KRIŽEV FANT: ANTIVALENTINOVO

Najbrž se že malo ponavljam, a ker zares (čisto zares!) ne maram teh pretirano skomercializiranih in uvoženih praznikov, bom pač povedala še enkrat: valentinovega ne praznujem. Ne ker bi menila, da ljubezni ne gre proslavljati. Tudi puhlica, da si pozornost lahko izkažemo kateri koli dan v letu, ne pa samo na točno določen datum, se mi zdi malo za lase privlečena. Strinjam se sicer, da si je naklonjenost treba pokazati večkrat na leto, ampak z valentinovim imam drugačno težavo: zakaj praznovati na dan, ki so se ga spomnili Američani, če pa imamo tako lep slovenski praznik, ki pravzaprav nosi enak pomen – gregorjevo. Pa še mesec pozneje je, ko je pomlad že res pred vrati in se zdi, da tudi narava diši po tistem najlepšem občutku na svetu. 

Toliko torej o tem. Razlagam, ker bom spet pisala o ljubezni. Pa ne zato, da ovekovečim praznik zaljubljencev, s katerim ste v zadnjih dneh tako ali tako bombardirani na vsakem koraku. O ljubezni bom pisala, ker se moj svet ta trenutek vrti okoli nje. Nekaj časa sem se zato počutila krivo – češ da o čem drugem že ne znam več razmišljati. Ampak s tem, da sem našla srečo in da sem na to ponosna, se preprosto ne bom več obremenjevala. 

Zato ker v resnici mislim, da je to najpomembnejša stvar na svetu. Da je ljubezen sila, ki poganja vse. Da vse dobi smisel, če imaš v življenju osebo, ki te ljubi kljub vsem tvojim napakam. In zato ker v resnici mislim, da je treba vztrajati, dokler te osebe ne najdeš. Da ni prav, če se zadovoljimo s čim manj. Tudi če to pomeni, da moraš priznati poraz. Lahko tudi večkrat. 

Pa da ne bo nesporazuma: vsa ta oda ljubezni ne pomeni, da je moje življenje popolno. Ni. Pravzaprav sem bila prav v zadnjih dneh velikokrat slabe volje, prevevale so me črne misli. Kar tja v tri dni sem se smilila sama sebi, in namesto da bi se za boljše počutje spravila v kakšen hrib, sem raje ležala na kavču in razmišljala, česa vsega še vedno in kljub vsemu nimam. 

A spet – iz teh občutkov sem se v prvi vrsti izvlekla po njegovi zaslugi. Ker me vsakič znova pripravi do tega, da razmišljam o odnosih in da sem včasih tudi kritična. V prvi vrsti do sebe. Ker šele ko si priznamo, da nekaj delamo narobe, to lahko začnemo popravljati. Čutim, da z njim in zaradi njega postajam boljša oseba. 

Zato vem, da je on tisti tako opevani gospod Pravi. In to bi lahko ponovila še milijonkrat. Brez slabe vesti. 

♥♠♦♣ 

»Ljubim te, nič drugega. Samo ... Ljubim te.«