KRIŽEV KRALJ: POKLIC: NOVINARKA

Zasebnega in poklicnega življenja nikoli nisem znala dobro razločevati. Kaj ni prav kolumna, v kateri razkrivam svoje najbolj intimne misli, najboljši dokaz za to? Tako ali tako mislim, da določeni poklici od človeka prav zahtevajo, da se tudi osebno vplete v delo, ki ga opravlja. Pa naj se to sliši še tako neprofesionalno. 

Ta teden me je ujela ena takšnih zgodb. Ni prva, ki se me je toliko dotaknila, da sem med intervjujem zajokala. Ampak – kdo ne bi potočil solze, ko na drugi strani mize sedi obupana mamica, ki je pred dnevom izvedela, da je njen sin, ki je komajda postal polnoleten, umrl v prometni nesreči? Ne predstavljam si, da bi tisti hip le nemo strmela vanjo, da mi njen vzdih bolečine ne bi segel do srca. Zato se solz, ki jih morda ne bi smelo biti, ne sramujem. Z njimi samo pokažem, da sem, kot vsak človek, krvava pod kožo. Ljudje nismo in ne smemo biti stroji, v to trdno verjamem, čeprav bi nas sistem, v katerega smo vse bolj okalupljeni, morda hotel prepričati o nasprotnem. 

Podobno se mi je zgodilo, ko sem pred dnevi obiskala 25-letno Saro iz Kopra. Bori se s tumorjem na možganih. »Veš, ko si enkrat v takšni situaciji, kot sem jaz, se ti ne zdi pomembno, kateri fant te je pustil, pa kdaj in zakaj. Ko enkrat tvoje življenje zavisi na nitki, ti je pomembno samo to, da bi preživel. Samo to in nič drugega!« so besede, ki sem jih sama pri sebi premlevala še dolgo zatem, ko sem se poslovila od nje. »Vaju bom kar objela,« nama je rekla s fotografom, ko smo stali na vratih. In na njeno zahvalo, ker sva se zaradi nje pripeljala iz Ljubljane v Koper, sva odgovorila le: »Ah, ne skrbi, to je vendar najina služba!« Pa je res samo služba? 

Tako se v meni dan za dnem kopičijo novi in novi obrazi. Včasih so žalostni, obupani in jezni, včasih pa zadovoljni, srečni, ponosni. Imena pozabim, obrazov ne. Predvsem pa zgodbe, ki se skrivajo za njimi, ostanejo še dolgo z mano. Zaradi njih razmišljam o sebi in življenju na sploh. Zaradi njih vsaj na vsake toliko na svoje življenje pogledam z druge perspektive. Zaradi njih se zavem, da nič na tem svetu ni in ne sme biti samo po sebi umevno – še najmanj pa zdravje ali življenje samo. 

Mamica, ki je na cesti izgubila svoj največji zaklad, in prikupna Sara, katere edina želja je – živeti, sta zato osebi, ki sem jima neskončno hvaležna. 

Kot vsaka stvar ima tudi moj poklic svoje pluse in minuse. A če delo opravljaš s srcem, minusi preprosto ne morejo pretehtati. 

♥♠♦♣ 

Potem se mu je kar naenkrat zazdelo, da mu čustev ni več treba skrivati. In začutil je neskončno olajšanje.

KRIŽEVA DAMA: FOTOMANIJA

Fotografiram preveč. Vsaj če vprašate mojega fanta, najboljše prijateljice in Lovra (mojega psa). Včasih dobesedno tečem za njimi, da bi le ujela trenutek na kamero. Ne vem točno, zakaj čutim to potrebo, mislim pa si, da zato, ker se bojim, da bi sreča, ki jo tisti hip delim z njimi, utonila v pozabo. Da bi obrazi zbledeli, da bi čas, ki si ga podarjamo, izpuhtel v nič. 

Moja navada, da venomer skačem za njimi s telefonom (ki ima fotoaparat), je na trenutke najbrž sila nadležna. Včasih se zgodi, da mi katera od mojih žrtev, ki ima morda malce slabši dan, to tudi naravnost pove. Kar cenim. Ker – da ne bo nesporazuma – s fotoaparatom skačem le za ljudmi (in živalmi), ki mi v življenju pomenijo največ. Lahko bi jih naštela na prste dveh rok. In iskrenost v odnosih z najbližjimi je ena najpomembnejših vrednot, vsaj zame. 

