Nikoli nisem razmišljala, da bi imela tatu. Še več: vedno sem govorila,
da to ni zame. Ne ker bi imela kaj proti tetovaži ali ljudem, ki se
odločijo zanjo. »Na drugih je videti lepo, na meni pa ... No, to pač
nisem jaz,« sem, če je pogovor nanesel na to temo, glasno protestirala,
zakaj ne.
A zarečenega kruha se, kot kaže, res največ pojé. Ja, prav ste ugotovili – tetovirala se bom. Čez točno en mesec, 22. maja, imam rezerviran termin. (Mama, ker vem, da zdajle to bereš in si najbrž šokirana: umiri se, tatu na nartu bo simpatičen in majhen, tako da ga boš videla le takrat, ko bom bosa ali bom imela obute natikače.) Sicer pa je s tatujem tako kot z moškim: zanj se ne smeš odločiti samo zato, ker dobro izgleda. (Čeprav ne zanikam, da je tudi to pomembno.) Predvsem mora biti nekaj posebnega, za videzom mora skrivati nekaj globljega. Nekaj, kar te toliko pritegne, da ga preprosto hočeš v svojem življenju. Za vedno.
Moj tatu bo zagotovo takšen. Lep, poseben in z globokim sporočilom. V resnici ne bo samo moj. Enak tatu na enakem mestu si bomo namreč dale narediti hkrati. Pet deklet, pet prijateljic. Tistih prijateljic, ki so mi dokazale, da so ob meni, ko jih najbolj potrebujem. Z mano so bile, ko sem počela največje neumnosti in ko so tekle najbolj bridke solze. Z mano so bile že tolikokrat, da z gotovostjo lahko rečem, da je to to. Da smo že zdavnaj prerasle obdobje srednješolskih bestičk, najboljših frendic, za katere se že ob prvem neurju izkaže, da to – niso.
Pa da ne bo nesporazuma: svojih deklet ne idealiziram niti naših prijateljstev. Za to sem na žalost že prestara. Tudi kratki stiki se zgodijo med nami, seveda se. A si preveč pomenimo, da si tega ne bi oprostile. Ker oprostiti ne pomeni vedno, da si se zmotil. Pomeni le, da ti je več do prijateljstva kot do lastnega ega. In tega se zaveda vseh pet.
Sem pa na svoje punce in na nas skupaj izjemno ponosna. Ker pravih prijateljstev ni veliko. Morda tudi zato, ker je vanje – tako kot v vsak odnos – treba nenehno vlagati. Svoj čas, svojo energijo. Sebe. A ko skupaj sedimo na sončni terasi in se režimo stvarem, ki so bržkone smešne samo nam, vem, da je vredno.
Zato sem se odločila za tatu. Ker bom z veseljem in s ponosom na sebi nosila simbol tega ogromnega privilegija v mojem življenju, za katerega sem neizmerno hvaležna. Punce, hvala, ker ste moje. Rada vas imam!
A zarečenega kruha se, kot kaže, res največ pojé. Ja, prav ste ugotovili – tetovirala se bom. Čez točno en mesec, 22. maja, imam rezerviran termin. (Mama, ker vem, da zdajle to bereš in si najbrž šokirana: umiri se, tatu na nartu bo simpatičen in majhen, tako da ga boš videla le takrat, ko bom bosa ali bom imela obute natikače.) Sicer pa je s tatujem tako kot z moškim: zanj se ne smeš odločiti samo zato, ker dobro izgleda. (Čeprav ne zanikam, da je tudi to pomembno.) Predvsem mora biti nekaj posebnega, za videzom mora skrivati nekaj globljega. Nekaj, kar te toliko pritegne, da ga preprosto hočeš v svojem življenju. Za vedno.
Moj tatu bo zagotovo takšen. Lep, poseben in z globokim sporočilom. V resnici ne bo samo moj. Enak tatu na enakem mestu si bomo namreč dale narediti hkrati. Pet deklet, pet prijateljic. Tistih prijateljic, ki so mi dokazale, da so ob meni, ko jih najbolj potrebujem. Z mano so bile, ko sem počela največje neumnosti in ko so tekle najbolj bridke solze. Z mano so bile že tolikokrat, da z gotovostjo lahko rečem, da je to to. Da smo že zdavnaj prerasle obdobje srednješolskih bestičk, najboljših frendic, za katere se že ob prvem neurju izkaže, da to – niso.
Pa da ne bo nesporazuma: svojih deklet ne idealiziram niti naših prijateljstev. Za to sem na žalost že prestara. Tudi kratki stiki se zgodijo med nami, seveda se. A si preveč pomenimo, da si tega ne bi oprostile. Ker oprostiti ne pomeni vedno, da si se zmotil. Pomeni le, da ti je več do prijateljstva kot do lastnega ega. In tega se zaveda vseh pet.
Sem pa na svoje punce in na nas skupaj izjemno ponosna. Ker pravih prijateljstev ni veliko. Morda tudi zato, ker je vanje – tako kot v vsak odnos – treba nenehno vlagati. Svoj čas, svojo energijo. Sebe. A ko skupaj sedimo na sončni terasi in se režimo stvarem, ki so bržkone smešne samo nam, vem, da je vredno.
Zato sem se odločila za tatu. Ker bom z veseljem in s ponosom na sebi nosila simbol tega ogromnega privilegija v mojem življenju, za katerega sem neizmerno hvaležna. Punce, hvala, ker ste moje. Rada vas imam!
♥♠♦♣
»Na nas!« so trknile s kozarci. In ko jih je pogledala, vse razigrane
in njene, je bila vesela, da se je kljub dežju spravila s kavča.
Ni komentarjev:
Objavite komentar