V resnici sploh še ni tako dolgo, ko smo praznovali tvojega abrahama. Ko
si se pojavila v tisti oblekici, sem si mislila, bogdaj, da bom jaz pri
50 videti tako dobro. Kot oglje črni lasje so ti padali čez ramena,
obraz ti je žarel in kot vedno si prostor napolnila z neko posebno
energijo. Z energijo mlade ženske. Z energijo lepe ženske.
To je bil neki drugi čas. Bil je čas, ko nam minljivost in smrt nista bili blizu, vsaj na videz ne. Bil je čas, ko smo se imeli lepo. Bil je čas za glasbo in ples, za tople objeme in nežne poglede. Bil je čas za preproste besede in brezvezne pogovore, prav tiste pogovore, ki jih zdaj tako pogrešam. Bil je čas, ko so nam bile težke stvari prihranjene. Za kdaj drugič.
Ta drugič je prišel. Vedno pride. Ker življenje je spremenljivo kot vreme. Za vsakim dežjem res posije sonce, a potem pride nevihta in nato nastopi zatišje po njej. Čakam to zatišje, čakam, da mine. Čeprav sta se najini življenjski poti srečali le za hip, nato pa spet ubrali vsaka svojo smer, jočem za teboj. Tudi jaz. Ker me spomin nate vrne nazaj. V preteklost, ki je minila. Za vedno. V kraje, ki sicer še obstajajo, a z drugimi ljudmi niso več isti. In tudi nikoli ne bodo.
Spominjam se, kako si na tisti žurki pela Angie od Rolling Stones. Spominjam se tvojega nasmeha. Spominjam se, kako si v vsaki stvari in vsakem človeku pustila kanček svoje elegance. Spominjam se, kako si vedno hodila z dvignjeno glavo. Spominjam se tvoje iskrivosti in karizme.
Odšla si, kako simbolično, v velikem tednu, v dneh, ko smo razmišljali o smrti in vstajenju. V dneh, ko se narava prebuja, v dneh, ko je čas, da zaključimo in hkrati ponovno začnemo.
Odšla si, pa si mi bolj blizu kot kadar koli. Ker ljudje včasih počnemo stvari, ki jih drugi ne razumejo, in celo stvari, ki jih ne razumemo niti sami. A le kadar nas vodi srce, in ne glava, živimo polno. In zato nikoli, ampak res nikoli ne smemo obžalovati tistega, kar nas je v nekem trenutku osrečilo. Samo zato je sploh vredno. Biti. Živeti. Spočij se. In naj angelčki zapojejo tvojo najljubšo. Ker zdaj si ena od njih. Zdaj si tudi ti – Angie.
Počivaj v miru, draga Irma. Tvoj nasmeh in tvoje iskrice v očeh ostajajo. V naših srcih. Tudi v mojem.
To je bil neki drugi čas. Bil je čas, ko nam minljivost in smrt nista bili blizu, vsaj na videz ne. Bil je čas, ko smo se imeli lepo. Bil je čas za glasbo in ples, za tople objeme in nežne poglede. Bil je čas za preproste besede in brezvezne pogovore, prav tiste pogovore, ki jih zdaj tako pogrešam. Bil je čas, ko so nam bile težke stvari prihranjene. Za kdaj drugič.
Ta drugič je prišel. Vedno pride. Ker življenje je spremenljivo kot vreme. Za vsakim dežjem res posije sonce, a potem pride nevihta in nato nastopi zatišje po njej. Čakam to zatišje, čakam, da mine. Čeprav sta se najini življenjski poti srečali le za hip, nato pa spet ubrali vsaka svojo smer, jočem za teboj. Tudi jaz. Ker me spomin nate vrne nazaj. V preteklost, ki je minila. Za vedno. V kraje, ki sicer še obstajajo, a z drugimi ljudmi niso več isti. In tudi nikoli ne bodo.
Spominjam se, kako si na tisti žurki pela Angie od Rolling Stones. Spominjam se tvojega nasmeha. Spominjam se, kako si v vsaki stvari in vsakem človeku pustila kanček svoje elegance. Spominjam se, kako si vedno hodila z dvignjeno glavo. Spominjam se tvoje iskrivosti in karizme.
Odšla si, kako simbolično, v velikem tednu, v dneh, ko smo razmišljali o smrti in vstajenju. V dneh, ko se narava prebuja, v dneh, ko je čas, da zaključimo in hkrati ponovno začnemo.
Odšla si, pa si mi bolj blizu kot kadar koli. Ker ljudje včasih počnemo stvari, ki jih drugi ne razumejo, in celo stvari, ki jih ne razumemo niti sami. A le kadar nas vodi srce, in ne glava, živimo polno. In zato nikoli, ampak res nikoli ne smemo obžalovati tistega, kar nas je v nekem trenutku osrečilo. Samo zato je sploh vredno. Biti. Živeti. Spočij se. In naj angelčki zapojejo tvojo najljubšo. Ker zdaj si ena od njih. Zdaj si tudi ti – Angie.
Počivaj v miru, draga Irma. Tvoj nasmeh in tvoje iskrice v očeh ostajajo. V naših srcih. Tudi v mojem.
♥♠♦♣
Odvijalo se je v počasnem posnetku. »Žal mi je,« je odzvanjalo v
njeni glavi, besede so obvisele nekje v zraku. Slišala je, a ni želela
slišati. Čutila je, a ni želela čutiti. Ni ga več. Nikoli več ga ne bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar