Prejšnji teden, ko sem pisala o tem, da mi je crknil avtomobilski
akumulator, nisem vedela, da je to le prvi v nizu dogodkov, ki so se mi
zgodili v zadnjih dneh in bi jih lahko naslovila Ko ima hudič mlade, jih
ima res veliko.
Sobotni piknik s prijatelji je terjal svoj dolg. Na kraju zločina sem pozabila torbico, kar bi bila še dokaj nedolžna stvar, če ne bi v nedeljo, ko sem jo prišla iskat, ugotovila, da v njej ni mojega telefona. Histerično sem začela brskati po zamegljenem spominu. »Baterija je bila tako prazna, da ga sploh nisem nič uporabljala. Nikogar nisem klicala, nič nisem fotografirala, še na facebooku nisem visela,« sem prepričevala svojega dragega, ko me je spraševal, kdaj sem imela mobitel nazadnje v rokah. »Potem ga mogoče sploh nisi nesla iz avta,« je logično sklepal. Stekla sva na parkirišče, preobrnila vse sedeže in preproge, še v predale sva pogledala. Ko sem vsa obupana odprla celo senčnik, kjer hranim prometno dovoljenje, mi je postalo jasno, da telefona v avtu ne bom našla.
V akcijo se je vrgel tudi Matevž, pri katerem smo imeli piknik. »Si ga našla?« me je prijazno ogovoril, ko sva se naslednjič srečala. »Ne.« »Pri meni ga ni. Res ne. Celo kanto za smeti sem prebrskal. Vsako vrečko sem pretipal.« Ko sem si ga predstavljala, kako se pred domačo hišo plazi po smetnjaku, sem se morala nasmehniti. Matevž, ko prideš z morja, dobiš za pivo, obljubim!
Nekaj dni sem še upala, da se bo telefon čudežno kje pojavil. Čeprav se sliši skoraj nemogoče, sem zdržala brez njega, z najbližjimi sem komunicirala prek vseh možnih (spletnih) orodij. Facebook, gmail in viber so tako postali moji najboljši prijatelji. Če je bilo nujno, sem si telefon sposodila. In še pri tem (skoraj) povzročila katastrofo. Ko sem sodelavki Ajdi vračala njenega blackberryja, mi je ta – zletel iz rok. »Joj, oprosti, oprosti,« sem zacvilila, ob pogledu na počeno steklo pa mi je šlo že na jok. »Ah, ne sekiraj se, to imam že od prej,« mi je prijazno rekla, nato pa prasnila v smeh: »Čeprav ti, draga moja, glede na dogodke v zadnjih dneh svoje tehnologije raje ne bom več zaupala.«
Tista o hudiču in njegovih ta mladih kar drži. Stvari se mi kvarijo, izgubljajo in podirajo kot domine. In zdaj jih bom morala postaviti nazaj. Drugo za drugo, drugače ne gre.
C'est la vie.
Sobotni piknik s prijatelji je terjal svoj dolg. Na kraju zločina sem pozabila torbico, kar bi bila še dokaj nedolžna stvar, če ne bi v nedeljo, ko sem jo prišla iskat, ugotovila, da v njej ni mojega telefona. Histerično sem začela brskati po zamegljenem spominu. »Baterija je bila tako prazna, da ga sploh nisem nič uporabljala. Nikogar nisem klicala, nič nisem fotografirala, še na facebooku nisem visela,« sem prepričevala svojega dragega, ko me je spraševal, kdaj sem imela mobitel nazadnje v rokah. »Potem ga mogoče sploh nisi nesla iz avta,« je logično sklepal. Stekla sva na parkirišče, preobrnila vse sedeže in preproge, še v predale sva pogledala. Ko sem vsa obupana odprla celo senčnik, kjer hranim prometno dovoljenje, mi je postalo jasno, da telefona v avtu ne bom našla.
V akcijo se je vrgel tudi Matevž, pri katerem smo imeli piknik. »Si ga našla?« me je prijazno ogovoril, ko sva se naslednjič srečala. »Ne.« »Pri meni ga ni. Res ne. Celo kanto za smeti sem prebrskal. Vsako vrečko sem pretipal.« Ko sem si ga predstavljala, kako se pred domačo hišo plazi po smetnjaku, sem se morala nasmehniti. Matevž, ko prideš z morja, dobiš za pivo, obljubim!
Nekaj dni sem še upala, da se bo telefon čudežno kje pojavil. Čeprav se sliši skoraj nemogoče, sem zdržala brez njega, z najbližjimi sem komunicirala prek vseh možnih (spletnih) orodij. Facebook, gmail in viber so tako postali moji najboljši prijatelji. Če je bilo nujno, sem si telefon sposodila. In še pri tem (skoraj) povzročila katastrofo. Ko sem sodelavki Ajdi vračala njenega blackberryja, mi je ta – zletel iz rok. »Joj, oprosti, oprosti,« sem zacvilila, ob pogledu na počeno steklo pa mi je šlo že na jok. »Ah, ne sekiraj se, to imam že od prej,« mi je prijazno rekla, nato pa prasnila v smeh: »Čeprav ti, draga moja, glede na dogodke v zadnjih dneh svoje tehnologije raje ne bom več zaupala.«
Tista o hudiču in njegovih ta mladih kar drži. Stvari se mi kvarijo, izgubljajo in podirajo kot domine. In zdaj jih bom morala postaviti nazaj. Drugo za drugo, drugače ne gre.
C'est la vie.
♥♠♦♣
Šele tedaj je opazil, kako mu celo telo drhti. »Sem le sanjal?« je vprašal. A bled mrliški obraz je še vedno strmel vanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar