Prvič sem se zares zaljubila, ko sem bila stara 19 let. Takrat še nisem
vedela, da je bila to prva, ne pa tudi zadnja ljubezen, ki sem jo
doživela v svojem življenju. A da sem se s tem sprijaznila, je trajalo
več let. Konec tiste zveze me ni bolel le zato, ker je bil on prvi, ki
je v meni vzbudil takšna čustva, ampak še bolj ali predvsem zato, ker
sem tisto leto, ko sem bila z njim, naredila usodno napako – živela sem
samo zanj.
Izkušnja me je veliko stala. Tistega deževnega oktobra namreč nisem ostala samo brez njega, ampak tudi brez vseh njegovih prijateljev, brez družabnega življenja. Ko sva bila skupaj, se mi ni več dalo sami hoditi na kavice, petke in svetke sem raje preživela z njim in njegovimi. Nisem znala uživati, če njega ni bilo zraven. To je bila moja, in ne njegova napaka.
Zdaj mislim, da me je to pri vsem skupaj še najbolj bolelo. Da sem ostala popolnoma sama. Jaz pa sem človek, ki potrebuje ljudi okoli sebe, moj živahni značaj je navajen pestrega in doživljajskega vsakdana, a ta – zdaj vem! – ni kar sam po sebi umeven. Za prave prijatelje, s katerimi deliš najbolj nore spomine in ki ti ponudijo ramo, ko jo najbolj potrebuješ, je treba garati. Kot v vsak odnos je tudi v prijateljstvo treba vlagati. Pa ne denarja in dragih daril, prava valuta so čas, energija, potrpežljivost, ljubezen.
Tisto jesen sem si prisegla, da takšne napake ne naredim nikoli več. In je tudi nisem. Če sem bila v zvezi ali ne, vedno sem si vzela čas za svoje prijateljice. Celo prevečkrat, se je kdaj pa kdaj pritožil kakšen fant. Tudi doma so mi vsake toliko položili na srce, da ne morem kar sama hoditi naokoli, da to pa res nikamor ne paše. A se nisem dala. »Čeprav imam fanta, moram imeti čas samo zase in za svojo družbo,« sem odgovorila vsakič, ko so mi med vrsticami želeli očitati, da sem premalo predana.
Morda sem bila res. Morda sem svoje družabno življenje včasih res celo precenila. Morda bi kdaj kakšno vabilo lahko zavrnila. Morda.
Sčasoma sem se naučila loviti ravnotežje. Med predanostjo partnerju, ki je za uspešno zvezo seveda potrebna, in trenutki, ki jih še vedno posvetim samo sebi in svojim prijateljicam. Naučila sem se, da moram – pa čeprav to včasih izpade sebično – delati selekcijo. Da svojega časa, ki je dragocen, ne posvečam (več) kar vsakomur, ki bi se vsake toliko pojavil v mojem življenju, ampak samo tistim, ki si to zaslužijo.
Ni jih veliko, a v to, da jih imam, sem vložila več let. Zato pa jih še toliko bolj cenim.
Izkušnja me je veliko stala. Tistega deževnega oktobra namreč nisem ostala samo brez njega, ampak tudi brez vseh njegovih prijateljev, brez družabnega življenja. Ko sva bila skupaj, se mi ni več dalo sami hoditi na kavice, petke in svetke sem raje preživela z njim in njegovimi. Nisem znala uživati, če njega ni bilo zraven. To je bila moja, in ne njegova napaka.
Zdaj mislim, da me je to pri vsem skupaj še najbolj bolelo. Da sem ostala popolnoma sama. Jaz pa sem človek, ki potrebuje ljudi okoli sebe, moj živahni značaj je navajen pestrega in doživljajskega vsakdana, a ta – zdaj vem! – ni kar sam po sebi umeven. Za prave prijatelje, s katerimi deliš najbolj nore spomine in ki ti ponudijo ramo, ko jo najbolj potrebuješ, je treba garati. Kot v vsak odnos je tudi v prijateljstvo treba vlagati. Pa ne denarja in dragih daril, prava valuta so čas, energija, potrpežljivost, ljubezen.
Tisto jesen sem si prisegla, da takšne napake ne naredim nikoli več. In je tudi nisem. Če sem bila v zvezi ali ne, vedno sem si vzela čas za svoje prijateljice. Celo prevečkrat, se je kdaj pa kdaj pritožil kakšen fant. Tudi doma so mi vsake toliko položili na srce, da ne morem kar sama hoditi naokoli, da to pa res nikamor ne paše. A se nisem dala. »Čeprav imam fanta, moram imeti čas samo zase in za svojo družbo,« sem odgovorila vsakič, ko so mi med vrsticami želeli očitati, da sem premalo predana.
Morda sem bila res. Morda sem svoje družabno življenje včasih res celo precenila. Morda bi kdaj kakšno vabilo lahko zavrnila. Morda.
Sčasoma sem se naučila loviti ravnotežje. Med predanostjo partnerju, ki je za uspešno zvezo seveda potrebna, in trenutki, ki jih še vedno posvetim samo sebi in svojim prijateljicam. Naučila sem se, da moram – pa čeprav to včasih izpade sebično – delati selekcijo. Da svojega časa, ki je dragocen, ne posvečam (več) kar vsakomur, ki bi se vsake toliko pojavil v mojem življenju, ampak samo tistim, ki si to zaslužijo.
Ni jih veliko, a v to, da jih imam, sem vložila več let. Zato pa jih še toliko bolj cenim.
♥♠♦♣
Odgovorila mu je le nema tišina in šele tisti hip se je zavedel, kako zelo je v resnici sam.
Te zanima, kdo sploh sem in kaj počnem? Klikni tukaj.
Že nekaj časa spremljam ta blog in danes sem se počutila, kot da moram deliti svojo zgodbo, ker sem bila tudi žrtev. Potem, ko sem bil sedem let z njim, se je razšel z mano, naredil sem vse, da sem ga vrnil, vendar je bilo vse zaman, toliko sem si ga želel zaradi ljubezni, ki jo imam do njega, prosil sem ga z vsem, Obljubil sem, a je zavrnil. Mati sem razložil težavo in predlagala mi je, da se raje obrnem na urok, imenovan Drigbinovia, ki mi bo pomagal oddati urok, da ga vrnem nazaj, a v urok nikoli nisem verjel, nisem imel druge izbire, kot da poskusim z vsebino urok, in on je rekel da me ne skrbi več, da bo vse v redu, da se bo moj bivši vrnil, drugi dan je presenetljivo vrgel urok v moje ime, bilo je okoli 16. ure. Bivši me je poklical, bil sem tako presenečen, odgovoril sem na klic in rekel je le, da mu je žal za vse, kar se je zgodilo, da me hoče nazaj, da me ima tako rad. Bil sem tako vesel, da mi to uspeva, zato sva spet začela srečno živeti skupaj. Od takrat sem obljubil, da imajo vsi, za katere vem, da imajo težave v zvezi, bom takšni osebi pomagal tako, da se bom skliceval na edinega resničnega in močnega čarovnika, ki mi je pomagal pri lastni težavi in je drugačen od vseh tistih lažnih. Vsakdo potrebuje pomoč tukaj svoj e-naslov: doctorigbinovia93@gmail.com lahko pokličete whatsapp preko njegove mobilne številke +2348144480786, da dosežete najboljši rezultat za vse ali vašo težavo ......
OdgovoriIzbriši