V teh dneh z družino zaznamujemo obletnico smrti moje mami. Kot že sedem let je tako tudi letos februar zame precej naporen. To se najbolj pozna v mojem razpoloženju, ki niha še za odtenek bolj kot po navadi. Včasih me nehote in povsem nepričakovano premagajo solze. Navidez zaradi malenkosti, a v meni se odvija vihar. »Jezna sem,« sem mu zadnjič siknila skozi zobe. Bila sva na meji prepira, a ker me že toliko pozna, je vedel, v čem je razlog za moje obnašanje. »Zakaj si jezna?« Zakaj sem v resnici jezna? »Ker pozabljam njen obraz. Pozabljam njen nasmeh in zvok njenega glasu. Ne morem se več spomniti odtenka modre v njenih očeh in občutka varnosti, ko me je stisnila k sebi. Kar šla je, ne da bi se poslovila. Zapustila me je!« sem zajokala. »Veš, da to ni res ... Sama pri sebi veš, da to ni res,« je dejal. Imel je prav. A vseeno sem bila tako preklemansko jezna. 

Naj bo ta kolumna pojasnilo mojemu fantu, najboljšim prijateljicam in Lovru (mojemu psu). Da boste vedeli, zakaj za vraga (!) tako težim s tem fotoaparatom vsakič, ko smo kje na kupu. Zato ker sem z vami tako srečna, da hočem tisti trenutek ujeti in zamrzniti za vedno. Ker nikoli nočem pozabiti vaših obrazov. Ker bom čez veliko, veliko, veliko let opazovala vsak detajl z vaših fotografij, da bom oživila vas in našo mladost. In vse spomine, ki jih skupaj ustvarjamo. 

Za vsakega sem vam neizmerno hvaležna. 

♥♠♦♣ 

Nasmehnili sta se v fotoaparat. »Tako! Zdaj sva zamrznili najino srečo, za vedno!« jo je poljubila na čelo.

 

KRIŽEV FANT: ANTIVALENTINOVO

Najbrž se že malo ponavljam, a ker zares (čisto zares!) ne maram teh pretirano skomercializiranih in uvoženih praznikov, bom pač povedala še enkrat: valentinovega ne praznujem. Ne ker bi menila, da ljubezni ne gre proslavljati. Tudi puhlica, da si pozornost lahko izkažemo kateri koli dan v letu, ne pa samo na točno določen datum, se mi zdi malo za lase privlečena. Strinjam se sicer, da si je naklonjenost treba pokazati večkrat na leto, ampak z valentinovim imam drugačno težavo: zakaj praznovati na dan, ki so se ga spomnili Američani, če pa imamo tako lep slovenski praznik, ki pravzaprav nosi enak pomen – gregorjevo. Pa še mesec pozneje je, ko je pomlad že res pred vrati in se zdi, da tudi narava diši po tistem najlepšem občutku na svetu. 

Toliko torej o tem. Razlagam, ker bom spet pisala o ljubezni. Pa ne zato, da ovekovečim praznik zaljubljencev, s katerim ste v zadnjih dneh tako ali tako bombardirani na vsakem koraku. O ljubezni bom pisala, ker se moj svet ta trenutek vrti okoli nje. Nekaj časa sem se zato počutila krivo – češ da o čem drugem že ne znam več razmišljati. Ampak s tem, da sem našla srečo in da sem na to ponosna, se preprosto ne bom več obremenjevala. 

Zato ker v resnici mislim, da je to najpomembnejša stvar na svetu. Da je ljubezen sila, ki poganja vse. Da vse dobi smisel, če imaš v življenju osebo, ki te ljubi kljub vsem tvojim napakam. In zato ker v resnici mislim, da je treba vztrajati, dokler te osebe ne najdeš. Da ni prav, če se zadovoljimo s čim manj. Tudi če to pomeni, da moraš priznati poraz. Lahko tudi večkrat. 

