Po horoskopu sem devica. Nebesnim znamenjem nikoli nisem pripisovala
prevelikega pomena, priznam pa, da med brskanjem po dnevnem časopisju
ali spletu preberem kakšen članek tudi na to temo. Pred nekaj dnevi,
denimo, o tem, koliko katero znamenje zaupa svojemu notranjemu glasu,
tako imenovanemu šestemu čutu.
Device baje bore malo. Da smo vendarle zemeljsko znamenje, je pisalo, ki ne verjamemo, dokler nečesa ne vidimo, dokler se ne zgodi. »Največji izziv jim je zaupati notranjemu glasu in ga ceniti,« je kritično zaključil avtor. Bo kar držalo, sem si mislila. Tako me je naučilo življenje.
Včasih sem ravnala tako, kot mi je velela podzavest. Sklepala sem odločitve, ki so usodno vplivale na mojo življenjsko pot, pa se tega v tistem trenutku sploh nisem zavedala. Nekaj sem storila samo zato, ker sem tako čutila, na posledice se nisem ozirala. V tistih dneh sem bila veliko bolj kot nedolžni in prizemljeni devici podobna ognjeviti in strastni levinji, ki je bila pripravljena vse postaviti na kocko, da bi le ugotovila, kdo je, kam spada.
Včasih se je izšlo, včasih se ni. V slednjih primerih sem uteho iskala pri moji Lidiji, prijateljici, ki v vsakem trenutku zna najti prave besede. »Napačnih odločitev ni, Maja,« mi je dejala. »Tako se je moralo zgoditi, da si zdaj to, kar si. In tako je tudi prav,« mi je prigovarjala in mi brisala solze. Verjela sem ji. In ji še vedno. Ne samo zato, ker me tako dobro pozna in ker mi je vedno stala ob strani. Ampak tudi in predvsem zato, ker mi je to pokazalo življenje. Videla sem. Zgodilo se je.
Dandanes sem bolj previdna. Zavestno se pri čem omejujem, se čemu odpovem. Pred nekaj dnevi, recimo, me je blazno mikalo, da bi si kupila vikend paket v Pragi, čeprav si moj bančni račun od nakupa avtomobila in z njim povezanimi stroški še ni povsem opomogel. »Bom že kako, enkrat se živi,« mi je prigovarjal notranji glas. A ko bi bilo treba klikniti gumb Potrdi, glava preprosto ni dovolila. Še dobro. Te dni se mi je namreč sesul računalnik in ne preostane mi drugega, kot da nekje napraskam evre za nakup novega.
Vem pa, da bo spet prišel čas za spontane odločitve. Vem, da bo nedolžno devico spet premagala ognjevita levinja. To me nekako pomirja. Ker verjamem v svojo strastnost in prizemljenost hkrati. To sta moj šesti in sedmi čut.
Device baje bore malo. Da smo vendarle zemeljsko znamenje, je pisalo, ki ne verjamemo, dokler nečesa ne vidimo, dokler se ne zgodi. »Največji izziv jim je zaupati notranjemu glasu in ga ceniti,« je kritično zaključil avtor. Bo kar držalo, sem si mislila. Tako me je naučilo življenje.
Včasih sem ravnala tako, kot mi je velela podzavest. Sklepala sem odločitve, ki so usodno vplivale na mojo življenjsko pot, pa se tega v tistem trenutku sploh nisem zavedala. Nekaj sem storila samo zato, ker sem tako čutila, na posledice se nisem ozirala. V tistih dneh sem bila veliko bolj kot nedolžni in prizemljeni devici podobna ognjeviti in strastni levinji, ki je bila pripravljena vse postaviti na kocko, da bi le ugotovila, kdo je, kam spada.
Včasih se je izšlo, včasih se ni. V slednjih primerih sem uteho iskala pri moji Lidiji, prijateljici, ki v vsakem trenutku zna najti prave besede. »Napačnih odločitev ni, Maja,« mi je dejala. »Tako se je moralo zgoditi, da si zdaj to, kar si. In tako je tudi prav,« mi je prigovarjala in mi brisala solze. Verjela sem ji. In ji še vedno. Ne samo zato, ker me tako dobro pozna in ker mi je vedno stala ob strani. Ampak tudi in predvsem zato, ker mi je to pokazalo življenje. Videla sem. Zgodilo se je.
Dandanes sem bolj previdna. Zavestno se pri čem omejujem, se čemu odpovem. Pred nekaj dnevi, recimo, me je blazno mikalo, da bi si kupila vikend paket v Pragi, čeprav si moj bančni račun od nakupa avtomobila in z njim povezanimi stroški še ni povsem opomogel. »Bom že kako, enkrat se živi,« mi je prigovarjal notranji glas. A ko bi bilo treba klikniti gumb Potrdi, glava preprosto ni dovolila. Še dobro. Te dni se mi je namreč sesul računalnik in ne preostane mi drugega, kot da nekje napraskam evre za nakup novega.
Vem pa, da bo spet prišel čas za spontane odločitve. Vem, da bo nedolžno devico spet premagala ognjevita levinja. To me nekako pomirja. Ker verjamem v svojo strastnost in prizemljenost hkrati. To sta moj šesti in sedmi čut.
♥♠♦♣
Ko je zaloputnil vrata za njo, si je vidno oddahnil. A nekje globoko v
sebi je vedel, da ima prav. Zato so ga njene solze bolele bolj kot
klofuta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar