Prejšnjo nedeljo, ko smo se vozile domov po babjem vikendu na morju, je
prijateljica Petra na koncu vsakega drugega stavka, ki ga je povedala,
pristavila: »Pa sitna sem.« To je povedala s takšnim tonom glasu, da smo
se ji seveda morale narežati, a v resnici je samo izustila, kako smo se
tisti hip počutile vse. Prekletstvo (pre)kratkih oddihov na morju je v
tem, da ko ravno začneš uživati in se privadiš vsega lepega, kar ti
življenje lahko ponudi, moraš spakirati kufre in se vrniti v sivo
realnost.
Nič drugače ni bilo to nedeljo zvečer. Konec tedna smo spet preživele na obali, le da so nas tokrat spremljale tudi naše slabše polovice. Ko me je Petra prosila, ali lahko prestavim pesem na radiu, ker jo živcira, sem ji odgovorila: »Lahko. Pa sitna sem.« Kislo sva se nasmehnili druga drugi.
Sitnobe se nisem otresla še ves ponedeljek. Že zjutraj sem se blazno težko spravila iz postelje. Bila sem utrujena in tečna, kot da bi ves vikend garala v kamnolomu, ne pa se sončila na plaži. V službi mi nič ni šlo od rok, za piko na i je crknil še kavomat. »Kako naj človek dela v takšnem vremenu, za povrhu pa še brez kave?!« sem glasno bentila. Hvalabogu je bila redakcija napol prazna – čas dopustov je seveda že v polnem teku –, a to me je le še bolj spravljalo ob živce. Doma jih je, nič kriv, nič dolžan, spet pokasiral moj fant. Ker v delanju drame, če to hočem, sem pa mojstrica. Prepir znam narediti iz takšne malenkosti, da se potem sama sebi čudim, kako.
Ko sem v torek zjutraj odprla oči, sem se iz navade privila k njemu. »Nisi več huda name?« me je začudeno pogledal. »Saj res! Jezna sem,« sem se mu brž izvila iz objema. Potem sem začela tuhtati, zakaj že se držim nanj. In se nisem mogla spomniti! Na vse pretege sem poskušala priklicati v spomin, kaj me je prejšnji večer tako spravilo iz tira. A mi nikakor ni uspelo. Zato sem šla raje skuhat kavo in sem mu jo prinesla v posteljo. »Oprosti, ker sem včasih tako grozna,« sem mu rekla in ga poljubila na lice. Takoj se je omehčal.
Vem, da ga lahko razorožim samo z enim nežnim pogledom. Vem, ker tudi on mene lahko. Vem, ker je to ljubezen. Samo upam lahko, da bo tako tudi ostalo. Vsem mojim muham navkljub.
Sklenila sem, da bom zavestno poskušala vzljubiti tudi ponedeljke, ki jemljejo slovo po bombastičnih vikendih na morju. Konec koncev niso oni krivi, da so tako sitni.
Nič drugače ni bilo to nedeljo zvečer. Konec tedna smo spet preživele na obali, le da so nas tokrat spremljale tudi naše slabše polovice. Ko me je Petra prosila, ali lahko prestavim pesem na radiu, ker jo živcira, sem ji odgovorila: »Lahko. Pa sitna sem.« Kislo sva se nasmehnili druga drugi.
Sitnobe se nisem otresla še ves ponedeljek. Že zjutraj sem se blazno težko spravila iz postelje. Bila sem utrujena in tečna, kot da bi ves vikend garala v kamnolomu, ne pa se sončila na plaži. V službi mi nič ni šlo od rok, za piko na i je crknil še kavomat. »Kako naj človek dela v takšnem vremenu, za povrhu pa še brez kave?!« sem glasno bentila. Hvalabogu je bila redakcija napol prazna – čas dopustov je seveda že v polnem teku –, a to me je le še bolj spravljalo ob živce. Doma jih je, nič kriv, nič dolžan, spet pokasiral moj fant. Ker v delanju drame, če to hočem, sem pa mojstrica. Prepir znam narediti iz takšne malenkosti, da se potem sama sebi čudim, kako.
Ko sem v torek zjutraj odprla oči, sem se iz navade privila k njemu. »Nisi več huda name?« me je začudeno pogledal. »Saj res! Jezna sem,« sem se mu brž izvila iz objema. Potem sem začela tuhtati, zakaj že se držim nanj. In se nisem mogla spomniti! Na vse pretege sem poskušala priklicati v spomin, kaj me je prejšnji večer tako spravilo iz tira. A mi nikakor ni uspelo. Zato sem šla raje skuhat kavo in sem mu jo prinesla v posteljo. »Oprosti, ker sem včasih tako grozna,« sem mu rekla in ga poljubila na lice. Takoj se je omehčal.
Vem, da ga lahko razorožim samo z enim nežnim pogledom. Vem, ker tudi on mene lahko. Vem, ker je to ljubezen. Samo upam lahko, da bo tako tudi ostalo. Vsem mojim muham navkljub.
Sklenila sem, da bom zavestno poskušala vzljubiti tudi ponedeljke, ki jemljejo slovo po bombastičnih vikendih na morju. Konec koncev niso oni krivi, da so tako sitni.
♥♠♦♣
Sloves nikoli ni maral. Zdela so se mu prenaporna za njegov ležerni značaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar