SRČEVA DEVET: PANDA

»Enkrat bom napisala kolumno o tebi,« sem mu rekla že pred nekaj meseci. Sedela sva za šankom v Verbotu, lokalčku nasproti Delove stavbe, kamor radi zahajamo novičarji. Tudi on je eden od njih, pravzaprav v našem uredništvu velja za pravo legendo. 

Ne vem, ali je za to kriva njegova dolga, bela brada ali pa je njegov basovski glas tisti, zaradi katerega imam vedno, ko ga poslušam, občutek, da je pred mano oživel junak iz kakšne literarne umetnine. Zgodbe, ki jih je doživel (in teh ni malo), pripoveduje na takšen način, da sem mu že večkrat rekla, naj jih strne v avtobiografski roman. Po navadi le na brzino odkima in zraven nekaj zamrmra, nato pa nadaljuje tam, kjer je ostal. Recimo, kako je nekoč, že davno, plul po japonskih morjih ali kako je na Islandiji lovil ribe. 

Včasih, če sva oba pri volji, se dotakneva tudi tega, kako sva pristala na Dunajski 5, v redakciji Slovenskih novic. On velja za starosto naših novinarjev, jaz sem še mlada deklica, kot mi rad reče, ki se mora še veliko naučiti. Na prvi pogled bi si težko bila bolj različna. A iste ptice, pravijo, letijo skupaj, in to bo najbrž kar držalo. Rada ga poslušam in on mi rad pripoveduje. Pa še nekaj skupnega imava – oba svoje delo opravljava s srcem. »Veliko lažje boš prišla skozi življenje, če bo tvoja služba tudi tvoj hobi. Novinarstvo je poklic, ki to od tebe pravzaprav zahteva,« mi je nekoč položil na srce. 

Vedno mi tudi rad priskoči na pomoč. Tako sem mu ob neki priliki potarnala, da moram narediti intervju z glasbenikom Janezom Bončino, pa ne vem, kako naj se zadeve lotim. »A z Benčem? Oh, ta je faca, boš videla! Kolikokrat smo ga žurali skupaj!« se je zarežal na vsa usta. »Vprašaj ga, če še kdaj prime svinčnik v roke. On tako lepo riše. Pa sina ima, ki ima zelo zanimivo ime. Lun. Vprašaj ga, zakaj mu je dal tako ime. No, pa vsekakor mu povej, da ga prav lepo pozdravljam,« je dejal. 

Čez nekaj dni sva z Benčem res sedela na kavi za Ljubljanico. Že na začetku sem mu prenesla sodelavčeve pozdrave. In potem sva govorila o risanju in o sinu Lunu in pogovor je kar sam od sebe stekel. To je bil eden bolj prijetnih in zanimivih intervjujev, kar sem jih kdaj imela. 

Ja, tudi to je novinarstvo. Včasih najboljših nasvetov ne najdeš v učbeniku, ampak za šankom v Verbotu. Panda, kmalu spet pridem. Na eno veliko, svetlo. Katera znamka je najboljša, pa itak veva! 

♥♠♦♣

 

Po napornem tednu mu je hmeljev napitek umirjal glavo. »Ta noč bo moja!« se je veselo nasmehnil in sodelavcu naročil še eno pivo.

 

SRČEVA OSEM: TATU

Nikoli nisem razmišljala, da bi imela tatu. Še več: vedno sem govorila, da to ni zame. Ne ker bi imela kaj proti tetovaži ali ljudem, ki se odločijo zanjo. »Na drugih je videti lepo, na meni pa ... No, to pač nisem jaz,« sem, če je pogovor nanesel na to temo, glasno protestirala, zakaj ne. 

A zarečenega kruha se, kot kaže, res največ pojé. Ja, prav ste ugotovili – tetovirala se bom. Čez točno en mesec, 22. maja, imam rezerviran termin. (Mama, ker vem, da zdajle to bereš in si najbrž šokirana: umiri se, tatu na nartu bo simpatičen in majhen, tako da ga boš videla le takrat, ko bom bosa ali bom imela obute natikače.) Sicer pa je s tatujem tako kot z moškim: zanj se ne smeš odločiti samo zato, ker dobro izgleda. (Čeprav ne zanikam, da je tudi to pomembno.) Predvsem mora biti nekaj posebnega, za videzom mora skrivati nekaj globljega. Nekaj, kar te toliko pritegne, da ga preprosto hočeš v svojem življenju. Za vedno. 

Moj tatu bo zagotovo takšen. Lep, poseben in z globokim sporočilom. V resnici ne bo samo moj. Enak tatu na enakem mestu si bomo namreč dale narediti hkrati. Pet deklet, pet prijateljic. Tistih prijateljic, ki so mi dokazale, da so ob meni, ko jih najbolj potrebujem. Z mano so bile, ko sem počela največje neumnosti in ko so tekle najbolj bridke solze. Z mano so bile že tolikokrat, da z gotovostjo lahko rečem, da je to to. Da smo že zdavnaj prerasle obdobje srednješolskih bestičk, najboljših frendic, za katere se že ob prvem neurju izkaže, da to – niso. 

Pa da ne bo nesporazuma: svojih deklet ne idealiziram niti naših prijateljstev. Za to sem na žalost že prestara. Tudi kratki stiki se zgodijo med nami, seveda se. A si preveč pomenimo, da si tega ne bi oprostile. Ker oprostiti ne pomeni vedno, da si se zmotil. Pomeni le, da ti je več do prijateljstva kot do lastnega ega. In tega se zaveda vseh pet. 

Sem pa na svoje punce in na nas skupaj izjemno ponosna. Ker pravih prijateljstev ni veliko. Morda tudi zato, ker je vanje – tako kot v vsak odnos – treba nenehno vlagati. Svoj čas, svojo energijo. Sebe. A ko skupaj sedimo na sončni terasi in se režimo stvarem, ki so bržkone smešne samo nam, vem, da je vredno. 

Zato sem se odločila za tatu. Ker bom z veseljem in s ponosom na sebi nosila simbol tega ogromnega privilegija v mojem življenju, za katerega sem neizmerno hvaležna. Punce, hvala, ker ste moje. Rada vas imam! 

♥♠♦♣ 

»Na nas!« so trknile s kozarci. In ko jih je pogledala, vse razigrane in njene, je bila vesela, da se je kljub dežju spravila s kavča.

 

SRČEVA SEDEM: SEDMI ČUT

Po horoskopu sem devica. Nebesnim znamenjem nikoli nisem pripisovala prevelikega pomena, priznam pa, da med brskanjem po dnevnem časopisju ali spletu preberem kakšen članek tudi na to temo. Pred nekaj dnevi, denimo, o tem, koliko katero znamenje zaupa svojemu notranjemu glasu, tako imenovanemu šestemu čutu. 

Device baje bore malo. Da smo vendarle zemeljsko znamenje, je pisalo, ki ne verjamemo, dokler nečesa ne vidimo, dokler se ne zgodi. »Največji izziv jim je zaupati notranjemu glasu in ga ceniti,« je kritično zaključil avtor. Bo kar držalo, sem si mislila. Tako me je naučilo življenje. 

Včasih sem ravnala tako, kot mi je velela podzavest. Sklepala sem odločitve, ki so usodno vplivale na mojo življenjsko pot, pa se tega v tistem trenutku sploh nisem zavedala. Nekaj sem storila samo zato, ker sem tako čutila, na posledice se nisem ozirala. V tistih dneh sem bila veliko bolj kot nedolžni in prizemljeni devici podobna ognjeviti in strastni levinji, ki je bila pripravljena vse postaviti na kocko, da bi le ugotovila, kdo je, kam spada. 

Včasih se je izšlo, včasih se ni. V slednjih primerih sem uteho iskala pri moji Lidiji, prijateljici, ki v vsakem trenutku zna najti prave besede. »Napačnih odločitev ni, Maja,« mi je dejala. »Tako se je moralo zgoditi, da si zdaj to, kar si. In tako je tudi prav,« mi je prigovarjala in mi brisala solze. Verjela sem ji. In ji še vedno. Ne samo zato, ker me tako dobro pozna in ker mi je vedno stala ob strani. Ampak tudi in predvsem zato, ker mi je to pokazalo življenje. Videla sem. Zgodilo se je. 

Dandanes sem bolj previdna. Zavestno se pri čem omejujem, se čemu odpovem. Pred nekaj dnevi, recimo, me je blazno mikalo, da bi si kupila vikend paket v Pragi, čeprav si moj bančni račun od nakupa avtomobila in z njim povezanimi stroški še ni povsem opomogel. »Bom že kako, enkrat se živi,« mi je prigovarjal notranji glas. A ko bi bilo treba klikniti gumb Potrdi, glava preprosto ni dovolila. Še dobro. Te dni se mi je namreč sesul računalnik in ne preostane mi drugega, kot da nekje napraskam evre za nakup novega.

Vem pa, da bo spet prišel čas za spontane odločitve. Vem, da bo nedolžno devico spet premagala ognjevita levinja. To me nekako pomirja. Ker verjamem v svojo strastnost in prizemljenost hkrati. To sta moj šesti in sedmi čut. 

♥♠♦♣ 

Ko je zaloputnil vrata za njo, si je vidno oddahnil. A nekje globoko v sebi je vedel, da ima prav. Zato so ga njene solze bolele bolj kot klofuta.

SRČEVA ŠEST: IRMI V SLOVO

V resnici sploh še ni tako dolgo, ko smo praznovali tvojega abrahama. Ko si se pojavila v tisti oblekici, sem si mislila, bogdaj, da bom jaz pri 50 videti tako dobro. Kot oglje črni lasje so ti padali čez ramena, obraz ti je žarel in kot vedno si prostor napolnila z neko posebno energijo. Z energijo mlade ženske. Z energijo lepe ženske. 

To je bil neki drugi čas. Bil je čas, ko nam minljivost in smrt nista bili blizu, vsaj na videz ne. Bil je čas, ko smo se imeli lepo. Bil je čas za glasbo in ples, za tople objeme in nežne poglede. Bil je čas za preproste besede in brezvezne pogovore, prav tiste pogovore, ki jih zdaj tako pogrešam. Bil je čas, ko so nam bile težke stvari prihranjene. Za kdaj drugič. 

Ta drugič je prišel. Vedno pride. Ker življenje je spremenljivo kot vreme. Za vsakim dežjem res posije sonce, a potem pride nevihta in nato nastopi zatišje po njej. Čakam to zatišje, čakam, da mine. Čeprav sta se najini življenjski poti srečali le za hip, nato pa spet ubrali vsaka svojo smer, jočem za teboj. Tudi jaz. Ker me spomin nate vrne nazaj. V preteklost, ki je minila. Za vedno. V kraje, ki sicer še obstajajo, a z drugimi ljudmi niso več isti. In tudi nikoli ne bodo. 

Spominjam se, kako si na tisti žurki pela Angie od Rolling Stones. Spominjam se tvojega nasmeha. Spominjam se, kako si v vsaki stvari in vsakem človeku pustila kanček svoje elegance. Spominjam se, kako si vedno hodila z dvignjeno glavo. Spominjam se tvoje iskrivosti in karizme. 

Odšla si, kako simbolično, v velikem tednu, v dneh, ko smo razmišljali o smrti in vstajenju. V dneh, ko se narava prebuja, v dneh, ko je čas, da zaključimo in hkrati ponovno začnemo. 

Odšla si, pa si mi bolj blizu kot kadar koli. Ker ljudje včasih počnemo stvari, ki jih drugi ne razumejo, in celo stvari, ki jih ne razumemo niti sami. A le kadar nas vodi srce, in ne glava, živimo polno. In zato nikoli, ampak res nikoli ne smemo obžalovati tistega, kar nas je v nekem trenutku osrečilo. Samo zato je sploh vredno. Biti. Živeti. Spočij se. In naj angelčki zapojejo tvojo najljubšo. Ker zdaj si ena od njih. Zdaj si tudi ti – Angie. 

Počivaj v miru, draga Irma. Tvoj nasmeh in tvoje iskrice v očeh ostajajo. V naših srcih. Tudi v mojem. 

♥♠♦♣ 

Odvijalo se je v počasnem posnetku. »Žal mi je,« je odzvanjalo v njeni glavi, besede so obvisele nekje v zraku. Slišala je, a ni želela slišati. Čutila je, a ni želela čutiti. Ni ga več. Nikoli več ga ne bo.

 

SRČEVA PET: O SOLZAH IN O PESKU

Oskar, kot je ime fantu, ki bo v moji knjigi imel eno od nosilnih vlog, me je pred dnevi stal kar nekaj solz. Že navsezgodaj zjutraj. Cmera cmerasta sem se zabubila pod odejo in nisem hotela zlesti ven. Preprosto se mi ni dalo. V tistem trenutku je bilo veliko lažje obupavati kot pa se motivirati in narediti kaj koristnega.

»Ta moja knjiga je čisto brez zveze. Sploh ne vem, kaj to delam, še manj pa, zakaj. A bo to sploh kdo bral?« sem javkala in stokala in se smilila sama sebi. Za piko na i sem še zajokala, da je bil pogled na moje zabuhle oči res pomilovanja vreden. 

Takšne blokade nisem doživela prvič. Oh, še zdaleč ne! Ena hujših se mi je zgodila, ko me je zapustil prvi fant. Bilo je že pred leti, pa tistih turobnih jesenskih dni še nisem pozabila. A boleče izkušnje so me marsikaj naučile. Recimo to, da smo ljudje največkrat razočarani – zaradi nas samih. Zaradi previsokih pričakovanj, ki jim po navadi sledijo grenka razočaranja. 

Punce, se mi zdi, smo v tem sploh strokovnjakinje. Pred meseci sem se v eni od svojih kolumn spotaknila ob moške – da nikomur ni več do resne zveze, da naj se že odločijo, kaj bi radi, in da so sploh živa katastrofa. Pa sem jih hitro dobila po buči.

Takole je napisal bralec Jure: »Kaj samo jamrate, da ste samske? Naredite že kaj. Čakati, da čokolada pade sama s kamiona ... Japajade! Po navadi ste na zabavah stresene po skupinicah, kot da prav praznujete samskost! Če pa že pridemo do vas, delujete totalno nezainteresirane za pogovor. Vedno mora fant spraševati. Res, kje je fora? Se igrate nedostopne? Prav, potem pa bodite nedostopne – in samske!« nam je nalival čistega vina. 

Pa ni nehal: »In potem si mečete pesek v oči. Slišite in vidite samo tisto, kar hočete. Letate za frajerčki, dobrih fantov pa niti ne opazite. Zdaj pa se še čudite, zakaj ste samske? Veste, zakon privlačnosti res deluje: ali sploh verjamete v to, da lahko dobite (dobrega) fanta? Ali samo sedite doma in v službi cele dneve, pa bognedaj, da bi šle kaj ven in med ljudi? Dajte malo od sebe, pokažite interes, pa se bodo stvari začele odvijati same od sebe!«

Boleče? Ja. Ampak mu dam prav. Ker za srečo (ali navdih) se je včasih treba preklemansko potruditi!

♥♠♦♣ 

Morda bi ji, če bi se mu dalo, popihal na dušo, a vedel je, da bo dovolj en sam samcat SMS. Čez nekaj ur ji ga bo poslal. In bo pozabila. Nič lažjega.