Ne maram juter, ko se mi že v postelji pred očmi nariše seznam, kaj vse
moram danes postoriti. Sploh če so med obveznostmi tudi tiste zoprne
malenkosti, za katere je 99-odstotna verjetnost, da ti bodo pokvarile
dan. Plačevanje položnic, denimo, je zagotovo ena takšnih.
Pri vsej sodobni tehnologiji se ti ravno tisti dan primeri, da prenavljajo spletno banko. Zato ti ne preostane drugega, kot da se z rumeno-rdečimi listki odpraviš do najbližje poslovalnice. In ko vidiš, da je pred tabo samo ena stranka, si misliš, da imaš srečo, ker vsaj enkrat nisi padel v gnečo. Dvajset minut pozneje, ko se uslužbenka še vedno ukvarja s to isto stranko, si seveda premisliš. Prideš na vrsto, pomoliš položnice skozi okence, gospa brez izraza na obrazu besno tipka po tipkovnici, medtem ko tiho moliš, da ti bo, ko bo končala svoj bančni masaker, ostalo vsaj za kakšno kavo.
Ko zapreš vrata, se zaveš, da je ravnokar odteklo nove pol ure življenja, in ti si ga prebil – na banki. Žalostno zavzdihneš. In potem še enkrat, ko pomisliš na stanje na računu. Usedeš se v avto, vtakneš ključ v ključavnico, ko se zasliši: »Chhhhh.« Prestrašeno pogledaš v smer, iz katere prihaja zvok, in ugledaš starejšega gospoda, ki je očitno spregledal, da je zraven njegovega parkiran še en avto. Moj avto. In da so se, ko je on delal izpit za avto, očitno pozabili naučiti odvijati. Primeš se za glavo, ko še enkrat naredi: »Chhhhh.«
Postane ti slabo. In potem ti postane še bolj slabo, ko se ata meni nič, tebi nič odpelje, še preden bi mu zmogel povedati, da ti je – ker očitno sam ni opazil (?!) – odrgnil pol avtomobila. In da so v današnjem svetu za takšne primere iznašli evropska poročila. Da mi mora dati kuponček, bi se včasih reklo. Sploh nočem stopiti iz avta. Mogoče pa škode ne bo, če se bom delala, da se ni zgodilo.
Tako sem sodelavki opisala svoje jutro, ko sem se po vseh pretresih le privlekla do službe. »Ne smeš tako gledati na stvari, Maja,« je rekla. »Veš, nekateri ljudje so prepričani, da je plačevanje položnic dobra stvar. Ker je to znak, da nekaj imaš in da tvoj denar kroži. Da pa ga sploh imaš, pomeni, da ustvarjaš. In da si za to tudi plačana. Poglej na to stvar s te perspektive.« Enako zgodbo mi je potem prodala še za avto. Naj bom vesela, da ga imam, da to pomeni, da sem samostojna, neodvisna in mobilna.
No, ja. Ne vem, ali me je ravno prepričala. Ampak včasih vsaka tolažba prav pride. Tudi če je bolj slaba.
Pri vsej sodobni tehnologiji se ti ravno tisti dan primeri, da prenavljajo spletno banko. Zato ti ne preostane drugega, kot da se z rumeno-rdečimi listki odpraviš do najbližje poslovalnice. In ko vidiš, da je pred tabo samo ena stranka, si misliš, da imaš srečo, ker vsaj enkrat nisi padel v gnečo. Dvajset minut pozneje, ko se uslužbenka še vedno ukvarja s to isto stranko, si seveda premisliš. Prideš na vrsto, pomoliš položnice skozi okence, gospa brez izraza na obrazu besno tipka po tipkovnici, medtem ko tiho moliš, da ti bo, ko bo končala svoj bančni masaker, ostalo vsaj za kakšno kavo.
Ko zapreš vrata, se zaveš, da je ravnokar odteklo nove pol ure življenja, in ti si ga prebil – na banki. Žalostno zavzdihneš. In potem še enkrat, ko pomisliš na stanje na računu. Usedeš se v avto, vtakneš ključ v ključavnico, ko se zasliši: »Chhhhh.« Prestrašeno pogledaš v smer, iz katere prihaja zvok, in ugledaš starejšega gospoda, ki je očitno spregledal, da je zraven njegovega parkiran še en avto. Moj avto. In da so se, ko je on delal izpit za avto, očitno pozabili naučiti odvijati. Primeš se za glavo, ko še enkrat naredi: »Chhhhh.«
Postane ti slabo. In potem ti postane še bolj slabo, ko se ata meni nič, tebi nič odpelje, še preden bi mu zmogel povedati, da ti je – ker očitno sam ni opazil (?!) – odrgnil pol avtomobila. In da so v današnjem svetu za takšne primere iznašli evropska poročila. Da mi mora dati kuponček, bi se včasih reklo. Sploh nočem stopiti iz avta. Mogoče pa škode ne bo, če se bom delala, da se ni zgodilo.
Tako sem sodelavki opisala svoje jutro, ko sem se po vseh pretresih le privlekla do službe. »Ne smeš tako gledati na stvari, Maja,« je rekla. »Veš, nekateri ljudje so prepričani, da je plačevanje položnic dobra stvar. Ker je to znak, da nekaj imaš in da tvoj denar kroži. Da pa ga sploh imaš, pomeni, da ustvarjaš. In da si za to tudi plačana. Poglej na to stvar s te perspektive.« Enako zgodbo mi je potem prodala še za avto. Naj bom vesela, da ga imam, da to pomeni, da sem samostojna, neodvisna in mobilna.
No, ja. Ne vem, ali me je ravno prepričala. Ampak včasih vsaka tolažba prav pride. Tudi če je bolj slaba.
♥♠♦♣
Toliko stvari ga je težilo, da sploh ni opazil, kako se mu je plaho nasmehnila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar