Ko sem letos pred božičem iskala darilo za pet evrov (takšen je bil
dogovor), s katerim bi simbolično obdarovala prijatelja, sem imela
nemalo dela. Kaj sploh lahko kupimo za toliko denarja? Preračunano v
tolarje je to za enega dobrega prešerna – v tistih časih je bil to kar
simpatičen bankovec, s katerimi bi lahko dobil že marsikaj, v nasprotju z
današnjim petakom. Ampak okej, to je že druga zgodba ... Skratka.
Skodelice nisem hotela kupiti, ker se mi je zdelo preveč izpeto in
neizvirno. Bomboniere tudi ne, ker bi imela občutek, kot da v darilo
nisem vložila niti malo truda in sem ponj skočila zadnji hip. Domačega
mesa za v juho (kar je bila ena od idej) bi bila jaz sicer vesela, a ker
je mojega obdarovanca določil žreb, nisem hotela tvegati – kaj pa če
dobim vegetarijanca?
Tako sem na koncu kupila pet srečk po en evro, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Ob odpiranju darila je bilo namreč veliko smeha pa tudi nekaj vznemirjenja – seveda smo se vsi spraševali, ali je katera dobitna. Glavni dobitek, ki ga je sploh možno osvojiti pri takšnih srečkah, je 10.000 evrov, tako da zaradi mene nihče ne bi mogel blazno obogateti, sem pa vseeno upala, da bo vsaj katera zadela vsaj kakšen evro. No, pa ni. Niti ena. Tako zaslužka ni bilo, a saj je smeh, za katerega so poskrbele srečke, vreden več. Vsaj tako smo se tolažili.
Pred nekaj dnevi sem si s prijateljico v kinu ogledala premiero filma Joy. Srečka, po naše. Tako je bilo ime glavni junakinji, ki je bila – tako kot moje srečke – vse prej kot srečka. V življenju ji ni bilo postlano z rožicami, samo od sebe se ni zgodilo prav nič. Imela je nesrečen zakon, v katerem se je znašla bolj ali manj po naključju, prave strasti do moža že dolgo ni več čutila. Imela je bedno službo, zaradi katere je iz dneva v dan bolj životarila kot živela. Imela je nerešen odnos s starši, s katerimi se nikoli ni znala zares iskreno pogovoriti. Vse dokler se ni nekega grdega dne odločila, da bo odslej drugače. Da bo končala zvezo, v kateri ni nihče srečen. Da bo pustila delo, ki ji ne prinaša niti veselja niti denarja. Da bo staršem končno povedala, kar ji leži na duši. In ko je enkrat stopila iz cone udobja, so se stvari začele odvijati same od sebe. Da je Srečka postala srečka, ni bilo naključje. Bilo je veliko odrekanja in strahu in solz in bolečine. In ogromno dela. Psihičnega in fizičnega.
Ne pravim, da ne morem zadeti na loteriji. A več možnosti je, da me sredi jasnega dne zadene strela. Naravnost v glavo. Zato za vse nas še vedno velja dober, star in preverjen recept – dvigni rit in naredi kaj, da bo drugače. Vsak je namreč svoje sreče kovač. Prav zares.
Tako sem na koncu kupila pet srečk po en evro, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Ob odpiranju darila je bilo namreč veliko smeha pa tudi nekaj vznemirjenja – seveda smo se vsi spraševali, ali je katera dobitna. Glavni dobitek, ki ga je sploh možno osvojiti pri takšnih srečkah, je 10.000 evrov, tako da zaradi mene nihče ne bi mogel blazno obogateti, sem pa vseeno upala, da bo vsaj katera zadela vsaj kakšen evro. No, pa ni. Niti ena. Tako zaslužka ni bilo, a saj je smeh, za katerega so poskrbele srečke, vreden več. Vsaj tako smo se tolažili.
Pred nekaj dnevi sem si s prijateljico v kinu ogledala premiero filma Joy. Srečka, po naše. Tako je bilo ime glavni junakinji, ki je bila – tako kot moje srečke – vse prej kot srečka. V življenju ji ni bilo postlano z rožicami, samo od sebe se ni zgodilo prav nič. Imela je nesrečen zakon, v katerem se je znašla bolj ali manj po naključju, prave strasti do moža že dolgo ni več čutila. Imela je bedno službo, zaradi katere je iz dneva v dan bolj životarila kot živela. Imela je nerešen odnos s starši, s katerimi se nikoli ni znala zares iskreno pogovoriti. Vse dokler se ni nekega grdega dne odločila, da bo odslej drugače. Da bo končala zvezo, v kateri ni nihče srečen. Da bo pustila delo, ki ji ne prinaša niti veselja niti denarja. Da bo staršem končno povedala, kar ji leži na duši. In ko je enkrat stopila iz cone udobja, so se stvari začele odvijati same od sebe. Da je Srečka postala srečka, ni bilo naključje. Bilo je veliko odrekanja in strahu in solz in bolečine. In ogromno dela. Psihičnega in fizičnega.
Ne pravim, da ne morem zadeti na loteriji. A več možnosti je, da me sredi jasnega dne zadene strela. Naravnost v glavo. Zato za vse nas še vedno velja dober, star in preverjen recept – dvigni rit in naredi kaj, da bo drugače. Vsak je namreč svoje sreče kovač. Prav zares.
♥♠♦♣
»Če mu boš hotela oprostiti, boš morala najprej priznati poraz. Svoj poraz.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar