Ko sem se danes zjutraj peljala v službo, so po radiu zavrteli uspešnico
Johna Legenda All of me. Pesem, ki jo vrtijo tako pogosto, da bi mi
morala iti že na živce. In če jo slišim ob nepravem trenutku, mi tudi
gre. Ampak ne tokrat. Danes zjutraj sem, ko sem jo zaslišala, celo
povečala glasnost. Potem sem jo pela in ob refrenu tako telovadila z
ustnicami, da se je gospa, ki sem ji ustavila pred prehodom za pešce in
je očitno opazila moje pačenje za volanom, vidno zasmejala.
Na skladbo me vežejo neki spomini, ki so s časom postali sladko-grenki. Ker mi jo je za svojo najprej prodajala oseba, ki v resnici ni čutila tega, kar opisuje pesem. In zato tudi jaz nisem mogla njemu dati vsega, kar sem želela. A tisti ljubezenski spodrsljaj sem že zdavnaj prebolela, zato se zdaj ob tem samo še nasmehnem.
Hkrati pa sem danes zjutraj ob pesmi občutila neizmerno hvaležnost. Ker končno vem, o čem sploh govori. Ne da besedila prej nisem razumela, le doživela ga še nisem. Da te nekdo vzljubi tako močno, da se čustva ne spremenijo niti potem, ko spozna vse tvoje (temnejše) odtenke. Recimo, ko še stotič pozabiš kupiti mleko v trgovini in mu zato zjutraj na kavo streseš že malce postano sladko smetano. Ko med vsakim kosilom pustiš copate pod kuhinjsko mizo, on pa jih mora nato kot mačka mlade nositi za tabo. Ko najde tvojo nogavico v kopalni kadi. Ko ocvreš pomfri in pozabiš ugasniti plin ter mu v zrak vržeš skoraj celo stanovanje. Ko nikoli ne zapreš omare za sabo in se on potem ponoči butne vanjo. Ko te mora s prednovoletne žurke njegovega prijatelja (dobesedno) odnesti. Ko zganjaš pretirano ljubosumje. Ko si tečna brez razloga. Ko je kriv, tudi ko ni.
Ne pravim, da je on popoln. Ker ni. In zato mu vračam v enaki meri. No, vsaj trudim se, da bi mu. Kdaj pa kdaj – kar priznaj, ljubi – moram tudi jaz prenašati njegove pomanjkljivosti in izpade.
A jih. In to kljub mojemu vihravemu in ne preveč potrpežljivemu značaju. »Kaj ni lepo, da po več kot enem letu vsak tvoj dotik vzbudi te občutke v meni? Čas jih dela le še bolj – in ne manj – intenzivne,« sem mu zadnjič rekla. Odgovoril je na najboljši način: s poljubom.
Ker z vsem, kar sem, ljubim vse, kar si. Ljubim tvojo popolno nepopolnost. Dam ti vse in ti daš meni vse. Ti si moj začetek in moj konec, moj ritem in blues ...
Na skladbo me vežejo neki spomini, ki so s časom postali sladko-grenki. Ker mi jo je za svojo najprej prodajala oseba, ki v resnici ni čutila tega, kar opisuje pesem. In zato tudi jaz nisem mogla njemu dati vsega, kar sem želela. A tisti ljubezenski spodrsljaj sem že zdavnaj prebolela, zato se zdaj ob tem samo še nasmehnem.
Hkrati pa sem danes zjutraj ob pesmi občutila neizmerno hvaležnost. Ker končno vem, o čem sploh govori. Ne da besedila prej nisem razumela, le doživela ga še nisem. Da te nekdo vzljubi tako močno, da se čustva ne spremenijo niti potem, ko spozna vse tvoje (temnejše) odtenke. Recimo, ko še stotič pozabiš kupiti mleko v trgovini in mu zato zjutraj na kavo streseš že malce postano sladko smetano. Ko med vsakim kosilom pustiš copate pod kuhinjsko mizo, on pa jih mora nato kot mačka mlade nositi za tabo. Ko najde tvojo nogavico v kopalni kadi. Ko ocvreš pomfri in pozabiš ugasniti plin ter mu v zrak vržeš skoraj celo stanovanje. Ko nikoli ne zapreš omare za sabo in se on potem ponoči butne vanjo. Ko te mora s prednovoletne žurke njegovega prijatelja (dobesedno) odnesti. Ko zganjaš pretirano ljubosumje. Ko si tečna brez razloga. Ko je kriv, tudi ko ni.
Ne pravim, da je on popoln. Ker ni. In zato mu vračam v enaki meri. No, vsaj trudim se, da bi mu. Kdaj pa kdaj – kar priznaj, ljubi – moram tudi jaz prenašati njegove pomanjkljivosti in izpade.
A jih. In to kljub mojemu vihravemu in ne preveč potrpežljivemu značaju. »Kaj ni lepo, da po več kot enem letu vsak tvoj dotik vzbudi te občutke v meni? Čas jih dela le še bolj – in ne manj – intenzivne,« sem mu zadnjič rekla. Odgovoril je na najboljši način: s poljubom.
Ker z vsem, kar sem, ljubim vse, kar si. Ljubim tvojo popolno nepopolnost. Dam ti vse in ti daš meni vse. Ti si moj začetek in moj konec, moj ritem in blues ...
♥♠♦♣
Zaupal je, da bo načrt uspel. Zaupal je, da ga ljubi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar