KAROVA 5: ZOBNA KRTAČKA

Zbudila sem se s težko glavo, najbrž sva prejšnji večer spila kozarec vina preveč. Hotela sem se priviti k njemu, pa si nisem upala. Kaj če bo narobe razumel? Morda bo mislil, da na ta način pritiskam nanj. Saj mi je povedal, da še ni pripravljen! Po prstih sem se odpravila v kopalnico. Bala sem se, da zganjam preveč hrupa – v njegovem stanovanju, v njegovem vsakdanu.

Bila sem pozna, mudilo se mi je v službo. Še enkrat sem pogledala v spalnico, da bi preverila, ali sem pobrala vse svoje stvari. Na nočni omarici na moji strani postelje ni bilo ničesar. Ravno sem prijela za kljuko vhodnih vrat, ko je pritekel iz kopalnice. »Ej, krtačko si pozabila!« je rekel in mi jo pomolil pred nos. Najbrž je opazil, kako sem povesila pogled. »Daj no, bejbi,« se je pokroviteljsko nasmehnil. »Kako pa si boš doma umila zobke? A ne vidiš, kako me skrbi zate?« Stisnil me je k sebi. »Itak,« sem rekla in ga poljubila na lice. Obrnila sem se, naslednji hip so me zalile solze. Takrat sem se zavedla, takrat sem se odločila – tukaj sem danes zadnjič.

Čez nekaj časa, v nekem drugem stanovanju: Zbudila sem se s težko glavo, najbrž sva prejšnji večer spila kozarec vina preveč. Hotela sem se priviti k njemu, a ga ni bilo v postelji. V kuhinji je nekaj ropotalo, zadišalo je po kavi. Odromala sem v kopalnico, da bi si splaknila obraz. »Tale krtačka še ni bila uporabljena,« se je naenkrat prikazal za mojim hrbtom. »Izvoli,« je rekel in mi jo, še zapakirano, pomolil pred nos. Nasmehnila sem se mu in ga brez besed objela. Takrat sem se zavedla, takrat sem se odločila – tukaj želim ostati.

In tudi sem. Ne zaradi zobne krtačke, ampak zato, ker se ob njem počutim zaželena. Vedno, tudi zjutraj, ko se zbudim z zadahom in pomečkanim obrazom. Ker ob njem lahko zganjam hrup. Enkrat sem mu pela v postelji celo ob treh zjutraj. In ker mojih stvari v svojem stanovanju ne jemlje kot grožnjo. Četudi se je nekoč zgodilo, da je mojo nogavico našel – v banji.

Še več: zdi se mu, da bi to lahko nekaj pomenilo. Da sta dve polici mojih majic v njegovi omari dober znak, da gradiva skupno prihodnost. In da je s tem, ko je v svoji kopalnici naredil prostor za moja ličila, v resnici naredil še nekaj drugega. Prostor zase. V mojem srcu.

♥♠♦♣

 

»Živijo, miška. Kaj dogaja?« se je zarežal v telefon, v očeh pa so ga zaskelele solze. Točno je vedel, da bo to njun konec.

KAROVA 4: STRAH VS. LJUBEZEN

Debatam o begunski krizi se je te dni nemogoče izogniti. Že en sam klik na družabna omrežja te bombardira s takšnimi in drugačnimi argumenti, zakaj bi nekdo pomagal in kako to, da nekdo drug ne bi. Na pladnju ti postrežejo tisoč in en odgovor, zakaj bi se jim reklo begunci in zakaj imigrantje, kdo to sploh so in kaj počno tukaj. Imam svoje stališče do tega, a na tem mestu ne mislim pristavljati v noben piskrček, zosa, v katerem se utaplja sodobni svet, je že tako ali tako preveč. Mi je pa ob vsem tem direndaju izmenjavanja mnenj v oči padel napis, ki se me je močno dotaknil: »V teh dneh je glavno čustvo strah, verjetno najmočnejše čustvo, ki premaga celo ljubezen.« 

Morda bi se lahko zapičila v kateri drug, precej bolj senzacionalističen stavek, kakršnih so polni domači in tuji mediji. Da smo na pragu tretje svetovne vojne, recimo, ali da me že za naslednjim vogalom čaka džihadist, ki nas bo vse skupaj pognal v zrak. Pa se nisem. Ker me te dni preganjajo drugačni in – vsaj na prvo žogo – precej manj pomembni strahovi. Ne vem, ali so krivi hollywoodski filmi ali mehiške žajfnice, ki sem jih gledala v najstniških letih, ampak včasih se mi zdi, da se v meni res skriva Esmeralda, moj dragi pa ni nihče drug kot slovenski Jose Armando. Ni treba veliko, lahko je samo bežen odmev iz preteklosti, da v mojo glavo privrejo scenariji, kaj vse se lahko zgodi. Kaj če bova spoznala, da sva si preveč različna? Kaj če ne bo sprejel moje preteklosti? Kaj če jaz ne bom sprejela njegove? Kaj če je isti, kot so bili vsi pred njim? Kaj če sploh nisva za skupaj? Kaj če ...? Tuhtam in razmišljam, dokler od strahu skoraj ne otrpnem. 

Da bi se sprostila, naredim vročo kopel. Splezam k njemu v banjo. In potem se v nekem trenutku – še sama ne vem, kdaj – strah razblini. Kot bi preklopila program na televizorju in mehiške žajfnice zamenjala za dobro humoristično nanizanko. Se splača, vam povem. 

Na koncu sem sklenila, da strah v mojem življenju ne bo prevladal. Ne ker ne bi mogel. Ampak ker mu tega ne bom dovolila. Časa, ki ga imam, ne bom porabila za to, da bi se bala. Svoje ljubezenske polomije, tretje svetovne vojne ali džihadista za vogalom ... 

Ne. Dokler bom tukaj, bom raje ljubila. In si pustila, da sem ljubljena.

♥♠♦♣

 

Je to strah? Ali ljubezen? Ni vedela. A bila je prepričana, da česa takega še ni čutila. Do nikogar.

KAROVA 3: PLAN A

Če komu zavidam, zavidam ljudem, ki so vedno pripravljeni na vse. Na kakršno koli situacijo. Recimo tistim, ki na postajo vedno pridejo pet minut pred prihodom avtobusa. Ki imajo, ko jih sredi sprehoda ujame naliv, vedno pri sebi dežnik. Ki takrat, ko so prehlajeni, elegantno potegnejo iz jakne paket robčkov. In ženskam s pospravljenimi torbicami.

Ja, prav ste ugotovili – nobena od naštetih stvari ne označuje mene. V življenju sem bržkone nasmejala ničkoliko ljudi, ki so me gledali skozi okno avtobusa, kako štorasto sopiham za njim in se ob tem še neslavno spotaknem. Dežnik imam pri sebi izključno takrat, ko iz oblaka ne bo pricurljala niti kaplja. Če me kdo s prehlajenim glasom vpraša: »Imaš mogoče robček?« avtomatsko odkimam, ker že vnaprej vem, da ga nimam. Moji najbližji mi takšnih vprašanj sploh ne postavljajo več, ker vedo, da se glede tega name pač ne morejo zanesti. In moja torbica je živi kaos. Maskare in lipglosa, ko ju potrebujem, v njej po navadi ni, se je pa nekoč tam pojavil – šraufenciger! Brez heca. Po nekaj dneh sem se spomnila, da sem ga zadela na srečelovu na gasilski veselici.

Predstavljam si, da ljudje iz prvega odstavka po navadi niso le blazno urejeni, ampak tudi zelo zorganizirani. Če se jim kaj sfiži, imajo vedno pripravljen plan B. In ker se vsake stvari lotijo premišljeno, jih usoda za pridnost nagrajuje. Recimo tako, da jim na pot postavi sebi enake življenjske sopotnike, ki imajo podobno urejeno vizijo. To so tisti idealni pari, ki imajo pri mojih letih že hišo z belo ograjo (ali vsaj stanovanje z velikim balkonom), dva ljubka otroka in psa. Tisti, ki za družinsko fotografijo na facebooku dobijo vsaj 200 všečkov.

Le kdo jim ne bi zavidal? Jaz jim zagotovo. Plana B nimam niti tedaj, ko se mi kdo nenajavljeno pojavi na obisku – po možnosti v nedeljo popoldne, ko so vse trgovine zaprte, v mojem hladilniku pa se najde le še skisano mleko. Kaj šele da bi bila pripravljena na zahtevnejše življenjske situacije, kot je, recimo, iskanje novega stanovanja. Iz istega razloga se že od nekdaj – toliko kot veselim – tudi bojim dne, ko bom izvedela, da bom postala mamica. Spraviti v moj zmedeni svet še eno (po možnosti prav tako zmedeno) bitje – je to sploh legalno?

V tolažbo, kadar to zmorem, si potem rečem, da meni (in s tem tudi ljudem, ki so dovolj pogumni, da mi ostanejo blizu) vsaj ni dolgčas. In če imam res dober dan, si mislim še, da plana B sploh ne potrebujem. Ker ga življenje samo od sebe skreira.

♥♠♦♣ 

Takšnega strahu še ni občutil. Zbal se je samega sebe.

 

KAROVA 2: BREZ NASLOVA

Dopusta, kot ga imam letos, še nisem imela. Večino ga preživim doma in delam, česar mi med poletjem ni uspelo narediti. Ne sliši se preveč zabavno, a si je včasih treba vzeti čas tudi za to, da se nadoknadi zamujeno. Kadar ne kuham ali pospravljam, tako lazim v kakšen hrib, pišem knjigo in hitim po drugih bolj ali manj vsakdanjih opravkih. 

Včeraj nisem imela najboljšega dneva. Bil je eden tistih dopoldnevov, ko bi se zaprl pred svetom in se pretvarjal, da za druge preprosto ne obstajaš. In ker je bilo to – po dolgem času – celo mogoče, sem priložnost zgrabila z obema rokama. Med popoldanskim dremežem me je zmotila sestrica. Ker gre letos v prvi letnik faksa, je še cel september prosta. In ker se malo vidiva, saj že več let ne živiva pod isto streho, sem jo – kljub ne preveč družabno naravnanemu razpoloženju – povabila na kavo.
Njene letošnje počitnice so precej bolj vznemirljive od mojih. Potepala se je naokoli, ta mesec pa, sem izvedela, načrtuje desetdnevno potovanje po baltskih državah. »Ti samo uživaj, zdaj imaš čas za to,« sem ji iskreno položila na srce. 

Pogovor je nanesel tudi na bližajoči se začetek študijskega leta. Študirala bo slovenščino in novih sošolcev ter novega načina dela (in življenja) se, kot pravi, veseli. »Saj res, da ne pozabim,« je rekla nenadoma. »Oddala sem vlogo za državno štipendijo in sem te hotela nekaj prositi ...« Ja? »Ker imaš še vedno stalni naslov pri nas, bodo tvoje dohodke morda upoštevali zraven. In bi mi to najbrž narobe hodilo ...« Seveda, razumem, sem brez oklevanja prikimala. Sprememba naslova, torej. Še nekaj, kar lahko dodam na (nikoli končani) seznam Nujno naredi. 

Doma sem na računalniku pogledala, kako se spremeni stalni naslov. In ugotovila, da to v Sloveniji sploh ni mačji kašelj. Vsaj če nimaš lastnega stanovanja. Ob prijavi moraš namreč predložiti – svojo številko iz zemljiške knjige. »No, nimam,« sem zamrmrala in zaklela čez našo državo (kar zadnje čase precej pogosto počnem). Pri 21. sem odšla od doma, najprej k starim staršem, nato k fantu. Več kot sobice nisem imela nikjer, zdaj živim v najemu. Kot sem potem razbrala iz forumov, je dobiti dovoljenje za prijavo stalnega naslova res cela jeba, lastniki stanovanj, pri katerih si v najemu, si razumljivo nočejo mazati rok s tem. 

Misel, da nikjer ni nič mojega, me je zabolela. Zmrazilo me je po celem telesu, podobno kot takrat, ko sem bila stara deset let in sem se s kolesom zvrnila v koprive. A takrat sem vsaj vedela, kam in h komu se grem lahko zjokat. Zdaj sem za to že prevelika. Tolažila sem se z znano puhlico, da je dom tam, kjer je srce. A kaj se zgodi, ko tudi to zataji? 

♥♠♦♣

Morala bi se vrniti domov. A še tega ne vem, kje sploh je moj dom.

PIKOV AS: TELEFONČEK

Zadnji avgustovski vikend smo z družbo izkoristili še za poslednji skok na morje. Ker je datumsko sovpadal z mojim rojstnim dnem, sem se odločila, da praznovanje za najboljše prijatelje letos pripravim kar tam, torej nekje na istrski obali. Čez dan sonce in sol na koži, zvečer pa z armafleksi in kantico vina na plažo. Čeprav smo vsi okoli trideset, nam je ta srednješolska različica žuranja, se mi zdi, zelo pasala. Morda zato, ker smo že v tistih letih, ko se človek rad počuti mlajšega, kot je v resnici.

Nimam pojma, kdo je dal idejo, ampak naenkrat smo se odločili, da se gremo telefonček. Nato smo dobršen del večera preživeli tako, da smo drug drugemu na uho šepetali takšne in drugačne besede in besedne zveze. O njihovi primernosti in dostojnosti ne bi – saj sem že omenila tisto kantico vina, kajne? –, lahko pa povem, da niti ena ni prišla pravilno naokoli. Črke in zlogi so se tako pomešali med seboj, da se svojim besednim akrobacijam še sami nismo mogli načuditi. »Igrica iz vrtca je, ko enkrat odrasteš, še bolj zabavna,« sem v smehu zaključila, ko smo se proti jutru vračali v naš bungalov. 

Naslednji dan, ko smo malce utrujeni ležali na plaži, smo začeli obujati spomine na prejšnji večer. Še enkrat smo se do solz nasmejali našemu telefončku. »Ampak, veš, v bistvu je ogromno simbolike v tej igri,« se je naenkrat zresnila prijateljica. »Ljudje se v resnici gremo telefončke, vsak dan.« Nato je razložila, kako zoprno se je počutila, ko se je morala pred časom v službi zagovarjati zaradi govoric, ki so krožile o njej, čeprav so se na koncu izkazale za popolnoma neresnične. »Toliko časa in energije je šlo samo za to, ker je nekdo rekel nekaj, o čemer sploh ni bil prepričan, če je res, pa je to naprej prodajal za sveto resnico.« 

Vsak je lahko našel tak primer iz svojega življenja. A smo si morali priznati, da se znajdemo na obeh straneh telefonske žice. In da smo, roko na srce, včasih tudi tisti, ki povzročimo šum v komunikaciji. Namenoma ali nenamenoma. Pomislila sem, kolikokrat sem jokala zaradi tega, ker sem o sebi slišala kaj, kar sploh ni bilo res. Kako nemočno sem se počutila, ko sem ljudi prepričevala, naj ne verjamejo lažem. Pa tudi ... Kolikokrat sem čisto brez zveze prizadela druge, ker sem verjela tisto, kar sem slišala?

Naenkrat se mi telefonček ni zdel več tako zabaven. Zato se ga bom poskušala iti samo še takrat, ko bom lahko takoj preverila, ali je tisto, kar je rekel prvi, enako tistemu, kar na koncu izusti zadnji akter. Ker se prepogosto izkaže, da sta to lahko dve povsem različni zgodbi.

♥♠♦♣

 

Samo dve besedi moram izreči. Samo dve. Zakaj, prekleto, je to tako težko?!