Na facebooku visim preveč časa. Sem že povedala, vem. Ampak tokrat je poudarek na besedici preveč. Veliko preveč.
»To je odličen vir informacij. Nekdo nekaj objavi in potem grem lahko preverit, kaj, če sploh kaj, je na stvari,« sem se pred kratkim širokoustila prijateljicam, ki me od časa do časa postrani gledajo, ker svoj telefon vse prevečkrat valjam po rokah, namesto da bi uživala v trenutku z njimi. »Ko bomo stare in betežne, mi boste pa hvaležne, da imamo vsaj kakšno sliko iz mladih let,« sem se zadnjič izgovarjala na Ratitovcu, ko sem jih bobnala na kup, da posnamemo skupinsko fotografijo. Ker me imajo rade in ker vedo, da mi novinarska žilica niti v prostem času ne pusti pohajkovati naokoli brez pisala, zvežčiča in (mobilnega) fotoaparata, so to mojo poklicno deformacijo pač sprejele. Ala jim vera!
A zadnje čase s tem fejstbukom postajam nadležna celo sama sebi. Mirno nedeljsko popoldne je tako zmotila objava fantove bivše. Ne da bi ji želela namenjati posebno pozornost, niti med prijatelji je nimam, pa se mi njene slike vsake toliko vseeno prikažejo na časovnici. Družabno omrežje je namreč zasnovano tako, da ti na pladnju servira tudi fotografije tistih, ki jih sploh nimaš (in jih tudi nočeš imeti) med svojimi virtualni prijatelji, a so jih povšečkali tisti, ki jih imaš. Dokler je to neki Bogdan iz Kobarida mi je čisto vseeno, a ko pride do nekdanje punce mojega fanta ... No, takrat lahko nastane problem.
Nisem preveč ponosna na to, a se je vseeno zgodilo. Ko sem jo videla vso nasmejano in lepo, kako se namaka v bazenu, sem postala milo rečeno zoprna. Sploh ne znam razložiti, kaj me je zmotilo, a zagotovo je trajalo vsaj eno uro, da sem si tisto podobo zbila iz glave. Najbrž ni preveč elegantno, da zdaj o tem še na veliko razlagam širni Sloveniji, in če bo tale zapis prišel do nje, si mislim, da bom pokasirala najmanj privoščljivi nasmešek. Jebat ga. Naj prva vrže kamen (ali zlobni komentar) vame tista, ki še nikoli ni prečekirala bivše punce svojega zdajšnjega fanta. Ali nove ljubezni svojega bivšega. Ženske smo firbčne, to je hudič.
Proti večeru, ko se je vse umirilo, sem sama sebe oštela, ker se mučim in sekiram za stvari, ki niso niti malo pomembne. Ko mi je kakšne dve uri prej to poskušal dopovedati moj dragi, ni pomagalo. Še vedno se lahko izgovarjam, da je kriva vročina. Ker na 38 stopinjah Celzija se ti možgani res lahko skisajo.
»Najbolj me boli, da mi je to prikrivala ves ta čas!«
»To je odličen vir informacij. Nekdo nekaj objavi in potem grem lahko preverit, kaj, če sploh kaj, je na stvari,« sem se pred kratkim širokoustila prijateljicam, ki me od časa do časa postrani gledajo, ker svoj telefon vse prevečkrat valjam po rokah, namesto da bi uživala v trenutku z njimi. »Ko bomo stare in betežne, mi boste pa hvaležne, da imamo vsaj kakšno sliko iz mladih let,« sem se zadnjič izgovarjala na Ratitovcu, ko sem jih bobnala na kup, da posnamemo skupinsko fotografijo. Ker me imajo rade in ker vedo, da mi novinarska žilica niti v prostem času ne pusti pohajkovati naokoli brez pisala, zvežčiča in (mobilnega) fotoaparata, so to mojo poklicno deformacijo pač sprejele. Ala jim vera!
A zadnje čase s tem fejstbukom postajam nadležna celo sama sebi. Mirno nedeljsko popoldne je tako zmotila objava fantove bivše. Ne da bi ji želela namenjati posebno pozornost, niti med prijatelji je nimam, pa se mi njene slike vsake toliko vseeno prikažejo na časovnici. Družabno omrežje je namreč zasnovano tako, da ti na pladnju servira tudi fotografije tistih, ki jih sploh nimaš (in jih tudi nočeš imeti) med svojimi virtualni prijatelji, a so jih povšečkali tisti, ki jih imaš. Dokler je to neki Bogdan iz Kobarida mi je čisto vseeno, a ko pride do nekdanje punce mojega fanta ... No, takrat lahko nastane problem.
Nisem preveč ponosna na to, a se je vseeno zgodilo. Ko sem jo videla vso nasmejano in lepo, kako se namaka v bazenu, sem postala milo rečeno zoprna. Sploh ne znam razložiti, kaj me je zmotilo, a zagotovo je trajalo vsaj eno uro, da sem si tisto podobo zbila iz glave. Najbrž ni preveč elegantno, da zdaj o tem še na veliko razlagam širni Sloveniji, in če bo tale zapis prišel do nje, si mislim, da bom pokasirala najmanj privoščljivi nasmešek. Jebat ga. Naj prva vrže kamen (ali zlobni komentar) vame tista, ki še nikoli ni prečekirala bivše punce svojega zdajšnjega fanta. Ali nove ljubezni svojega bivšega. Ženske smo firbčne, to je hudič.
Proti večeru, ko se je vse umirilo, sem sama sebe oštela, ker se mučim in sekiram za stvari, ki niso niti malo pomembne. Ko mi je kakšne dve uri prej to poskušal dopovedati moj dragi, ni pomagalo. Še vedno se lahko izgovarjam, da je kriva vročina. Ker na 38 stopinjah Celzija se ti možgani res lahko skisajo.
♥♠♦♣
»Najbolj me boli, da mi je to prikrivala ves ta čas!«
»Si prepričana? Si prepričana, da si res hotela izvedeti resnico?«
Ni komentarjev:
Objavite komentar