»Enkrat bom napisala kolumno o tebi,« sem mu rekla že pred nekaj meseci.
Sedela sva za šankom v Verbotu, lokalčku nasproti Delove stavbe, kamor
radi zahajamo novičarji. Tudi on je eden od njih, pravzaprav v našem
uredništvu velja za pravo legendo.
Ne vem, ali je za to kriva njegova dolga, bela brada ali pa je njegov basovski glas tisti, zaradi katerega imam vedno, ko ga poslušam, občutek, da je pred mano oživel junak iz kakšne literarne umetnine. Zgodbe, ki jih je doživel (in teh ni malo), pripoveduje na takšen način, da sem mu že večkrat rekla, naj jih strne v avtobiografski roman. Po navadi le na brzino odkima in zraven nekaj zamrmra, nato pa nadaljuje tam, kjer je ostal. Recimo, kako je nekoč, že davno, plul po japonskih morjih ali kako je na Islandiji lovil ribe.
Včasih, če sva oba pri volji, se dotakneva tudi tega, kako sva pristala na Dunajski 5, v redakciji Slovenskih novic. On velja za starosto naših novinarjev, jaz sem še mlada deklica, kot mi rad reče, ki se mora še veliko naučiti. Na prvi pogled bi si težko bila bolj različna. A iste ptice, pravijo, letijo skupaj, in to bo najbrž kar držalo. Rada ga poslušam in on mi rad pripoveduje. Pa še nekaj skupnega imava – oba svoje delo opravljava s srcem. »Veliko lažje boš prišla skozi življenje, če bo tvoja služba tudi tvoj hobi. Novinarstvo je poklic, ki to od tebe pravzaprav zahteva,« mi je nekoč položil na srce.
Vedno mi tudi rad priskoči na pomoč. Tako sem mu ob neki priliki potarnala, da moram narediti intervju z glasbenikom Janezom Bončino, pa ne vem, kako naj se zadeve lotim. »A z Benčem? Oh, ta je faca, boš videla! Kolikokrat smo ga žurali skupaj!« se je zarežal na vsa usta. »Vprašaj ga, če še kdaj prime svinčnik v roke. On tako lepo riše. Pa sina ima, ki ima zelo zanimivo ime. Lun. Vprašaj ga, zakaj mu je dal tako ime. No, pa vsekakor mu povej, da ga prav lepo pozdravljam,« je dejal.
Čez nekaj dni sva z Benčem res sedela na kavi za Ljubljanico. Že na začetku sem mu prenesla sodelavčeve pozdrave. In potem sva govorila o risanju in o sinu Lunu in pogovor je kar sam od sebe stekel. To je bil eden bolj prijetnih in zanimivih intervjujev, kar sem jih kdaj imela.
Ja, tudi to je novinarstvo. Včasih najboljših nasvetov ne najdeš v učbeniku, ampak za šankom v Verbotu. Panda, kmalu spet pridem. Na eno veliko, svetlo. Katera znamka je najboljša, pa itak veva!
Ne vem, ali je za to kriva njegova dolga, bela brada ali pa je njegov basovski glas tisti, zaradi katerega imam vedno, ko ga poslušam, občutek, da je pred mano oživel junak iz kakšne literarne umetnine. Zgodbe, ki jih je doživel (in teh ni malo), pripoveduje na takšen način, da sem mu že večkrat rekla, naj jih strne v avtobiografski roman. Po navadi le na brzino odkima in zraven nekaj zamrmra, nato pa nadaljuje tam, kjer je ostal. Recimo, kako je nekoč, že davno, plul po japonskih morjih ali kako je na Islandiji lovil ribe.
Včasih, če sva oba pri volji, se dotakneva tudi tega, kako sva pristala na Dunajski 5, v redakciji Slovenskih novic. On velja za starosto naših novinarjev, jaz sem še mlada deklica, kot mi rad reče, ki se mora še veliko naučiti. Na prvi pogled bi si težko bila bolj različna. A iste ptice, pravijo, letijo skupaj, in to bo najbrž kar držalo. Rada ga poslušam in on mi rad pripoveduje. Pa še nekaj skupnega imava – oba svoje delo opravljava s srcem. »Veliko lažje boš prišla skozi življenje, če bo tvoja služba tudi tvoj hobi. Novinarstvo je poklic, ki to od tebe pravzaprav zahteva,« mi je nekoč položil na srce.
Vedno mi tudi rad priskoči na pomoč. Tako sem mu ob neki priliki potarnala, da moram narediti intervju z glasbenikom Janezom Bončino, pa ne vem, kako naj se zadeve lotim. »A z Benčem? Oh, ta je faca, boš videla! Kolikokrat smo ga žurali skupaj!« se je zarežal na vsa usta. »Vprašaj ga, če še kdaj prime svinčnik v roke. On tako lepo riše. Pa sina ima, ki ima zelo zanimivo ime. Lun. Vprašaj ga, zakaj mu je dal tako ime. No, pa vsekakor mu povej, da ga prav lepo pozdravljam,« je dejal.
Čez nekaj dni sva z Benčem res sedela na kavi za Ljubljanico. Že na začetku sem mu prenesla sodelavčeve pozdrave. In potem sva govorila o risanju in o sinu Lunu in pogovor je kar sam od sebe stekel. To je bil eden bolj prijetnih in zanimivih intervjujev, kar sem jih kdaj imela.
Ja, tudi to je novinarstvo. Včasih najboljših nasvetov ne najdeš v učbeniku, ampak za šankom v Verbotu. Panda, kmalu spet pridem. Na eno veliko, svetlo. Katera znamka je najboljša, pa itak veva!
♥♠♦♣
Po napornem tednu mu je hmeljev napitek umirjal glavo. »Ta noč bo
moja!« se je veselo nasmehnil in sodelavcu naročil še eno pivo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar