Z najinim stanovanjcem, čeprav je (pre)majhno, sem zadovoljna. Ker je
najino. Ker me nanj vežejo lepi spomini. In ker ima čudovito teraso.
Zato me novica o tem, da se bova morala seliti, ni posebno navdušila. Pravzaprav sem se je ustrašila. Saj je res, da že močno pogrešam spalnico (spiva namreč kar na raztegljivem kavču v dnevni sobi), pa vendar ... Selitev vedno pomeni stres. In stresa imam že tako ali tako dovolj.
Moj dragi se je problema lotil drugače. Z valom navdušenja, ki ga nisem mogla razumeti, se je po cele popoldneve zadrževal na nepremičninskih portalih in si ogledoval razno razne ponudbe. Ob šlampastih oglasih brez fotografij je glasno bentil, da ti se pa res ne znajo iti, ob oderuških cenah se je posmehoval ponudnikom, da za takšno luknjo pa že ne bo plačeval toliko denarja, ob luksuznih stanovanjih, ki so seveda nedosegljiva za najin budžet, pa je le z velikimi očmi strmel v zaslon. Po nekaj dneh sem tako že po izrazu na njegovem obrazu znala razbrati, kaj je novega (oziroma česa ni) na nepremičninskem trgu.
Jaz, kot rečeno, nisem pokazala toliko navdušenja. Predvsem zato, ker me je zares strah. Vem, da so v življenju edina stalnica spremembe, a iskanje novega doma je zame ogromen zalogaj. Morda zato, ker sem ga v zadnjih nekaj letih menjala že kar nekajkrat. In ker je bila vsakokratna selitev povezana z velikim čustvenim pretresom. Smrt mami. Konec ljubezenske zveze. Kaj bo tokrat?
Tokrat bo drugače. Tokrat se seliva zato, da nama bo lepše in udobneje. Zato, da bova lahko načrtovala in ustvarjala prihodnost. Tokrat gre zares. Tokrat bova tam, kamor greva, tudi ostala.
In ko sem začela razmišljati na ta način, se je v meni nekaj premaknilo. Selitve sem se končno začela veseliti. Fanta nisem več le pogledovala izza računalnika, ampak sem se mu pri tem pridružila. In zdaj tudi sama po cele popoldneve bentim ali se posmehujem ali le zasanjano strmim v zaslon.
Sanjam velike sanje. A vendar – samo enkrat se živi. In dovolj sem stara, da se neham pomilovati in da v takšnih izzivih ne vidim (samo) težav, ampak tudi zmage.
Danes ob petih imava prvi ogled. In veste, kaj? Ta ima spalnico in čudovito teraso. Fotografije so obetavne. Držite pesti.
Zato me novica o tem, da se bova morala seliti, ni posebno navdušila. Pravzaprav sem se je ustrašila. Saj je res, da že močno pogrešam spalnico (spiva namreč kar na raztegljivem kavču v dnevni sobi), pa vendar ... Selitev vedno pomeni stres. In stresa imam že tako ali tako dovolj.
Moj dragi se je problema lotil drugače. Z valom navdušenja, ki ga nisem mogla razumeti, se je po cele popoldneve zadrževal na nepremičninskih portalih in si ogledoval razno razne ponudbe. Ob šlampastih oglasih brez fotografij je glasno bentil, da ti se pa res ne znajo iti, ob oderuških cenah se je posmehoval ponudnikom, da za takšno luknjo pa že ne bo plačeval toliko denarja, ob luksuznih stanovanjih, ki so seveda nedosegljiva za najin budžet, pa je le z velikimi očmi strmel v zaslon. Po nekaj dneh sem tako že po izrazu na njegovem obrazu znala razbrati, kaj je novega (oziroma česa ni) na nepremičninskem trgu.
Jaz, kot rečeno, nisem pokazala toliko navdušenja. Predvsem zato, ker me je zares strah. Vem, da so v življenju edina stalnica spremembe, a iskanje novega doma je zame ogromen zalogaj. Morda zato, ker sem ga v zadnjih nekaj letih menjala že kar nekajkrat. In ker je bila vsakokratna selitev povezana z velikim čustvenim pretresom. Smrt mami. Konec ljubezenske zveze. Kaj bo tokrat?
Tokrat bo drugače. Tokrat se seliva zato, da nama bo lepše in udobneje. Zato, da bova lahko načrtovala in ustvarjala prihodnost. Tokrat gre zares. Tokrat bova tam, kamor greva, tudi ostala.
In ko sem začela razmišljati na ta način, se je v meni nekaj premaknilo. Selitve sem se končno začela veseliti. Fanta nisem več le pogledovala izza računalnika, ampak sem se mu pri tem pridružila. In zdaj tudi sama po cele popoldneve bentim ali se posmehujem ali le zasanjano strmim v zaslon.
Sanjam velike sanje. A vendar – samo enkrat se živi. In dovolj sem stara, da se neham pomilovati in da v takšnih izzivih ne vidim (samo) težav, ampak tudi zmage.
Danes ob petih imava prvi ogled. In veste, kaj? Ta ima spalnico in čudovito teraso. Fotografije so obetavne. Držite pesti.
♥♠♦♣
Priložnost za srečo sem imel na dosegu roke, pa sem pustil, da mi je ušla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar