Fotografiram preveč. Vsaj če vprašate mojega fanta, najboljše
prijateljice in Lovra (mojega psa). Včasih dobesedno tečem za njimi, da
bi le ujela trenutek na kamero. Ne vem točno, zakaj čutim to potrebo,
mislim pa si, da zato, ker se bojim, da bi sreča, ki jo tisti hip delim z
njimi, utonila v pozabo. Da bi obrazi zbledeli, da bi čas, ki si ga
podarjamo, izpuhtel v nič.
Moja navada, da venomer skačem za njimi s telefonom (ki ima fotoaparat), je na trenutke najbrž sila nadležna. Včasih se zgodi, da mi katera od mojih žrtev, ki ima morda malce slabši dan, to tudi naravnost pove. Kar cenim. Ker – da ne bo nesporazuma – s fotoaparatom skačem le za ljudmi (in živalmi), ki mi v življenju pomenijo največ. Lahko bi jih naštela na prste dveh rok. In iskrenost v odnosih z najbližjimi je ena najpomembnejših vrednot, vsaj zame.
V teh dneh z družino zaznamujemo obletnico smrti moje mami. Kot že sedem let je tako tudi letos februar zame precej naporen. To se najbolj pozna v mojem razpoloženju, ki niha še za odtenek bolj kot po navadi. Včasih me nehote in povsem nepričakovano premagajo solze. Navidez zaradi malenkosti, a v meni se odvija vihar. »Jezna sem,« sem mu zadnjič siknila skozi zobe. Bila sva na meji prepira, a ker me že toliko pozna, je vedel, v čem je razlog za moje obnašanje. »Zakaj si jezna?« Zakaj sem v resnici jezna? »Ker pozabljam njen obraz. Pozabljam njen nasmeh in zvok njenega glasu. Ne morem se več spomniti odtenka modre v njenih očeh in občutka varnosti, ko me je stisnila k sebi. Kar šla je, ne da bi se poslovila. Zapustila me je!« sem zajokala. »Veš, da to ni res ... Sama pri sebi veš, da to ni res,« je dejal. Imel je prav. A vseeno sem bila tako preklemansko jezna.
Naj bo ta kolumna pojasnilo mojemu fantu, najboljšim prijateljicam in Lovru (mojemu psu). Da boste vedeli, zakaj za vraga (!) tako težim s tem fotoaparatom vsakič, ko smo kje na kupu. Zato ker sem z vami tako srečna, da hočem tisti trenutek ujeti in zamrzniti za vedno. Ker nikoli nočem pozabiti vaših obrazov. Ker bom čez veliko, veliko, veliko let opazovala vsak detajl z vaših fotografij, da bom oživila vas in našo mladost. In vse spomine, ki jih skupaj ustvarjamo.
Za vsakega sem vam neizmerno hvaležna.
Moja navada, da venomer skačem za njimi s telefonom (ki ima fotoaparat), je na trenutke najbrž sila nadležna. Včasih se zgodi, da mi katera od mojih žrtev, ki ima morda malce slabši dan, to tudi naravnost pove. Kar cenim. Ker – da ne bo nesporazuma – s fotoaparatom skačem le za ljudmi (in živalmi), ki mi v življenju pomenijo največ. Lahko bi jih naštela na prste dveh rok. In iskrenost v odnosih z najbližjimi je ena najpomembnejših vrednot, vsaj zame.
V teh dneh z družino zaznamujemo obletnico smrti moje mami. Kot že sedem let je tako tudi letos februar zame precej naporen. To se najbolj pozna v mojem razpoloženju, ki niha še za odtenek bolj kot po navadi. Včasih me nehote in povsem nepričakovano premagajo solze. Navidez zaradi malenkosti, a v meni se odvija vihar. »Jezna sem,« sem mu zadnjič siknila skozi zobe. Bila sva na meji prepira, a ker me že toliko pozna, je vedel, v čem je razlog za moje obnašanje. »Zakaj si jezna?« Zakaj sem v resnici jezna? »Ker pozabljam njen obraz. Pozabljam njen nasmeh in zvok njenega glasu. Ne morem se več spomniti odtenka modre v njenih očeh in občutka varnosti, ko me je stisnila k sebi. Kar šla je, ne da bi se poslovila. Zapustila me je!« sem zajokala. »Veš, da to ni res ... Sama pri sebi veš, da to ni res,« je dejal. Imel je prav. A vseeno sem bila tako preklemansko jezna.
Naj bo ta kolumna pojasnilo mojemu fantu, najboljšim prijateljicam in Lovru (mojemu psu). Da boste vedeli, zakaj za vraga (!) tako težim s tem fotoaparatom vsakič, ko smo kje na kupu. Zato ker sem z vami tako srečna, da hočem tisti trenutek ujeti in zamrzniti za vedno. Ker nikoli nočem pozabiti vaših obrazov. Ker bom čez veliko, veliko, veliko let opazovala vsak detajl z vaših fotografij, da bom oživila vas in našo mladost. In vse spomine, ki jih skupaj ustvarjamo.
Za vsakega sem vam neizmerno hvaležna.
♥♠♦♣
Nasmehnili sta se v fotoaparat. »Tako! Zdaj sva zamrznili najino srečo, za vedno!« jo je poljubila na čelo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar