V ljubki pleteni kapi z velikim cofom na glavi je med minulimi
božično-novoletnimi prazniki pridrvela k meni na obisk. V rokah je
nosila roza plakat, na katerem je bil narisan miselni vzorec – o meni. V
šoli so namreč dobili nalogo, da si izberejo eno osebo, ki jo bodo
opisali, o njej pripravili referat ter jo potem predstavili v razredu.
Hanna je izbrala mene, takole je napisala:
»Osebi, ki jo bom opisala, je ime Maja Kepic. Maja je punca od mojega
strica Mitja. Stara je 28 let. Po horoskopu je devica, tako kot jaz.
Velika je 170 centimetrov, srednje postave. Ima rjave oči in temne
obrvi, majhen nos in lepe polne ustnice. Njeni lasje so temno rjavi,
ampak si jih večkrat pobarva. Posebnih znamenj nima, ima pa na rokah
manjša mezinčka kot ostali ljudje. Pravi, da ji to prinaša srečo.
Oblači se preprosto, športno. Zna pa se tudi zelo urediti. Rada nosi velike uhane, ki so mi vedno zelo všeč.
Maja je po poklicu novinarka. Piše za časopis Slovenske novice. Napisala
je že veliko člankov, veselih in žalostnih. Rada piše in lansko leto je
pisala dnevnik vsak dan. Brali smo ga lahko na spletu in v časopisu.
Letos se je odločila, da napiše knjigo. Posvetila jo bo svoji mamici, ki
je žal že umrla.
Maja ime dve mlajši sestri in starejšega brata. Rada hodi v hribe, se
sprehaja s kužkom Lovrom. Rada ima šport. Tekla je že na maratonu v
Ljubljani.
Rada se druži tudi z mano. Takrat kuhava, se igrava, ustvarjava, se
učiva in včasih ušpičiva kakšno lumparijo. O teh lumparijah je tudi že
pisala v svojem dnevniku in časopisu.
Maja je prijazna, vedno nasmejana. Ima veliko prijateljic. Tudi jaz sem
njena prijateljica. Rada jo imam in vesela sem, da je punca od mojega
strica.«
Zares toplo mi je bilo pri srcu, ko sem prebrala sestavek o sebi. Skozi
otroške oči je vse tako mavrično in rožnato. Samo veliko dobrega in nič
slabega. Ali človek, ko odraste, še zna tako opisati osebo?
Draga moja Hanna. Opis o tebi bo nekoliko krajši, vedi pa: Čeprav si
stara šele osem let in je še večina življenja pred tabo, se od
tebe že zdaj ogromno naučim. Kako lahko skozi igro poiščem
ustvarjalnost. Kako skozi lumparije ohranim otroka v sebi. In kako moram
kljub vsem vihram, ki jih prinese življenje, ostati prijazna in srčna.
To sta lastnosti, ki ju daleč najbolje znate izkazati prav otroci.
Ostani taka, draga Hanna. In tudi jaz imam tebe neizmerno rada!
♥♠♦♣
Včasih so najslajše izpovedi tiste, ki jih ne pričakuješ.
Ni komentarjev:
Objavite komentar