVA DAMA: SVETA JEZA

Okoli črnolasega gospoda v kravati se je nabrala množica novinarjev, vsi po vrsti so molili svoje mikrofone proti njemu. Vsi so hoteli slišati, kaj ima povedati. Kot novinarka vem, kako težko se je ob takšnih situacijah prebiti v ospredje, čim bližje glavnemu akterju. A njemu se je. Obup je včasih tisto čustvo, ki v človeku izzove neverjetno moč. 

»Kje je moja hčerka? Nikjer je ne najdem,« je rekel s tresočim se glasom. Z očmi otroka se je zazrl v gospoda v kravati. A v tistem hipu je francoski predsednik vlade Manuel Valls – onemel. Tega ni bilo v načrtu, na to ga niso pripravili. Na še tako pronicljivo novinarsko vprašanje bi lahko odgovoril, na to ni mogel. 

Takšni in podobni prizori se po petkovih napadih v Parizu prikazujejo na naših TV-zaslonih. Ob tem, ki sem ga opisala, so me premagale solze. Ni edini, ki je v meni vzbudil močna čustva, je bil pa zagotovo eden najbolj intenzivnih. Zato ker sem v obupanem gospodu videla svojega očeta. Ki bi spraševal po meni. Ali ker bi se bila sama, če bi pogrešala koga svojih najbližjih, v obupu najbrž prav tako sposobna preriniti do katerega koli predsednika že. 

V tem tednu se je v meni mešala množica čustev. Žalost, šok, nemoč. In potem je vse te tri zamenjala jeza. Najprej nad izmečki, ki igrajo bogove. Ki mislijo, da imajo pravico jemati življenja nedolžnih zaradi svojih idiotskih načel. Ki si drznejo soditi, kdo živi prav in kdo ne. Sami pa pri tem kršijo glavno človekovo pravico – pravico do življenja. Ki jo, če smo že ravno pri tem, odobrava in veleva vsak bog, tudi njihov. 

Potem so me zjezile debate na družabnih omrežjih. Ko je bilo treba vsakemu, ki se je ob tragediji počutil obupanega, žalostnega in nemočnega, vzbujati slabo vest z informacijami o tem, kje ljudje vsak dan umirajo, pa jim ne izkažemo sočutja. Ali kot je napisala ena od mojih facebook prijateljic: »V petek se je zgodila velika tragedija, sicer ena izmed mnogih, a za cel kup ljudi največja, kar jih bodo doživeli. Zato se dajmo družno boriti, da bo tragedij manj. Ne pa, da se drug proti drugemu borimo za to, da bo ta tragedija zaradi obstoja drugih videti manjša.« 

No, na koncu sem ugotovila dvoje. Prvič: ko se jeziš na nekoga, mu daješ svojo moč. In s tem izgubljaš moč zase, ko jo najbolj potrebuješ. In drugič: nikoli ne moreš škoditi drugemu, ne da bi hkrati škodil tudi samemu sebi. Najboljše maščevanje je namreč to, da sploh ne čutiš potrebe po maščevanju. 

In zaradi teh ugotovitev o tistem, kar me je v tem tednu razjezilo najbolj od vsega, ne bom izgubljala besed. Ni vredno. 

♥♠♦♣ 

Nikoli več ne bom mogla zaupati. In to me boli bolj kot prevara.

KAROV FANT: POLOŽNICE

Ne maram juter, ko se mi že v postelji pred očmi nariše seznam, kaj vse moram danes postoriti. Sploh če so med obveznostmi tudi tiste zoprne malenkosti, za katere je 99-odstotna verjetnost, da ti bodo pokvarile dan. Plačevanje položnic, denimo, je zagotovo ena takšnih.

Pri vsej sodobni tehnologiji se ti ravno tisti dan primeri, da prenavljajo spletno banko. Zato ti ne preostane drugega, kot da se z rumeno-rdečimi listki odpraviš do najbližje poslovalnice. In ko vidiš, da je pred tabo samo ena stranka, si misliš, da imaš srečo, ker vsaj enkrat nisi padel v gnečo. Dvajset minut pozneje, ko se uslužbenka še vedno ukvarja s to isto stranko, si seveda premisliš. Prideš na vrsto, pomoliš položnice skozi okence, gospa brez izraza na obrazu besno tipka po tipkovnici, medtem ko tiho moliš, da ti bo, ko bo končala svoj bančni masaker, ostalo vsaj za kakšno kavo.

Ko zapreš vrata, se zaveš, da je ravnokar odteklo nove pol ure življenja, in ti si ga prebil – na banki. Žalostno zavzdihneš. In potem še enkrat, ko pomisliš na stanje na računu. Usedeš se v avto, vtakneš ključ v ključavnico, ko se zasliši: »Chhhhh.« Prestrašeno pogledaš v smer, iz katere prihaja zvok, in ugledaš starejšega gospoda, ki je očitno spregledal, da je zraven njegovega parkiran še en avto. Moj avto. In da so se, ko je on delal izpit za avto, očitno pozabili naučiti odvijati. Primeš se za glavo, ko še enkrat naredi: »Chhhhh.« 

Postane ti slabo. In potem ti postane še bolj slabo, ko se ata meni nič, tebi nič odpelje, še preden bi mu zmogel povedati, da ti je – ker očitno sam ni opazil (?!) – odrgnil pol avtomobila. In da so v današnjem svetu za takšne primere iznašli evropska poročila. Da mi mora dati kuponček, bi se včasih reklo. Sploh nočem stopiti iz avta. Mogoče pa škode ne bo, če se bom delala, da se ni zgodilo. 

Tako sem sodelavki opisala svoje jutro, ko sem se po vseh pretresih le privlekla do službe. »Ne smeš tako gledati na stvari, Maja,« je rekla. »Veš, nekateri ljudje so prepričani, da je plačevanje položnic dobra stvar. Ker je to znak, da nekaj imaš in da tvoj denar kroži. Da pa ga sploh imaš, pomeni, da ustvarjaš. In da si za to tudi plačana. Poglej na to stvar s te perspektive.« Enako zgodbo mi je potem prodala še za avto. Naj bom vesela, da ga imam, da to pomeni, da sem samostojna, neodvisna in mobilna. 

No, ja. Ne vem, ali me je ravno prepričala. Ampak včasih vsaka tolažba prav pride. Tudi če je bolj slaba. 

 ♥♠♦♣ 

Toliko stvari ga je težilo, da sploh ni opazil, kako se mu je plaho nasmehnila.

 

KAROVA 10: RESNIČNA ZGODBA

Kar je slovensko, mi veliko pomeni. Zato mi tisti, ki me poznajo, najbrž ne bi pripisali, da bom kdaj praznovala noč čarovnic. Rada se našemim, to že, a saj imamo vendar pust. In tudi gregorjevo mi je precej ljubši praznik kot valentinovo. Ker izhaja iz naše tradicije. 

A življenje včasih po svoje obrne in tako sem fanta, s katerim sem si ustvarila življenje, spoznala prav na noč čarovnic. Zgodilo se je lani. S prijateljicami smo šle ven. Na kavo, kot se reče. In se je zavleklo do jutra. Se zgodi. Nobena od nas ni nosila maske in v resnici mi sploh ni bilo pomembno, ali na vratih lokala piše halloween party ali kar koli drugega. Želela sem si samo sproščenega večera v družbi mojih punc. Pa se je vse obrnilo na glavo. Tam je bil, po naključju ali ne, tudi on. In od takrat – sva ravno zadnjič ugotavljala – niti ene noči več nisem spala doma. Najbrž samo zato zdaj noči čarovnic gledam malo skozi prste. In sem jo letos, četudi to ni ravno po moje, hotela zaznamovati. Popoldne sta k nama prišli njegova sestra in nečakinja. Za osemletno deklico je bil, ko smo se začeli preobražati v zombije, sploh cel žur. Z belo barvo smo si pobarvali obraze, si s črno obrobili oči in si čez ustnice narisali grozljive šive. Posneli smo selfi, kakopak, in priznam, še meni smo se zdeli zabavni. Strašljivo zabavni. 

Odpravili smo se na Stari grad, vzpetino nad Kamnikom. Domači študentski klub je poskrbel, da so pot popestrili duhci, čarovnice in druga strašljiva bitja, ki so pričarali malce drugačno pohodniško izkušnjo. A ta se je – vsaj za nas štiri – sprevrgla v nočno moro. Čisto zares. 

Nekje na tretjini poti je fanta obšla slabost in je padel. Ne znam opisati občutka, ki sem ga doživela, ko sem ga gledala, kako drsi v prepad. Prvih nekaj sekund sem popolnoma otrpnila, zdramil me je šele jok njegove ljubke nečakinje. Revica je bila čisto iz sebe. On je kar padal in padal, ustavil se je šele kakšnih dvajset metrov nižje, kjer se je klančina toliko zravnala, da je lahko obležal. 

Pohodniki, ki so na organiziranem pohodu seveda pričakovali grozljive prizore, so najprej mislili, da se šalimo, da je vse del šova. »Hahaha, res ste dobri,« so nas trepljali po ramenih. »Kako dobra maska! Izgleda kot prava,« so navdušeni kazali na fantovo prebito glavo. Šele ko smo poklicali rešilca, so naše solze začeli jemati resno. Nerodno so se opravičevali, a le kdo bi jim lahko zameril?

»Enkrat se bomo temu še pošteno nasmejali, boš videl,« sem mu rekla naslednje jutro na travmatološki kliniki, kjer so ga oskrbeli. A tisti hip se še nisva mogla. Življenje je imelo to pot vendarle malce preveč krut smisel za humor. 

♥♠♦♣ 

Šele po nekaj trenutkih je dojela, kaj se je pravkar zgodilo. In pri srcu jo je tako zapeklo, da je morala hlastniti po zraku.