Pa da ne bo nesporazuma: vsa ta oda ljubezni ne pomeni, da je moje življenje popolno. Ni. Pravzaprav sem bila prav v zadnjih dneh velikokrat slabe volje, prevevale so me črne misli. Kar tja v tri dni sem se smilila sama sebi, in namesto da bi se za boljše počutje spravila v kakšen hrib, sem raje ležala na kavču in razmišljala, česa vsega še vedno in kljub vsemu nimam. 

A spet – iz teh občutkov sem se v prvi vrsti izvlekla po njegovi zaslugi. Ker me vsakič znova pripravi do tega, da razmišljam o odnosih in da sem včasih tudi kritična. V prvi vrsti do sebe. Ker šele ko si priznamo, da nekaj delamo narobe, to lahko začnemo popravljati. Čutim, da z njim in zaradi njega postajam boljša oseba. 

Zato vem, da je on tisti tako opevani gospod Pravi. In to bi lahko ponovila še milijonkrat. Brez slabe vesti. 

♥♠♦♣ 

»Ljubim te, nič drugega. Samo ... Ljubim te.«

KRIŽEVA 10: ZMENEK MED OGLASI

Ležala sva v postelji in gledala film. Najbrž ni bil preveč dober, sicer bi si zapomnila njegov naslov. Ali vsaj vsebino. Ampak si ju nisem. Čeprav malokrat gledava filme, ki jih ponuja naš TV-spored, sva tokrat naredila izjemo. Kar pomeni, da sva za film, ki traja dve uri, porabila skoraj tri. Zaradi oglasov, seveda. 

Pa saj ne da me odmor za reklame blazno moti. Imaš pač čas, da v tistih pet minutah skočiš na WC. Ali da pelješ psa lulat. Ali da iz skrinje privlečeš banjico sladoleda. A ko vse to že narediš, pa film še četrtič prekinejo, ti ne preostane drugega, kot da pač počakaš, da reklame minejo. 

Tako sva, hočeš nočeš, buljila v TV in izvedela za najnovejše akcije slovenskih trgovin. »Mmm, rdeče pomaranče!« sem se obliznila, ko se je na zaslonu narisala kilogramska vreča mojega ljubega sadeža. »Rada imaš rdeče pomaranče?« me je vprašal. »Ja! Najboljše so tiste, ki so malo mavrične. A veš tiste, ki so pol oranžne in pol rdeče? Njami!« In potem me je nekaj sekund samo gledal. »Kaj je?« sem se namrščila. »Nič, nič,« se je nasmehnil. »Še ena stvar, ki jo vem o tebi.« 

Čez nekaj trenutkov se je na zaslonu predvajal napovednik za risanko Divjina, ki bo na sporedu v teh dneh. »A si gledala že to?« »Ja, sem. Milijonkrat.« Sestrici Ana in Monika sta bili čisto nori nanjo. Najprej smo jo gledali v kinu, potem jima je mami kupila še DVD, ki je bil nato nonstop v našem domačem predvajalniku. »Joj, ko se naslednjič vidimo z Moko, ji moram prav reči, naj ti pokaže, kako oponaša to koalo. Ful je smešna!« Moka kličemo našo najmlajšo, Moniko, za kar je pravzaprav kriva sama – tako se je, ko je bila še čisto majhna, podpisala na eno od svojih risbic. »Res, ful je smešna!« sem ponovila. In ko sem po več letih pomislila na to, kako se je pačila ob tej risanki, sem se morala zakrohotati. »Spomnim se, kako od srca se ji je smejala tudi mami ... Takrat je bila še živa.«

Opazil je, kako me je ob tem spominu stisnilo pri srcu. Objel me je, brez besed. In takrat me je prešinilo, da čas za oglase med TV-sporedom v resnici sploh ni tako slab. Pravzaprav teh pet minut lahko izkoristimo za neke vrste zmenek. Da ugotovimo, kaj vse še ne vemo drug o drugem.

In ja, tudi po kilo rdečih pomaranč sem si šla. Že takoj naslednji dan. 

♥♠♦♣ 

V petih minutah je o njej izvedel več kot prej v celem letu.