KAROVA 2: BREZ NASLOVA

Dopusta, kot ga imam letos, še nisem imela. Večino ga preživim doma in delam, česar mi med poletjem ni uspelo narediti. Ne sliši se preveč zabavno, a si je včasih treba vzeti čas tudi za to, da se nadoknadi zamujeno. Kadar ne kuham ali pospravljam, tako lazim v kakšen hrib, pišem knjigo in hitim po drugih bolj ali manj vsakdanjih opravkih. 

Včeraj nisem imela najboljšega dneva. Bil je eden tistih dopoldnevov, ko bi se zaprl pred svetom in se pretvarjal, da za druge preprosto ne obstajaš. In ker je bilo to – po dolgem času – celo mogoče, sem priložnost zgrabila z obema rokama. Med popoldanskim dremežem me je zmotila sestrica. Ker gre letos v prvi letnik faksa, je še cel september prosta. In ker se malo vidiva, saj že več let ne živiva pod isto streho, sem jo – kljub ne preveč družabno naravnanemu razpoloženju – povabila na kavo.
Njene letošnje počitnice so precej bolj vznemirljive od mojih. Potepala se je naokoli, ta mesec pa, sem izvedela, načrtuje desetdnevno potovanje po baltskih državah. »Ti samo uživaj, zdaj imaš čas za to,« sem ji iskreno položila na srce. 

Pogovor je nanesel tudi na bližajoči se začetek študijskega leta. Študirala bo slovenščino in novih sošolcev ter novega načina dela (in življenja) se, kot pravi, veseli. »Saj res, da ne pozabim,« je rekla nenadoma. »Oddala sem vlogo za državno štipendijo in sem te hotela nekaj prositi ...« Ja? »Ker imaš še vedno stalni naslov pri nas, bodo tvoje dohodke morda upoštevali zraven. In bi mi to najbrž narobe hodilo ...« Seveda, razumem, sem brez oklevanja prikimala. Sprememba naslova, torej. Še nekaj, kar lahko dodam na (nikoli končani) seznam Nujno naredi. 

Doma sem na računalniku pogledala, kako se spremeni stalni naslov. In ugotovila, da to v Sloveniji sploh ni mačji kašelj. Vsaj če nimaš lastnega stanovanja. Ob prijavi moraš namreč predložiti – svojo številko iz zemljiške knjige. »No, nimam,« sem zamrmrala in zaklela čez našo državo (kar zadnje čase precej pogosto počnem). Pri 21. sem odšla od doma, najprej k starim staršem, nato k fantu. Več kot sobice nisem imela nikjer, zdaj živim v najemu. Kot sem potem razbrala iz forumov, je dobiti dovoljenje za prijavo stalnega naslova res cela jeba, lastniki stanovanj, pri katerih si v najemu, si razumljivo nočejo mazati rok s tem. 

Misel, da nikjer ni nič mojega, me je zabolela. Zmrazilo me je po celem telesu, podobno kot takrat, ko sem bila stara deset let in sem se s kolesom zvrnila v koprive. A takrat sem vsaj vedela, kam in h komu se grem lahko zjokat. Zdaj sem za to že prevelika. Tolažila sem se z znano puhlico, da je dom tam, kjer je srce. A kaj se zgodi, ko tudi to zataji? 

♥♠♦♣

Morala bi se vrniti domov. A še tega ne vem, kje sploh je moj dom.