Zasebnega in poklicnega življenja nikoli nisem znala dobro razločevati.
Kaj ni prav kolumna, v kateri razkrivam svoje najbolj intimne misli,
najboljši dokaz za to? Tako ali tako mislim, da določeni poklici od človeka prav zahtevajo, da se tudi osebno vplete v delo, ki ga opravlja. Pa naj se to sliši še tako neprofesionalno.
Ta teden me je ujela ena takšnih zgodb. Ni prva, ki se me je toliko dotaknila, da sem med intervjujem zajokala. Ampak – kdo ne bi potočil solze, ko na drugi strani mize sedi obupana mamica, ki je pred dnevom izvedela, da je njen sin, ki je komajda postal polnoleten, umrl v prometni nesreči? Ne predstavljam si, da bi tisti hip le nemo strmela vanjo, da mi njen vzdih bolečine ne bi segel do srca. Zato se solz, ki jih morda ne bi smelo biti, ne sramujem. Z njimi samo pokažem, da sem, kot vsak človek, krvava pod kožo. Ljudje nismo in ne smemo biti stroji, v to trdno verjamem, čeprav bi nas sistem, v katerega smo vse bolj okalupljeni, morda hotel prepričati o nasprotnem.
Podobno se mi je zgodilo, ko sem pred dnevi obiskala 25-letno Saro iz Kopra. Bori se s tumorjem na možganih. »Veš, ko si enkrat v takšni situaciji, kot sem jaz, se ti ne zdi pomembno, kateri fant te je pustil, pa kdaj in zakaj. Ko enkrat tvoje življenje zavisi na nitki, ti je pomembno samo to, da bi preživel. Samo to in nič drugega!« so besede, ki sem jih sama pri sebi premlevala še dolgo zatem, ko sem se poslovila od nje. »Vaju bom kar objela,« nama je rekla s fotografom, ko smo stali na vratih. In na njeno zahvalo, ker sva se zaradi nje pripeljala iz Ljubljane v Koper, sva odgovorila le: »Ah, ne skrbi, to je vendar najina služba!« Pa je res samo služba?
Tako se v meni dan za dnem kopičijo novi in novi obrazi. Včasih so žalostni, obupani in jezni, včasih pa zadovoljni, srečni, ponosni. Imena pozabim, obrazov ne. Predvsem pa zgodbe, ki se skrivajo za njimi, ostanejo še dolgo z mano. Zaradi njih razmišljam o sebi in življenju na sploh. Zaradi njih vsaj na vsake toliko na svoje življenje pogledam z druge perspektive. Zaradi njih se zavem, da nič na tem svetu ni in ne sme biti samo po sebi umevno – še najmanj pa zdravje ali življenje samo.
Mamica, ki je na cesti izgubila svoj največji zaklad, in prikupna Sara, katere edina želja je – živeti, sta zato osebi, ki sem jima neskončno hvaležna.
Kot vsaka stvar ima tudi moj poklic svoje pluse in minuse. A če delo opravljaš s srcem, minusi preprosto ne morejo pretehtati.
Ta teden me je ujela ena takšnih zgodb. Ni prva, ki se me je toliko dotaknila, da sem med intervjujem zajokala. Ampak – kdo ne bi potočil solze, ko na drugi strani mize sedi obupana mamica, ki je pred dnevom izvedela, da je njen sin, ki je komajda postal polnoleten, umrl v prometni nesreči? Ne predstavljam si, da bi tisti hip le nemo strmela vanjo, da mi njen vzdih bolečine ne bi segel do srca. Zato se solz, ki jih morda ne bi smelo biti, ne sramujem. Z njimi samo pokažem, da sem, kot vsak človek, krvava pod kožo. Ljudje nismo in ne smemo biti stroji, v to trdno verjamem, čeprav bi nas sistem, v katerega smo vse bolj okalupljeni, morda hotel prepričati o nasprotnem.
Podobno se mi je zgodilo, ko sem pred dnevi obiskala 25-letno Saro iz Kopra. Bori se s tumorjem na možganih. »Veš, ko si enkrat v takšni situaciji, kot sem jaz, se ti ne zdi pomembno, kateri fant te je pustil, pa kdaj in zakaj. Ko enkrat tvoje življenje zavisi na nitki, ti je pomembno samo to, da bi preživel. Samo to in nič drugega!« so besede, ki sem jih sama pri sebi premlevala še dolgo zatem, ko sem se poslovila od nje. »Vaju bom kar objela,« nama je rekla s fotografom, ko smo stali na vratih. In na njeno zahvalo, ker sva se zaradi nje pripeljala iz Ljubljane v Koper, sva odgovorila le: »Ah, ne skrbi, to je vendar najina služba!« Pa je res samo služba?
Tako se v meni dan za dnem kopičijo novi in novi obrazi. Včasih so žalostni, obupani in jezni, včasih pa zadovoljni, srečni, ponosni. Imena pozabim, obrazov ne. Predvsem pa zgodbe, ki se skrivajo za njimi, ostanejo še dolgo z mano. Zaradi njih razmišljam o sebi in življenju na sploh. Zaradi njih vsaj na vsake toliko na svoje življenje pogledam z druge perspektive. Zaradi njih se zavem, da nič na tem svetu ni in ne sme biti samo po sebi umevno – še najmanj pa zdravje ali življenje samo.
Mamica, ki je na cesti izgubila svoj največji zaklad, in prikupna Sara, katere edina želja je – živeti, sta zato osebi, ki sem jima neskončno hvaležna.
Kot vsaka stvar ima tudi moj poklic svoje pluse in minuse. A če delo opravljaš s srcem, minusi preprosto ne morejo pretehtati.
♥♠♦♣
Potem se mu je kar naenkrat zazdelo, da mu čustev ni več treba skrivati. In začutil je neskončno olajšanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar