Debatam o begunski krizi se je te dni nemogoče izogniti. Že en sam klik
na družabna omrežja te bombardira s takšnimi in drugačnimi argumenti,
zakaj bi nekdo pomagal in kako to, da nekdo drug ne bi. Na pladnju ti
postrežejo tisoč in en odgovor, zakaj bi se jim reklo begunci in zakaj
imigrantje, kdo to sploh so in kaj počno tukaj. Imam svoje stališče do
tega, a na tem mestu ne mislim pristavljati v noben piskrček, zosa, v
katerem se utaplja sodobni svet, je že tako ali tako preveč. Mi je pa ob
vsem tem direndaju izmenjavanja mnenj v oči padel napis, ki se me je
močno dotaknil: »V teh dneh je glavno čustvo strah, verjetno najmočnejše čustvo, ki premaga celo ljubezen.«
Morda bi se lahko zapičila v kateri drug, precej bolj senzacionalističen stavek, kakršnih so polni domači in tuji mediji. Da smo na pragu tretje svetovne vojne, recimo, ali da me že za naslednjim vogalom čaka džihadist, ki nas bo vse skupaj pognal v zrak. Pa se nisem. Ker me te dni preganjajo drugačni in – vsaj na prvo žogo – precej manj pomembni strahovi. Ne vem, ali so krivi hollywoodski filmi ali mehiške žajfnice, ki sem jih gledala v najstniških letih, ampak včasih se mi zdi, da se v meni res skriva Esmeralda, moj dragi pa ni nihče drug kot slovenski Jose Armando. Ni treba veliko, lahko je samo bežen odmev iz preteklosti, da v mojo glavo privrejo scenariji, kaj vse se lahko zgodi. Kaj če bova spoznala, da sva si preveč različna? Kaj če ne bo sprejel moje preteklosti? Kaj če jaz ne bom sprejela njegove? Kaj če je isti, kot so bili vsi pred njim? Kaj če sploh nisva za skupaj? Kaj če ...? Tuhtam in razmišljam, dokler od strahu skoraj ne otrpnem.
Da bi se sprostila, naredim vročo kopel. Splezam k njemu v banjo. In potem se v nekem trenutku – še sama ne vem, kdaj – strah razblini. Kot bi preklopila program na televizorju in mehiške žajfnice zamenjala za dobro humoristično nanizanko. Se splača, vam povem.
Na koncu sem sklenila, da strah v mojem življenju ne bo prevladal. Ne ker ne bi mogel. Ampak ker mu tega ne bom dovolila. Časa, ki ga imam, ne bom porabila za to, da bi se bala. Svoje ljubezenske polomije, tretje svetovne vojne ali džihadista za vogalom ...
Ne. Dokler bom tukaj, bom raje ljubila. In si pustila, da sem ljubljena.
Morda bi se lahko zapičila v kateri drug, precej bolj senzacionalističen stavek, kakršnih so polni domači in tuji mediji. Da smo na pragu tretje svetovne vojne, recimo, ali da me že za naslednjim vogalom čaka džihadist, ki nas bo vse skupaj pognal v zrak. Pa se nisem. Ker me te dni preganjajo drugačni in – vsaj na prvo žogo – precej manj pomembni strahovi. Ne vem, ali so krivi hollywoodski filmi ali mehiške žajfnice, ki sem jih gledala v najstniških letih, ampak včasih se mi zdi, da se v meni res skriva Esmeralda, moj dragi pa ni nihče drug kot slovenski Jose Armando. Ni treba veliko, lahko je samo bežen odmev iz preteklosti, da v mojo glavo privrejo scenariji, kaj vse se lahko zgodi. Kaj če bova spoznala, da sva si preveč različna? Kaj če ne bo sprejel moje preteklosti? Kaj če jaz ne bom sprejela njegove? Kaj če je isti, kot so bili vsi pred njim? Kaj če sploh nisva za skupaj? Kaj če ...? Tuhtam in razmišljam, dokler od strahu skoraj ne otrpnem.
Da bi se sprostila, naredim vročo kopel. Splezam k njemu v banjo. In potem se v nekem trenutku – še sama ne vem, kdaj – strah razblini. Kot bi preklopila program na televizorju in mehiške žajfnice zamenjala za dobro humoristično nanizanko. Se splača, vam povem.
Na koncu sem sklenila, da strah v mojem življenju ne bo prevladal. Ne ker ne bi mogel. Ampak ker mu tega ne bom dovolila. Časa, ki ga imam, ne bom porabila za to, da bi se bala. Svoje ljubezenske polomije, tretje svetovne vojne ali džihadista za vogalom ...
Ne. Dokler bom tukaj, bom raje ljubila. In si pustila, da sem ljubljena.
♥♠♦♣
Je to strah? Ali ljubezen? Ni vedela. A bila je prepričana, da česa takega še ni čutila. Do nikogar.
Kot bi brala svoje strahove zadnjih dni. Mi je veliko lažje, da ni to samo pri meni. Smo ujeti v strahove namesto, da bi uživali in se imeli lepo.
OdgovoriIzbrišiI feel you very very much. :) Lepo je vedeti, da je zunaj še kdo, ki doživlja isto/podobno. Hvala. :) In ne bi se mogla bolj strinjati - treba je uživat, življenje je kratko in samo eno. :) Srečno! <3
Izbriši