Kar je slovensko, mi veliko pomeni. Zato mi tisti, ki me poznajo, najbrž
ne bi pripisali, da bom kdaj praznovala noč čarovnic. Rada se našemim,
to že, a saj imamo vendar pust. In tudi gregorjevo mi je precej ljubši
praznik kot valentinovo. Ker izhaja iz naše tradicije.
A življenje včasih po svoje obrne in tako sem fanta, s katerim sem si ustvarila življenje, spoznala prav na noč čarovnic. Zgodilo se je lani. S prijateljicami smo šle ven. Na kavo, kot se reče. In se je zavleklo do jutra. Se zgodi. Nobena od nas ni nosila maske in v resnici mi sploh ni bilo pomembno, ali na vratih lokala piše halloween party ali kar koli drugega. Želela sem si samo sproščenega večera v družbi mojih punc. Pa se je vse obrnilo na glavo. Tam je bil, po naključju ali ne, tudi on. In od takrat – sva ravno zadnjič ugotavljala – niti ene noči več nisem spala doma. Najbrž samo zato zdaj noči čarovnic gledam malo skozi prste. In sem jo letos, četudi to ni ravno po moje, hotela zaznamovati. Popoldne sta k nama prišli njegova sestra in nečakinja. Za osemletno deklico je bil, ko smo se začeli preobražati v zombije, sploh cel žur. Z belo barvo smo si pobarvali obraze, si s črno obrobili oči in si čez ustnice narisali grozljive šive. Posneli smo selfi, kakopak, in priznam, še meni smo se zdeli zabavni. Strašljivo zabavni.
Odpravili smo se na Stari grad, vzpetino nad Kamnikom. Domači študentski klub je poskrbel, da so pot popestrili duhci, čarovnice in druga strašljiva bitja, ki so pričarali malce drugačno pohodniško izkušnjo. A ta se je – vsaj za nas štiri – sprevrgla v nočno moro. Čisto zares.
Nekje na tretjini poti je fanta obšla slabost in je padel. Ne znam opisati občutka, ki sem ga doživela, ko sem ga gledala, kako drsi v prepad. Prvih nekaj sekund sem popolnoma otrpnila, zdramil me je šele jok njegove ljubke nečakinje. Revica je bila čisto iz sebe. On je kar padal in padal, ustavil se je šele kakšnih dvajset metrov nižje, kjer se je klančina toliko zravnala, da je lahko obležal.
Pohodniki, ki so na organiziranem pohodu seveda pričakovali grozljive prizore, so najprej mislili, da se šalimo, da je vse del šova. »Hahaha, res ste dobri,« so nas trepljali po ramenih. »Kako dobra maska! Izgleda kot prava,« so navdušeni kazali na fantovo prebito glavo. Šele ko smo poklicali rešilca, so naše solze začeli jemati resno. Nerodno so se opravičevali, a le kdo bi jim lahko zameril?
»Enkrat se bomo temu še pošteno nasmejali, boš videl,« sem mu rekla naslednje jutro na travmatološki kliniki, kjer so ga oskrbeli. A tisti hip se še nisva mogla. Življenje je imelo to pot vendarle malce preveč krut smisel za humor.
A življenje včasih po svoje obrne in tako sem fanta, s katerim sem si ustvarila življenje, spoznala prav na noč čarovnic. Zgodilo se je lani. S prijateljicami smo šle ven. Na kavo, kot se reče. In se je zavleklo do jutra. Se zgodi. Nobena od nas ni nosila maske in v resnici mi sploh ni bilo pomembno, ali na vratih lokala piše halloween party ali kar koli drugega. Želela sem si samo sproščenega večera v družbi mojih punc. Pa se je vse obrnilo na glavo. Tam je bil, po naključju ali ne, tudi on. In od takrat – sva ravno zadnjič ugotavljala – niti ene noči več nisem spala doma. Najbrž samo zato zdaj noči čarovnic gledam malo skozi prste. In sem jo letos, četudi to ni ravno po moje, hotela zaznamovati. Popoldne sta k nama prišli njegova sestra in nečakinja. Za osemletno deklico je bil, ko smo se začeli preobražati v zombije, sploh cel žur. Z belo barvo smo si pobarvali obraze, si s črno obrobili oči in si čez ustnice narisali grozljive šive. Posneli smo selfi, kakopak, in priznam, še meni smo se zdeli zabavni. Strašljivo zabavni.
Odpravili smo se na Stari grad, vzpetino nad Kamnikom. Domači študentski klub je poskrbel, da so pot popestrili duhci, čarovnice in druga strašljiva bitja, ki so pričarali malce drugačno pohodniško izkušnjo. A ta se je – vsaj za nas štiri – sprevrgla v nočno moro. Čisto zares.
Nekje na tretjini poti je fanta obšla slabost in je padel. Ne znam opisati občutka, ki sem ga doživela, ko sem ga gledala, kako drsi v prepad. Prvih nekaj sekund sem popolnoma otrpnila, zdramil me je šele jok njegove ljubke nečakinje. Revica je bila čisto iz sebe. On je kar padal in padal, ustavil se je šele kakšnih dvajset metrov nižje, kjer se je klančina toliko zravnala, da je lahko obležal.
Pohodniki, ki so na organiziranem pohodu seveda pričakovali grozljive prizore, so najprej mislili, da se šalimo, da je vse del šova. »Hahaha, res ste dobri,« so nas trepljali po ramenih. »Kako dobra maska! Izgleda kot prava,« so navdušeni kazali na fantovo prebito glavo. Šele ko smo poklicali rešilca, so naše solze začeli jemati resno. Nerodno so se opravičevali, a le kdo bi jim lahko zameril?
»Enkrat se bomo temu še pošteno nasmejali, boš videl,« sem mu rekla naslednje jutro na travmatološki kliniki, kjer so ga oskrbeli. A tisti hip se še nisva mogla. Življenje je imelo to pot vendarle malce preveč krut smisel za humor.
♥♠♦♣
Šele po nekaj trenutkih je dojela, kaj se je pravkar zgodilo. In pri srcu jo je tako zapeklo, da je morala hlastniti po zraku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar