Okoli črnolasega gospoda v kravati se je nabrala množica novinarjev, vsi
po vrsti so molili svoje mikrofone proti njemu. Vsi so hoteli slišati,
kaj ima povedati. Kot novinarka vem, kako težko se je ob takšnih
situacijah prebiti v ospredje, čim bližje glavnemu akterju. A njemu se
je. Obup je včasih tisto čustvo, ki v človeku izzove neverjetno moč.
»Kje je moja hčerka? Nikjer je ne najdem,« je rekel s tresočim se glasom. Z očmi otroka se je zazrl v gospoda v kravati. A v tistem hipu je francoski predsednik vlade Manuel Valls – onemel. Tega ni bilo v načrtu, na to ga niso pripravili. Na še tako pronicljivo novinarsko vprašanje bi lahko odgovoril, na to ni mogel.
Takšni in podobni prizori se po petkovih napadih v Parizu prikazujejo na naših TV-zaslonih. Ob tem, ki sem ga opisala, so me premagale solze. Ni edini, ki je v meni vzbudil močna čustva, je bil pa zagotovo eden najbolj intenzivnih. Zato ker sem v obupanem gospodu videla svojega očeta. Ki bi spraševal po meni. Ali ker bi se bila sama, če bi pogrešala koga svojih najbližjih, v obupu najbrž prav tako sposobna preriniti do katerega koli predsednika že.
V tem tednu se je v meni mešala množica čustev. Žalost, šok, nemoč. In potem je vse te tri zamenjala jeza. Najprej nad izmečki, ki igrajo bogove. Ki mislijo, da imajo pravico jemati življenja nedolžnih zaradi svojih idiotskih načel. Ki si drznejo soditi, kdo živi prav in kdo ne. Sami pa pri tem kršijo glavno človekovo pravico – pravico do življenja. Ki jo, če smo že ravno pri tem, odobrava in veleva vsak bog, tudi njihov.
Potem so me zjezile debate na družabnih omrežjih. Ko je bilo treba vsakemu, ki se je ob tragediji počutil obupanega, žalostnega in nemočnega, vzbujati slabo vest z informacijami o tem, kje ljudje vsak dan umirajo, pa jim ne izkažemo sočutja. Ali kot je napisala ena od mojih facebook prijateljic: »V petek se je zgodila velika tragedija, sicer ena izmed mnogih, a za cel kup ljudi največja, kar jih bodo doživeli. Zato se dajmo družno boriti, da bo tragedij manj. Ne pa, da se drug proti drugemu borimo za to, da bo ta tragedija zaradi obstoja drugih videti manjša.«
No, na koncu sem ugotovila dvoje. Prvič: ko se jeziš na nekoga, mu daješ svojo moč. In s tem izgubljaš moč zase, ko jo najbolj potrebuješ. In drugič: nikoli ne moreš škoditi drugemu, ne da bi hkrati škodil tudi samemu sebi. Najboljše maščevanje je namreč to, da sploh ne čutiš potrebe po maščevanju.
In zaradi teh ugotovitev o tistem, kar me je v tem tednu razjezilo najbolj od vsega, ne bom izgubljala besed. Ni vredno.
»Kje je moja hčerka? Nikjer je ne najdem,« je rekel s tresočim se glasom. Z očmi otroka se je zazrl v gospoda v kravati. A v tistem hipu je francoski predsednik vlade Manuel Valls – onemel. Tega ni bilo v načrtu, na to ga niso pripravili. Na še tako pronicljivo novinarsko vprašanje bi lahko odgovoril, na to ni mogel.
Takšni in podobni prizori se po petkovih napadih v Parizu prikazujejo na naših TV-zaslonih. Ob tem, ki sem ga opisala, so me premagale solze. Ni edini, ki je v meni vzbudil močna čustva, je bil pa zagotovo eden najbolj intenzivnih. Zato ker sem v obupanem gospodu videla svojega očeta. Ki bi spraševal po meni. Ali ker bi se bila sama, če bi pogrešala koga svojih najbližjih, v obupu najbrž prav tako sposobna preriniti do katerega koli predsednika že.
V tem tednu se je v meni mešala množica čustev. Žalost, šok, nemoč. In potem je vse te tri zamenjala jeza. Najprej nad izmečki, ki igrajo bogove. Ki mislijo, da imajo pravico jemati življenja nedolžnih zaradi svojih idiotskih načel. Ki si drznejo soditi, kdo živi prav in kdo ne. Sami pa pri tem kršijo glavno človekovo pravico – pravico do življenja. Ki jo, če smo že ravno pri tem, odobrava in veleva vsak bog, tudi njihov.
Potem so me zjezile debate na družabnih omrežjih. Ko je bilo treba vsakemu, ki se je ob tragediji počutil obupanega, žalostnega in nemočnega, vzbujati slabo vest z informacijami o tem, kje ljudje vsak dan umirajo, pa jim ne izkažemo sočutja. Ali kot je napisala ena od mojih facebook prijateljic: »V petek se je zgodila velika tragedija, sicer ena izmed mnogih, a za cel kup ljudi največja, kar jih bodo doživeli. Zato se dajmo družno boriti, da bo tragedij manj. Ne pa, da se drug proti drugemu borimo za to, da bo ta tragedija zaradi obstoja drugih videti manjša.«
No, na koncu sem ugotovila dvoje. Prvič: ko se jeziš na nekoga, mu daješ svojo moč. In s tem izgubljaš moč zase, ko jo najbolj potrebuješ. In drugič: nikoli ne moreš škoditi drugemu, ne da bi hkrati škodil tudi samemu sebi. Najboljše maščevanje je namreč to, da sploh ne čutiš potrebe po maščevanju.
In zaradi teh ugotovitev o tistem, kar me je v tem tednu razjezilo najbolj od vsega, ne bom izgubljala besed. Ni vredno.
♥♠♦♣
Nikoli več ne bom mogla zaupati. In to me boli bolj kot prevara.
Ni komentarjev:
Objavite komentar