Če komu zavidam, zavidam ljudem, ki so vedno pripravljeni na vse. Na
kakršno koli situacijo. Recimo tistim, ki na postajo vedno pridejo pet
minut pred prihodom avtobusa. Ki imajo, ko jih sredi sprehoda ujame
naliv, vedno pri sebi dežnik. Ki takrat, ko so prehlajeni, elegantno
potegnejo iz jakne paket robčkov. In ženskam s pospravljenimi torbicami.
Ja, prav ste ugotovili – nobena od naštetih stvari ne označuje mene. V življenju sem bržkone nasmejala ničkoliko ljudi, ki so me gledali skozi okno avtobusa, kako štorasto sopiham za njim in se ob tem še neslavno spotaknem. Dežnik imam pri sebi izključno takrat, ko iz oblaka ne bo pricurljala niti kaplja. Če me kdo s prehlajenim glasom vpraša: »Imaš mogoče robček?« avtomatsko odkimam, ker že vnaprej vem, da ga nimam. Moji najbližji mi takšnih vprašanj sploh ne postavljajo več, ker vedo, da se glede tega name pač ne morejo zanesti. In moja torbica je živi kaos. Maskare in lipglosa, ko ju potrebujem, v njej po navadi ni, se je pa nekoč tam pojavil – šraufenciger! Brez heca. Po nekaj dneh sem se spomnila, da sem ga zadela na srečelovu na gasilski veselici.
Predstavljam si, da ljudje iz prvega odstavka po navadi niso le blazno urejeni, ampak tudi zelo zorganizirani. Če se jim kaj sfiži, imajo vedno pripravljen plan B. In ker se vsake stvari lotijo premišljeno, jih usoda za pridnost nagrajuje. Recimo tako, da jim na pot postavi sebi enake življenjske sopotnike, ki imajo podobno urejeno vizijo. To so tisti idealni pari, ki imajo pri mojih letih že hišo z belo ograjo (ali vsaj stanovanje z velikim balkonom), dva ljubka otroka in psa. Tisti, ki za družinsko fotografijo na facebooku dobijo vsaj 200 všečkov.
Le kdo jim ne bi zavidal? Jaz jim zagotovo. Plana B nimam niti tedaj, ko se mi kdo nenajavljeno pojavi na obisku – po možnosti v nedeljo popoldne, ko so vse trgovine zaprte, v mojem hladilniku pa se najde le še skisano mleko. Kaj šele da bi bila pripravljena na zahtevnejše življenjske situacije, kot je, recimo, iskanje novega stanovanja. Iz istega razloga se že od nekdaj – toliko kot veselim – tudi bojim dne, ko bom izvedela, da bom postala mamica. Spraviti v moj zmedeni svet še eno (po možnosti prav tako zmedeno) bitje – je to sploh legalno?
V tolažbo, kadar to zmorem, si potem rečem, da meni (in s tem tudi ljudem, ki so dovolj pogumni, da mi ostanejo blizu) vsaj ni dolgčas. In če imam res dober dan, si mislim še, da plana B sploh ne potrebujem. Ker ga življenje samo od sebe skreira.
Ja, prav ste ugotovili – nobena od naštetih stvari ne označuje mene. V življenju sem bržkone nasmejala ničkoliko ljudi, ki so me gledali skozi okno avtobusa, kako štorasto sopiham za njim in se ob tem še neslavno spotaknem. Dežnik imam pri sebi izključno takrat, ko iz oblaka ne bo pricurljala niti kaplja. Če me kdo s prehlajenim glasom vpraša: »Imaš mogoče robček?« avtomatsko odkimam, ker že vnaprej vem, da ga nimam. Moji najbližji mi takšnih vprašanj sploh ne postavljajo več, ker vedo, da se glede tega name pač ne morejo zanesti. In moja torbica je živi kaos. Maskare in lipglosa, ko ju potrebujem, v njej po navadi ni, se je pa nekoč tam pojavil – šraufenciger! Brez heca. Po nekaj dneh sem se spomnila, da sem ga zadela na srečelovu na gasilski veselici.
Predstavljam si, da ljudje iz prvega odstavka po navadi niso le blazno urejeni, ampak tudi zelo zorganizirani. Če se jim kaj sfiži, imajo vedno pripravljen plan B. In ker se vsake stvari lotijo premišljeno, jih usoda za pridnost nagrajuje. Recimo tako, da jim na pot postavi sebi enake življenjske sopotnike, ki imajo podobno urejeno vizijo. To so tisti idealni pari, ki imajo pri mojih letih že hišo z belo ograjo (ali vsaj stanovanje z velikim balkonom), dva ljubka otroka in psa. Tisti, ki za družinsko fotografijo na facebooku dobijo vsaj 200 všečkov.
Le kdo jim ne bi zavidal? Jaz jim zagotovo. Plana B nimam niti tedaj, ko se mi kdo nenajavljeno pojavi na obisku – po možnosti v nedeljo popoldne, ko so vse trgovine zaprte, v mojem hladilniku pa se najde le še skisano mleko. Kaj šele da bi bila pripravljena na zahtevnejše življenjske situacije, kot je, recimo, iskanje novega stanovanja. Iz istega razloga se že od nekdaj – toliko kot veselim – tudi bojim dne, ko bom izvedela, da bom postala mamica. Spraviti v moj zmedeni svet še eno (po možnosti prav tako zmedeno) bitje – je to sploh legalno?
V tolažbo, kadar to zmorem, si potem rečem, da meni (in s tem tudi ljudem, ki so dovolj pogumni, da mi ostanejo blizu) vsaj ni dolgčas. In če imam res dober dan, si mislim še, da plana B sploh ne potrebujem. Ker ga življenje samo od sebe skreira.
♥♠♦♣
Takšnega strahu še ni občutil. Zbal se je samega sebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar