Ležala sva v postelji in gledala film. Najbrž ni bil preveč dober, sicer
bi si zapomnila njegov naslov. Ali vsaj vsebino. Ampak si ju nisem.
Čeprav malokrat gledava filme, ki jih ponuja naš TV-spored, sva tokrat
naredila izjemo. Kar pomeni, da sva za film, ki traja dve uri, porabila
skoraj tri. Zaradi oglasov, seveda.
Pa saj ne da me odmor za reklame blazno moti. Imaš pač čas, da v tistih pet minutah skočiš na WC. Ali da pelješ psa lulat. Ali da iz skrinje privlečeš banjico sladoleda. A ko vse to že narediš, pa film še četrtič prekinejo, ti ne preostane drugega, kot da pač počakaš, da reklame minejo.
Tako sva, hočeš nočeš, buljila v TV in izvedela za najnovejše akcije slovenskih trgovin. »Mmm, rdeče pomaranče!« sem se obliznila, ko se je na zaslonu narisala kilogramska vreča mojega ljubega sadeža. »Rada imaš rdeče pomaranče?« me je vprašal. »Ja! Najboljše so tiste, ki so malo mavrične. A veš tiste, ki so pol oranžne in pol rdeče? Njami!« In potem me je nekaj sekund samo gledal. »Kaj je?« sem se namrščila. »Nič, nič,« se je nasmehnil. »Še ena stvar, ki jo vem o tebi.«
Čez nekaj trenutkov se je na zaslonu predvajal napovednik za risanko Divjina, ki bo na sporedu v teh dneh. »A si gledala že to?« »Ja, sem. Milijonkrat.« Sestrici Ana in Monika sta bili čisto nori nanjo. Najprej smo jo gledali v kinu, potem jima je mami kupila še DVD, ki je bil nato nonstop v našem domačem predvajalniku. »Joj, ko se naslednjič vidimo z Moko, ji moram prav reči, naj ti pokaže, kako oponaša to koalo. Ful je smešna!« Moka kličemo našo najmlajšo, Moniko, za kar je pravzaprav kriva sama – tako se je, ko je bila še čisto majhna, podpisala na eno od svojih risbic. »Res, ful je smešna!« sem ponovila. In ko sem po več letih pomislila na to, kako se je pačila ob tej risanki, sem se morala zakrohotati. »Spomnim se, kako od srca se ji je smejala tudi mami ... Takrat je bila še živa.«
Opazil je, kako me je ob tem spominu stisnilo pri srcu. Objel me je, brez besed. In takrat me je prešinilo, da čas za oglase med TV-sporedom v resnici sploh ni tako slab. Pravzaprav teh pet minut lahko izkoristimo za neke vrste zmenek. Da ugotovimo, kaj vse še ne vemo drug o drugem.
In ja, tudi po kilo rdečih pomaranč sem si šla. Že takoj naslednji dan.
Pa saj ne da me odmor za reklame blazno moti. Imaš pač čas, da v tistih pet minutah skočiš na WC. Ali da pelješ psa lulat. Ali da iz skrinje privlečeš banjico sladoleda. A ko vse to že narediš, pa film še četrtič prekinejo, ti ne preostane drugega, kot da pač počakaš, da reklame minejo.
Tako sva, hočeš nočeš, buljila v TV in izvedela za najnovejše akcije slovenskih trgovin. »Mmm, rdeče pomaranče!« sem se obliznila, ko se je na zaslonu narisala kilogramska vreča mojega ljubega sadeža. »Rada imaš rdeče pomaranče?« me je vprašal. »Ja! Najboljše so tiste, ki so malo mavrične. A veš tiste, ki so pol oranžne in pol rdeče? Njami!« In potem me je nekaj sekund samo gledal. »Kaj je?« sem se namrščila. »Nič, nič,« se je nasmehnil. »Še ena stvar, ki jo vem o tebi.«
Čez nekaj trenutkov se je na zaslonu predvajal napovednik za risanko Divjina, ki bo na sporedu v teh dneh. »A si gledala že to?« »Ja, sem. Milijonkrat.« Sestrici Ana in Monika sta bili čisto nori nanjo. Najprej smo jo gledali v kinu, potem jima je mami kupila še DVD, ki je bil nato nonstop v našem domačem predvajalniku. »Joj, ko se naslednjič vidimo z Moko, ji moram prav reči, naj ti pokaže, kako oponaša to koalo. Ful je smešna!« Moka kličemo našo najmlajšo, Moniko, za kar je pravzaprav kriva sama – tako se je, ko je bila še čisto majhna, podpisala na eno od svojih risbic. »Res, ful je smešna!« sem ponovila. In ko sem po več letih pomislila na to, kako se je pačila ob tej risanki, sem se morala zakrohotati. »Spomnim se, kako od srca se ji je smejala tudi mami ... Takrat je bila še živa.«
Opazil je, kako me je ob tem spominu stisnilo pri srcu. Objel me je, brez besed. In takrat me je prešinilo, da čas za oglase med TV-sporedom v resnici sploh ni tako slab. Pravzaprav teh pet minut lahko izkoristimo za neke vrste zmenek. Da ugotovimo, kaj vse še ne vemo drug o drugem.
In ja, tudi po kilo rdečih pomaranč sem si šla. Že takoj naslednji dan.
♥♠♦♣
V petih minutah je o njej izvedel več kot prej v celem letu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar